Ceste – arterije civilizacije

LJUDJE že od nekdaj ohranjajo stik drug z drugim po razpredenem omrežju stez, poti in cest. Te so dokaz človekove želje po potovanju in trgovanju, a tudi po vojni in širjenju imperijev. Da, ceste odkrivajo tudi temnejšo stran človekove narave.

Zgodovina cest, od takrat, ko so si ljudje in živali steptali prve steze, do današnjih sodobnih večpasovnih hitrih cest, ni le potovanje v preteklost. Je tudi preučevanje človekovega duha.

Zgodnje ceste

»Prvi resni graditelji cest,« pravi The New Encyclopædia Britannica, »so bili verjetno Mezopotamci.« Živeli so na področju rek Tigrisa in Evfrata. Njihove ceste za procesije, dodaja ta vir, »so bila tlakovana cestišča, ki so jih naredili tako, da so v bitumensko malto položili žgano opeko in kamenje«. Opis spominja na biblijsko poročilo o zgodnjih gradbenih materialih: »Bila jim je opeka za kamenje in zemeljska smola namesto malte.« (1. Mojzesova 11:⁠3)

Za staroveške Izraelce so bile ceste življenjsko pomembne za izpolnjevanje njihovih verskih obvez. Skoraj 1500 let pred rojstvom Jezusa Kristusa jim je bilo zapovedano: »Trikrat v letu naj se prikažejo vsi moški tvoji pred GOSPODOM, tvojim Bogom, [da bi slavili duhovni praznik] na mestu, ki si ga izvoli GOSPOD.« (5. Mojzesova 16:16) To mesto je postal Jeruzalem in pogosto so se teh radostnih priložnosti udeležile celotne družine. Dobre ceste so bile še kako potrebne!

Očitno so bile glavne prometne žile dobro zgrajene. Judovski zgodovinar Jožef Flavij je o Salomonu, ki je vladal tisoč let pred Kristusovim rojstvom, dejal: »Poti ni zanemarjal, temveč je na ceste, ki so vodile v Jeruzalem, nasul črno kamenje.«

Izrael je imel tudi šest zavetnih mest, ki so bila zatočišče za nenamerne ubijalce. Za ceste do teh mest so prav tako lepo skrbeli. In glede na judovsko izročilo so bili na vsakem križišču postavljeni dobro vzdrževani kažipoti k najbližjemu zavetnemu mestu. (4. Mojzesova 35:6, 11–34)

Ceste so postale življenjsko pomembne za širjenje trgovine. Blago, po katerem so ljudje v starem veku med drugim najbolj hrepeneli, je bila svila. Pravijo, da so Kitajci odkrili izdelovanje svile iz niti, ki jo je predla sviloprejka, že dolgo preden so Izraelci postali narod. Njeno izdelavo so varovali kot skrivnost in jo razkrili šele po Kristusovem rojstvu. Že pred tem pa je svila postala v zahodnem svetu tako priljubljena, da so bile izdane naredbe, kot je v svoji knjigi A History of Roads napisal Geoffrey Hindley, »da bi jo moškim prepovedali nositi«, ker »so jo imeli za znak poženščenosti«.

Trgovski poti, po kateri so prevažali svilo iz Kitajske, so rekli svilna cesta. Ko je po njej ob koncu 13. stoletja n. š. v Kitajsko potoval Marko Polo, je obstajala že 1400 let. Več kot 2000 let je bila svilna cesta najdaljša cesta na svetu. Pot od Šanghaja v Kitajski, domovini svile, do Gadesa (današnjega Cádiza) v Španiji je bila dolga kakih 12.800 kilometrov.

Strateško pomembne

Največji napredek pri gradnji cest pa je spodbujala sla po imperiju. Ocenjujejo na primer, da je bilo cestno omrežje rimskega imperija pod cezarji, ki je bilo razpredeno po vsej Evropi, severni Afriki in Bližnjem vzhodu, dolgo vsega skupaj 80.000 kilometrov. Rimske vojake, ki se niso vojskovali, so včasih poslali gradit in popravljat ceste.

To, kako pomembne so bile ceste pri osvajalskih pohodih, dobro prikazuje tudi nedavna preteklost. Adolf Hitler je svoje prizadevanje po prevladi nad drugimi ljudstvi močno pospešil s programom, ki ga je začel izvajati leta 1934, z gradnjo avtoceste. Po besedah zgodovinarja Hindleyja je Nemčija zaradi tega programa dobila »prvo omrežje avtocest na svetu«.

Gradnja cest – znanost

Rimski gradbeni mojstri so s pripravo, imenovano groma, načrtovali gradnjo kakor puščic ravnih cest. Klesarji so zelo umetelno izklesavali mejnike, gradbeni strokovnjaki pa so določali največjo dovoljeno maso tovora. Ceste so imele temelj in trpežno površino. Toda ključna sestavina dolgotrajnosti je bil odličen odtočni sistem, ki so ga še izboljšali z rahlo ukrivljenostjo, pa tudi s tem, da so cesto dvignili nad površino okolice. Tako so skovali izraz, ki dobesedno pomeni »visoka cesta«. V trgovinah so celo prodajali zemljevide cestnega omrežja.

»Pisec, ki odkriva dosežke Rimljanov kot graditeljev cest,« pravi neki zgodovinar, »se mora gotovo bojevati proti temu, da bi uporabil presežnike, vprašanje pa je, ali sploh kakšen drug spomenik iz človekove zgodovine uporabljamo dlje kakor prav ceste po Italiji.«

Apijska cesta, ki je speljana južno od Rima, je po knjigi A History of Roads »prva od tlakovanih cest v zgodovini zahodnjaka«. Ta znana cesta je široka povprečno 6 metrov, tlakovali pa so jo z velikimi kockami lave. Po njej je kot jetnik potoval v Rim apostol Pavel, nekateri njeni odseki pa so v uporabi še danes. (Dejanja 28:15, 16)

Mnogi morda prav toliko občudujejo veščo gradnjo cest zgodnjih južnoameriških Indijancev. Od 13. do 16. stoletja n. š. so Inki zgradili cestno omrežje, dolgo 16.000 kilometrov, ki je združevalo skoraj desetmilijonski narod. Te ceste so prečkale nekatere od najbolj neprijaznih in težko prehodnih področij, kar si jih je moč zamisliti. Tekle so čez puščavo in deževni gozd ter celo čez mogočne perujske Ande!

O neki taki cesti The New Encyclopædia Britannica poroča: »Pot čez Ande je bila nekaj posebnega. Cesta je bila široka 25 čevljev (7,5 metrov) ter je cikcakasto in z rahlimi nakloni prečkala najvišje gorske verige. Tekla je skozi predore, vsekane v živo skalo, stala pa je tudi na stotine čevljev visokih varnostnih zidovih. Grape in brezna so zapolnili s čvrstim zidovjem, čez širše gorske soteske pa so z vrvmi iz volne oziroma rastlinskih vlaken naredili viseče mostove. Na površini ceste je bilo največkrat kamenje, veliko pa so uporabljali tudi asfaltne materiale.«

Inki niso poznali konj, a je bilo njihovo cestno omrežje, kakor so temu rekli, »prava tekaška proga za kraljeve sle«. Neki zgodovinar je napisal: »Ob vsej cesti so stale postojanke, ki so bile druga od druge oddaljene približno dva kilometra. V vsaki je bila majhna garnizija in skupina posebej izurjenih tekačev. Cestni odseki so bili dovolj kratki za hitro štafetno prenašanje sporočil. S to službo, ki je delovala dan in noč, so lahko prenesli sporočilo iz glavnega mesta Cuzca v mesto Quito, 2000 kilometrov stran, v samo petih dneh. To je pomenilo, da so tekli povprečno 15 kilometrov na uro in to po cesti, ki se ni nikoli spustila pod 4000 metrov nadmorske višine. Te hitrosti redna pošta rimskega imperija nikoli ni dosegla!«

Vir tragedij

Arterije človeškega telesa se lahko zamašijo, zaradi česar lahko pride do tragičnih posledic. Tako se lahko tudi ceste, ki sicer pomagajo izboljšati kvaliteto življenja, zamašijo in to kvaliteto znižajo. Ceste skozi deževni gozd, divjino, goščavo in narodne parke terjajo svoj davek med živalmi. Pogosto pa trpijo tudi domačini in njihovi domovi v teh gozdovih. V knjigi How We Build Roads piše: »Kljub temu da so transamazonsko cesto zgradili v imenu napredka, pa je uničila velika področja deževnega gozda. Bila je pogubna za mnoge ljudi, ki so živeli v tem gozdu, saj jim je uničila način življenja.«

Tudi mesta doživljajo neusmiljen povratni odziv. Vsako leto namreč vse več vozil maši urbane arterije. Če so na voljo sredstva, navsezadnje zgradijo hitro cesto. Dolgoročno pa te ceste spodbujajo k porastu prometa, ki zviša onesnaženost, zaradi katere potem oboleva na milijone ljudi. Poleg tega v prometnih nesrečah po svetu umre letno kakih 500.000 ljudi, še nadaljnjih 15 milijonov pa jih je poškodovanih, nekateri tudi zelo hudo. Za primerjavo: v prvi svetovni vojni je umrlo kakih devet milijonov borcev. Toda ta vojna se je potem končala. Na cesti pa vsak dan še vedno umre več kot 1000 ljudi in to dan za dnem!

Da, ceste na mnoge načine govorijo o nas, so priče naših lastnosti, kažejo naše močnejše strani in slabosti. Povedo pa tudi, kako gledamo na ta čudoviti planet, za katerega nam je bilo poverjeno skrbništvo.

[Slika na strani 21]

Apijska cesta, po kateri je potoval apostol Pavel, je uporabna še danes

[Slika na strani 22]

Letno umre v prometnih nesrečah kakih 500.000 ljudi