Biblijsko gledišče
Vrednost samote
JEZUS je nekoč »šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam.« (Matevž 14:23, SSP) Ob neki drugi priložnosti, »ko se je zdanilo, je odšel in se napotil na samoten kraj«. (Lukež 4:42, SSP) Ta svetopisemska stavka potrjujeta, da si je Jezus Kristus želel priložnostnih trenutkov samote in jih je tudi cenil.
V Bibliji pa so še drugi zgledi mož, ki so podobno kakor Jezus cenili samoto. Psalmist je v samoti nočne straže meditiral o veličini svojega Velikega stvarnika. In Jezus Kristus je, potem ko je zvedel za smrt Janeza Krščevalca, odšel »v samoten kraj, sam zase«. (Matevž 14:13, SSP; Psalm 63:6)
V direndaju sodobnega življenja nam tako okoliščine kot izbira ne dopuščata, da bi lahko večkrat uživali v samoti. Ali se spomnite, kdaj ste bili nazadnje sami? Neka mlada žena je dejala: »Nikoli v življenju nisem bila sama.«
Toda ali samoto res potrebujemo? Če da, kako lahko tihe trenutke koristno in čim bolje izrabimo? In kakšno vlogo ima v iskanju samote uravnovešenost?
Zakaj je samota vredna?
V Bibliji piše, da si je staroveški Božji človek, Izak, želel samote ‚na polju, ko se je večerilo‘. Zakaj? Beremo, da »je šel premišljat [meditirat, NW]«. (1. Mojzesova 24:63) Meditirati je po nekem slovarju »preudarno ali umirjeno razmišljati«. »Namiguje na resno in daljšo zbranost.« Izaku, ki je bil tik pred prevzemom zahtevnejših odgovornosti, je takšna nemotena meditacija pomagala, da si je zbistril um, si uredil misli in ovrednotil prednosti.
Neki izvedenec za duševno zdravje pravi, da ‚določena mera samote omogoča, da si uredimo misli in se bolje zberemo‘. Mnogi bi potrdili, da je to lahko poživljajoče, krepilno in zdravo.
Zaželjena sadova meditacije sta dobra premišljenost in tiho obvladanje, lastnosti, zaradi katerih bodo naš govor in dejanja obzirni, človeški odnosi pa ubrani. Tisti, ki se nauči meditirati, se lahko na primer nauči tudi tega, kdaj biti tiho. Namesto da kaj prenagljeno reče, bo raje vnaprej premislil, kako utegnejo učinkovati njegove besede. »Ali si videl moža, naglega v besedah svojih?« sprašuje navdihnjeni biblijski pisec. In nadaljuje: »Več je upanja za bedaka nego za njega.« (Pregovori 29:20) Kakšno pa je zdravilo za takšno nepremišljeno govorjenje? Biblija pravi: »Pravičnega srce premišlja [meditira, NW], kaj naj govori.« (Pregovori 15:28; primerjaj Psalm 49:3.)
Za kristjana je tiha meditacija v samoti življenjsko pomemben dejavnik za rast k duhovni zrelosti. S tem so povezane tudi besede apostola Pavla: »Za to skrbi, v tem bivaj, da bode napredek tvoj očiten vsem.« (1. Timoteju 4:15)
V samoti se zbližajte z Bogom
Neki angleški pisatelj je dejal: »Samota je avdienčna dvorana Boga.« Kdaj pa kdaj je Jezus čutil potrebo po tem, da se je umaknil od svojih sodelavcev, da bi v samoti molil k Bogu. V Bibliji je zapisan neki tak primer: »In zjutraj, ko je še tema bila, vstane in gre ven ter odide na samoten kraj in tam moli.« (Marko 1:35)
V Psalmih se večkrat omenja k Bogu usmerjeno meditacijo. Kralj David je nagovoril Jehova, ko je dejal: ‚Misli moje so pri [meditiram o, NW] tebi.‘ Podobne so tudi Asafove besede: »Premišljal [meditiral, NW] bom vsaktero delo tvoje in o dejanjih tvojih bom razmišljal.« (Psalm 63:6; 77:12) Premišljevanje o božanskih lastnostih in dejanjih torej bogato nagrajuje. Tak človek Boga bolj ceni, zaradi česar se mu tudi bolj bliža. (Jakob 4:8)
Potrebna je zmernost
Seveda bi morali biti glede samote zmerni. Lahko bi jo opisali kot kraj, ki ga je nagrajujoče obiskati, toda nevarno v njem ostati. Prevelika osama je v nasprotju s temeljnimi človekovimi potrebami po druženju, komunikaciji in izkazovanju ljubezni. Poleg tega je osama lahko tudi primerna zemlja za rast plevela neumnosti in sebičnosti. Biblijski pregovor svari: »Kdor se razdružuje, svojega išče poželenja in protivi se vsemu, kar bi mu bilo v blaginjo.« (Pregovori 18:1) Da bi bili v potrebi po samoti uravnovešeni, moramo poznati nevarnosti osamitve.
Kristjani danes, podobno kakor Jezus in drugi duhovni možje iz biblijskih časov, cenijo svoje trenutke samote. Ob tolikih odgovornostih in skrbeh je res lahko izziv najti čas in priložnosti za meditacijo v samoti. Toda za vse reči, ki so resnično dragocene, si moramo odkupiti »primeren čas«. (Efežanom 5:15, 16, NW) Potem lahko rečemo, kakor je dejal psalmist: »Prijetne naj bodo ust mojih besede in srca mojega premišljevanje [meditacija, NW] pred teboj, o GOSPOD.« (Psalm 19:14)