Skalni petelin — lepotec amazonske džungle

Od dopisnika Prebudite se! iz Brazilije

CELO pravi naravoslovci nazadnje postanejo poetični, ko opisujejo gvajanskega skalnega petelina, osupljivega, malo znanega ptiča amazonskega deževnega gozda.a »Kopica bleščečega plamena,« je zapisal neki naravoslovec. »Ognjeni komet,« je dejala druga. »V privlačnosti ga bo težko kdo prehitel,« je sklenil tretji. Vsi trije se strinjajo, da je pogled nanj nepozaben. Zaradi česa pa se ta, kakor golob velika ptica tako vtisne v spomin? Eden od razlogov je že njena živobarvnost.

Samec skalnega petelina bahavo razkazuje svojo oranžno perjanico, ki je videti kakor pahljača in mu zakriva ves kljun. Pepelnato rdečerjava obrobna proga poudarja njeno brezhibno polkrožno obliko. Ptič je od perjanice do spodnjega dela nog pokrit z večinoma oranžnim perjem. Krili, sicer črni z belo liso, pokriva puhasto zlatooranžno perje, tako da je samec videti, kakor bi bil ovit v plet. »Po obliki in videzu,« povzema knjiga Birds of the Caribbean, »so tako posebni, da se jih sploh ne da opisati.« Vendar pa je poleg prikupnosti pri tem ptiču zanimivo še nekaj. Perje namreč odseva tudi njegov značaj. Kako?

Verjetno se boste strinjali, da v temnozelenem deževnem gozdu ne bi ravno ostali neopazni, če bi bili oblečeni v svetlečeoranžno oblačilo. Ta džungelski gizdalin pa želi ravno to, da bi ga opazili. Z razkošnim videzom preganja tekmece in privablja občudovalce.

Prepiri za mejo in pričkanja za lastništvo

Samci skalnega petelina se v paritvenem obdobju na začetku leta spustijo na jasno razmejena gozdna področja, imenovana tudi rastišče (angleško: lek), ki so pravi oder za vsakoletne ptičje snubitvene plese. Beseda »lek« najbrž izhaja iz švedskega glagola att leka in pomeni »igrati«. Naravoslovci so leta in leta menili, da ptičje snubitveno poskakovanje ni nič drugega kot igra, prijetna predstava na gozdnih tleh. Pred nedavnim pa so spoznali, da rastišče ni le plesišče, temveč tudi bojna arena in razstavni prostor. Zakaj?

Potem ko skupina samcev skalnega petelina zavzame rastišče, si vsak zaznamuje zasebno zaplato gozdnih tal, tako da z nje odstrani odpadlo listje. Lasti si tudi veje ovijalk nad zaplato. Njegovo valju podobno ozemlje je široko kak meter in pol ter visoko dva metra. Na enem rastišču se lahko stisne po 50 ptic, pravi raziskovalka Pepper W. Trail, tako da so njihove zaplate »med najtesneje poseljenimi rastišči«. In kakšne so posledice? Prepiri za mejo in pričkanja za lastništvo.

Njihovi prepiri za mejo spominjajo na vznemirljive, a nedolžne bojne plese – ptič sunkovito kima z glavo, tleska s kljunom, otresa in plahuta s krili, vse to pa še poudari s kikirikanjem in visokimi skoki v zrak. Po minuti oziroma dveh, ko imata ptiča občutek, da sta drug na drugega naredila vtis, se umakneta za svojo mejo. Toda kadar si želita isti premijski kos rastišča, ki je ostal prazen po kaki poginuli ptici, se prepir spreobrne v značilen boj za lastništvo.

»Ptici se okleneta z močnimi kremplji, butata se s krili ter se tu in tam zapleteta s kljuni. Takšne tekme,« piše Trailova v reviji National Geographic, »lahko trajajo tudi po tri ure in precej izčrpajo bojevnika.« Če po prvem krogu ni jasno, kdo je zmagovalec, se ptici spočijeta, potem pa se petelinji boj nadaljuje, dokler ni odločen edini dedič. Ne preseneča torej, da se ta ptič imenuje skalni petelin.

Toda še preden se gozdni prah poleže, se ognjeviti bojevnik spremeni v živi kip in rastišče postane razstavni prostor. Čemu to novo dejanje? Na to odgovarja prvi del imena te ptice, skalni petelin.

In zmagovalec je . . .

Medtem ko se samci na gozdnih tleh prepirajo, pa nekaj ptic neizrazitih barv tiho ureja gnezda v zavetnih nišah bližnjih skal. Da, to so samice skalnega petelina. Samica v nasprotju s samcem ne bo finalistka na ptičjem lepotnem tekmovanju. Raziskovalec David Snow previdno zapiše, da je samica »zelo drugačna ptica«. Na glavi ima majhno krono, »zakrnelo različico samčeve veličasne perjanice, zaradi katere ima njena glava zgolj nekoliko smešno podobo«. Na kratkih, pri krempljih močnih nogah je rjavosivo telo, ki je »težje in nekoliko nerodne oblike«.

Kljub temu pa je ta samica za naše džungelske gizdaline zmagovalka. Ko s svojim predirnim oglašanjem kijuuu poleti na veje nad rastiščem, se za njo obrnejo vse oranžne glave. Začne se predstava, ki jo uvrščajo »med najbolj zanimive in veličastne snubitvene plese v ptičjem svetu«. (The Life and Mysteries of the Jungle) Kaj pa se zgodi? Raziskovalka Trailova pravi, da takoj ko samci ugledajo samico, »rastišče nenadoma burno zaživi v barvah, gibanju in oglašanju«. Vsak samec skuša zasenčiti druge ter pritegniti pozornost obiskovalke. Nato se samčki zaženejo z vej in vrešče telebnejo na tla svojih ozemelj. S prhutanjem kril pritegnejo samičkino pozornost, obenem pa tako s tal svojega ozemlja odstranijo tudi odpadlo listje. Nato direndaj nenadoma zastane. Nastopi odločilni trenutek.

Samčki se sklonijo, medtem pa široko razprostrejo perje ter otrpnejo, kakor bi bili zamaknjeni. Za razprto pahljačasto perjanico skrivajo kljun, puhasto perje pa zakriva obliko telesa, tako da so videti kakor oranžni cvetovi, ki so popadali na gozdna tla. »Snubitveno razkazovanje skalnega petelina je tako nenavadno,« piše v nekem viru, »da je sprva težko verjeti, da je ptica.«

Samica seveda razlikuje cvet od snubca. Spusti se k trem ali štirim molčečim samčkom, ki so še vedno sklonjeni in z zadkom obrnjeni k samički. Glave nagnejo tako, da z enim očesom gledajo navzgor v nagrado. Samica se nekaj minut odloča, nazadnje pa le izbere zmagovalca. Pristane poleg izbranca, priskaklja k njemu, se nagne naprej in začne kljuvati nežne resice njegovega krilnega perja. Nato samček oživi. Združita se na njegovem ozemlju ali na bližnji veji, potem pa samička odleti. V naslednjih paritvenih obdobjih se pogosto vrača k istemu samčku.

Džungelski gizdalin do naslednjega dvorjenja pozabi na svojo družico in si niti ne beli glave s tem, da bi popazil na potomce. Brezskrbno se pripravlja na naslednjo predstavo, medtem pa samička sama vzreja družino. Prav imate, slišati je kakor nepravična razporeditev dela, toda tudi samički in njenim mladičkom je prav, da samčka ni blizu. Navsezadnje bi bilo imeti oranžnega ptiča, ki se šopiri okoli gnezda, prav toliko nemodro, kakor da bi imeli neonsko označbo, ki bi kazala proti vašemu skrivališču.

Naslednja generacija

Samičkino temno perje je ravno pravšnje barve, da zakrije pegasti, rjavkasti jajci. Ptica ju znese v masivno blatno gnezdo, ki ga je s slino zlepila ob skalno steno. Po štirih tednih samičinega valjenja, se izležeta mladička. Ob rojstvu sicer nista ravno lepa, sta pa dobro opremljena za čas, ki ga bosta še preživela v gnezdu. Kmalu zatem, ko se skobacata iz jajčnih lupin, pojasnjuje raziskovalka Trailova, se z ostrimi krempeljci oprimeta dna gnezda in se z močnimi nogami čvrsto držita, kadar koli se ptičja mati peha za stojišče.

Samica prizadevno hrani mladiča s sadeži, tu in tam pa jima prinese tudi kako žuželko ali kuščarja. Perje mladega samčka je po enem letu še vedno rjavo, toda na glavi že ponosno nosi malo perjanico. Pri dveh letih nima več rjavega perja, temveč ga že nadomešča zlatooranžno. Tako se samček po besedah nekega naravoslovca spremeni v »enega najlepših ptičev na svetu«.

Človek sicer uničuje gozdni dom skalnega petelina, vendar pa ljubitelji narave upajo, da tega živobarvnega amazonskega igralca ne bomo oropali možnosti, da bi nadaljeval svoj očarljivi ples življenja.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 17]

Osebna izkaznica skalnega petelina

Latinsko ime: Rupicola rupicola oziroma »skalni prebivalec«

Družina: Cotingidae

Razširjenost: severni del Južne Amerike in amazonsko področje

Dolžina: okoli 30 centimetrov

Gnezdo: iz blata in rastlinskega gradiva, zlepljeno s slino, težko 3,9 kilograma

Mladiči: običajno dve jajci letno, valjenje od 27 do 28 dni, kar je »eno najdaljših znanih obdobij valjenja ptic pevk«

[Zemljevid na strani 16]

(Lega besedila — glej publikacijo)

Življenjski prostor gvajanskega skalnega petelina

JUŽNA AMERIKA

[Vir slike]

Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Vir slike na strani 15]

Kenneth W. Fink/Bruce Coleman Inc.