Biblijsko gledišče

Ali naj bi za svoje grehe krivili Satana?

ZA PRVI človeški greh je bil obtožen Satan. »Kača me je zapeljala, in jedla sem,« je rekla Eva. (1. Mojzesova 3:13) Odtlej »kača stara, ki se imenuje Hudič in Satan« vztrajno besni zoper človeštvo, ljudem ‚slepi misli‘ in »zapeljava vesoljni svet«. (Razodetje 12:9; 2. Korinčanom 4:4) Noben človek ne more uiti Satanovemu pritisku. Toda ali to pomeni, da se ne moremo upreti njegovemu vplivu? In ali je, kadar grešimo, to vedno Satanova krivda?

Biblija pojasnjuje, da je Satan res prevaral Evo. (1. Timoteju 2:14) Zapeljal jo je v razmišljanje, da si bo s kršenjem Božje zapovedi lahko pridobila božansko spoznanje in neodvisnost. (1. Mojzesova 3:4, 5) S to domnevo v mislih je grešila. Kljub temu je bila pred Bogom odgovorna ona, in obsojena je bila na smrt. Zakaj? Ker se je kljub Satanovi laži povsem zavedala Božje zapovedi. Nikoli ni bila prisiljena v neposlušnost, temveč je bila sposobna nadzorovati svoja dejanja in se bila povsem zmožna upreti Satanovemu vplivu.

Kljubovati Hudiču

Hudiču lahko kljubujemo. V Listu Efežanom 6:12 nam je rečeno, da ‚se nam je vojskovati‘ zoper »duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih«. Očitno torej Bog pričakuje, da se bojujemo proti Satanovemu vplivu. Toda kako je lahko človek kos nadčloveški moči Satana in njegovih demonov? Ali smo poklicani k neenakovrednemu boju, v katerem bomo gotovo poraženi? Ne, ker nam Bog ne govori, naj se bojujemo proti Hudiču z lastno močjo. Jehova nam ponuja različne vrste pomoči, da lahko kljubujemo Hudičevim skušnjavam in izidemo kot zmagovalci. Biblija namreč pove, kdo je Hudič, kako deluje in kako se lahko pred njim obvarujemo. (Janez 8:44; 2. Korinčanom 2:11; 11:⁠14)

Kako se ‚upreti Hudiču‘

Sveto pismo priporoča dvojno kljubovanje Hudiču. Svari nas: »Podložni torej bodite Bogu. Uprite se pa hudiču, in bežal bo od vas.« (Jakob 4:7) K prvemu koraku v naši podložnosti Bogu spada poslušnost njegovim zapovedim. To, da se stalno zavedamo Božjega obstoja, njegove dobrote, občudovanja vredne moči in oblasti ter vzvišenih načel, nam bo dalo moči za upiranje Satanu. Življenjsko pomembna je tudi stanovitna molitev k Bogu. (Efežanom 6:⁠18)

Razmislite o tem, kako je Hudič nekoč skušal Jezusa. Jezus se mu je uprl, pri tem pa mu je zagotovo pomagalo to, da se je spomnil Božjih zapovedi in jih tudi navajal. Satanu se ni posrečilo zavesti Jezusa v greh, zato ga je zapustil. Po tej težavni preizkušnji je Jehova svojega Sina po angelih še nadalje okrepil. (Matevž 4:1–11) Tako je lahko Jezus z zaupanjem spodbudil svoje učence, naj prosijo Boga, da jih »reši [. . .] zlega [hudobnega, NW]«. (Matevž 6:⁠13)

Bog nas ne rešuje tako, da okoli nas postavi zaščitni oklep, temveč nam prigovarja, naj si prizadevamo pridobiti njegove vrline: resnico, pravičnost, mir in vero. Te vrednote delujejo kot ‚bojna oprema‘, s katero se lahko ‚upiramo hudičevim zvijačam‘. (Efežanom 6:11, SSP, 13–18) Z Božjo pomočjo torej lahko kljubujemo Hudičevim skušnjavam.

Drugi korak, ki ga priporoča Jakobov list 4:7 pa se glasi, naj se ‚upremo Hudiču‘. K temu spada odločno ukrepanje, beg od Satanovega škodljivega vpliva. Ogibati se moramo tega, da bi bili izpostavljeni njegovi prevarantski moči, ter zavračati pridobitniške in nemoralne filozofije, ki so v današnjem svetu tako razširjene. Takšno upiranje Hudiču je skupaj z življenjem, posvečenim temu, da bi ugajali Bogu, v našem bojevanju proti Satanu neprecenljivo. Toda ali so vsi grehi neposreden rezultat Hudičevega vpliva?

Naš boj od znotraj

Biblijski pisec Jakob pojasnjuje: »Sleherni [. . .] je izkušan, ko ga lastne želje vlečejo in vabijo; potem, ko želja spočne, rodi greh.« (Jakob 1:14, 15) Žal prirojenih slabosti in nepopolnosti ne moremo povsem premagati. (Rimljanom 5:12) »Na zemlji ni pravičnega človeka, ki dela dobro in ne greši,« piše v Bibliji. (Propovednik 7:⁠20)

To pa še ne pomeni, da nobenega greha ne moremo nadzorovati. Včasih smo v skušnjavi zaradi lastne napačne izbire. Napačna želja se torej res morda porodi zaradi naše nepopolnosti oziroma Satanovega vpliva, toda to, ali jo gojimo ali pa zavrnemo, je povsem odvisno od nas samih. Apostol Pavel je primerno temu napisal: »Kar človek seje, to bo tudi žel.« (Galatom 6:⁠7)

Sprejeti odgovornost

Ljudje pogosto stežka priznajo svoje slabosti, napake in pomanjkljivosti, da, grehe. (Psalm 36:3, SSP, v NW 36:2) Že spoznanje, da Bog zdaj od nas ne zahteva popolnosti, nam lahko pomaga sprejeti odgovornost za grehe. »Ne dela nam po grehih naših in ne povrača nam po krivicah naših,« je objavil psalmist David. (Psalm 103:10) Toda čeprav je milostljiv, še vedno pričakuje, da se močno bojujemo in discipliniramo, da ne bi podlegli Hudičevim skušnjavam in lastni nagnjenosti h grehu. (1. Korinčanom 9:⁠27)

Razumeti moramo, da nas Božje priznavanje tega, da Hudič lahko vpliva na naša dejanja in da je precej odgovoren za grešno stanje človeštva, ne osvobaja osebne odgovornosti. Zato v Listu Rimljanom 14:12 piše: »Vsakdo izmed nas [bo] zase odgovor dajal Bogu.«

Vendar, če ‚sovražimo hudo‘ in ‚se držimo dobrega‘, lahko premagamo zlo. (Rimljanom 12:9, 21) Prva žena, Eva, v tem ni uspela in je bila za svojo neposlušnost kaznovana; lahko bi se bila uprla Hudiču in ubogala Boga. (1. Mojzesova 3:16) Bog prav tako ni spregledal vloge, ki jo je v tem zavajanju odigral Hudič, zato ga je preklel in obsodil na končno uničenje. (1. Mojzesova 3:14, 15; Rimljanom 16:20; Hebrejcem 2:14) Kmalu se nam ne bo treba več bojevati proti njegovemu zlemu vplivu. (Razodetje 20:1–3, 10)

[Vir slike na strani 26]

Erich Lessing/Art Resource, NY