Skrivnostna osebnost Williama Shakespeara

Od dopisnika Prebudite se! iz Britanije

WILLIAMU SHAKESPEARU na splošno pojejo hvalo kot najodličnejšemu dramatiku v zgodovini. V The New Encyclopædii Britannici piše, da zanj »mnogi menijo, da je največji dramatik vseh časov. Njegove igre [. . .] danes uprizarjajo pogosteje in v več državah kakor igre katerega koli drugega dramatika.« Prevedli so jih že v več ko 70 jezikov.

Glede avtorstva tolikih del, ki mu jih pripisujejo, The World Book Encyclopedia pravi: »Noben pomemben shakespearolog ne dvomi o tem, da je te gledališke igre in pesmi napisal Shakespeare.« Vendar pa drugi temu oporekajo. Zakaj?

Shakespeare se je rodil leta 1564 v Stratford-upon-Avonu in tam tudi umrl 52 let kasneje, leta 1616. O njem so napisali nešteto knjig – mnoge po letih potrpežljivega raziskovanja – da bi rešili temeljno vprašanje, ki buri duhove: Ali je William Shakespeare res napisal vsa literarna dela, ki nosijo njegovo ime?

Temeljni problemi

Iz Shakespearovih gledaliških iger veje izredno bogastvo svetnih izkušenj. Obvladal je na primer pravo ter občudovanja vredno uporabljal pravni jezik in precedense. Sir John Bucknill je leta 1860 v Medical Knowledge of Shakespeare navedel, da se je Shakespeare zelo dobro spoznal na medicino. Enako bi lahko dejali za lov, sokolarstvo in druge športe, pa tudi pravila obnašanja na kraljevem dvoru. Po besedah Johna Michella, shakespearologa zgodovinarja, je bil Shakespeare »pisatelj, ki je znal vse«.

Brodolom se v Shakespearovih igrah pojavlja petkrat. To, kako so v njih rabljeni pomorski izrazi, daje slutiti, da je bil pisec izkušen mornar. Ali je Shakespeare potoval po morju? Ali je bil prisiljen iti v vojaško mornarico? Ali je sodeloval v bitki leta 1588, ko je bila premagana španska armada? Kar koli od tega bi potrdilo Shakespearovo avtorstvo, toda za zdaj o tem ni nobenih dokazov. Podobno je tudi glede njegovih veščin v vojaških zadevah in jeziku pehote.

V njegovih delih imajo biblijski navedki vidno mesto. Lahko da se jih je naučil od matere, toda nikakršnih dokazov ni, da je bila pismena. Ob Shakespearovem biblijskem znanju se tako poraja vprašanje njegove izobrazbe.

Učen mož?

Williamov oče, John, je bil rokavičar, trgoval je z volno, verjetno pa je bil tudi mesar. Bil je ugleden meščan, čeprav je bil nepismen. S stratfordske osnovne šole ni ostalo nobenega popisa učencev, toda večina današnjih strokovnjakov je prepričana, da jo je mladi William obiskoval. Leta kasneje je Williamov prijatelj, dramatik Ben Jonson, zanj dejal, da zna »le malo latinščine, grščine pa še manj«, kar morda namiguje na to, da je imel William le osnovno izobrazbo.

Vendar je pisec teh gledaliških iger dobro poznal klasična grška in rimska dela. Znana mu je bila francoska, italijanska in španska literatura, verjetno pa tudi njihovi jeziki. Imel je obsežen besedni zaklad. Današnji izobražen državljan v pogovoru redko uporablja več kot kakih 4000 besed. John Milton, angleški pesnik iz 17. stoletja, je v svojih delih uporabljal približno 8000 besed. Toda neki strokovnjak pripisuje Shakespearu besedni zaklad z nič manj kot 21.000 besedami!

Knjige in rokopisi

Vse Shakespearovo imetje je bilo skrbno popisano na tri strani dolgi oporoki, toda knjige in rokopisi niso bili niti omenjeni. Ali jih je zapustil starejši hčerki Susanni? Če je, bi jih ona gotovo razdelila svojim potomcem. V 18. stoletju je nekega duhovnika ta skrivnost spodbudila, da je preveril vse zasebne knjižnice 80 kilometrov okoli Stratford-upon-Avona. Našel ni niti enega Shakespearovega zvezka.

Z rokopisi gledaliških iger je celo še večja težava – ni znano, da bi preživelo kako izvirno delo. Leta 1623, sedem let po Shakespearovi smrti, so natisnili prvo vezano izdajo s 36 gledališkimi igrami. Za njegovega življenja so se pojavili številni plagiati, toda Shakespeare, bister poslovnež, sploh ni pravno ukrepal, da bi preprečil njihov natis.

V London – in slava

V elizabetinskih časih so bile skupine potujočih igralcev povsem običajne. Nekaj jih je leta 1587 obiskalo tudi Stratford-upon-Avon. Če se jim je Shakespeare pridružil, je bil do jeseni tega leta že v Londonu. Vemo, da je postal član vodilne londonske gledališke družbe, Komornikovi možje, ki se je kasneje preimenovala v Kraljevi možje. Od takrat, ko je prišel v glavno mesto, se mu je sreča obrnila. Z leti si je pridobil imetje v Londonu in Stratford-upon-Avonu. Ni pa povsem jasno, kaj je počel med letoma 1583 in 1592, v najpomembnejših »manjkajočih letih«.

Leta 1599 so v Southwarku zgradili gledališče Globe. Dotlej so v Londonu sicer poznali gledališke igre s Shakespearovim imenom, toda kot njihov avtor ni nikoli postal slaven. Ko je umrl, ni imel velikega pogreba, kljub temu da so ga drugi dramatiki imeli. Bena Jonsona in Francisa Beaumonta so na primer slovesno pokopali v londonski westminstrski opatiji.

Možni avtorji

Se je za Shakespearovim imenom skrival kak resnični avtor ali celo avtorji? Predlagali so že več kot 60 možnosti. Med drugim dramatika Christopherja Marlowaa in presenetljiva imena, kot so kardinal Wolsey, sir Walter Raleigh in celo kraljica Elizabeta I. Kdo od teh si po mnenju teoretikov zasluži največ pozornosti?

Prvi možni avtor je Francis Bacon, ki se je izšolal na Cambriški univerzi. Bil je tri leta starejši od Shakespeara in postal ugleden odvetnik ter uradnik na kraljevem dvoru. Napisal je mnogo literarnih del. Teorijo, da naj bi Shakespearova dela napisal Bacon, so prvič predstavili leta 1769, a so jo potem zavračali skoraj 80 let. Leta 1885 pa so ustanovili družbo Bacon, ki se je zavzela za to vprašanje. Na plano so znesli mnogo dejstev, da bi podprli to trditev. Bacon je na primer živel dobrih 30 kilometrov severno od Londona, blizu St. Albansa. To mesto je v Shakespearovih delih omenjeno 15-krat, Williamovo rojstno mesto Stratford-upon-Avon pa nikoli.

Tudi Roger Manners, peti grof Rutlandski, in William Stanley, šesti grof Derbyjski, imata svoje privržence. Imela sta dobro izobrazbo in veliko izkušenj iz dvorskega življenja. Toda zakaj bi skrivala svoje delo? Profesor P. S. Porohovshikov je leta 1939 trditev v prid Rutlanda utemeljeval takole: »Njegova prva pisna dela so bila anonimna, druga pa pod vzdevkom preprosto zato, ker za plemiča ni bilo primerno, da bi pisal za ljudske gledališke hiše.«

Nekateri namigujejo, da je Shakespearova dela napisala skupina pisateljev, pri čemer je vsak dodal svoje védenje. Po drugi strani pa, ali je Shakespeare kot izurjen igralec urejal in za oder pripravljal gledališke igre drugih? Zanj so dejali, da v svojih rokopisih ni nikoli ‚zbrisal niti vrstice‘. To bi lahko bilo res, če je urejal prinešene rokopise drugih dramatikov in jih tu in tam malo prilagodil.

Kateri pa je tisti glavni razlog, da nekateri dvomijo o Shakespearovem avtorstvu? V The World Book Encyclopedii piše, da ljudje »niso hoteli verjeti, da bi ta dela lahko napisal neki igralec iz Stratford-upon-Avona. Shakespearovo preprosto podeželsko okolje se ni ujemalo z njihovo predstavo o geniju, ki je napisal te igre.« Piše še, da so bili skoraj vsi drugi, ki so jih predlagali za avtorje, »člani plemstva ali iz višjega razreda«. Zato so mnogi, ki dvomijo o Shakespearovem avtorstvu, prepričani, da »je lahko te igre napisal le izobražen, uglajen mož z visokim družbenim položajem«. Toda kakor je omenjeno že prej v tem članku, je mnogo shakespearologov prepričanih, da je ta dela res napisal Shakespeare.

Ali bo ta spor kaj kmalu rešen? Ni prav verjetno. Če ne bodo prišli na dan kaki sveži dokazi v obliki izvirnih rokopisov ali dejstev, ki bi pojasnili manjkajoča leta, bo William Shakespeare, »ta vzvišeni besedni genij«, ostal zanimiva skrivnostna osebnost.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 24]

Pismenost in ime

William Shakespeare se je mogoče podpisal šestkrat na štirih še danes ohranjenih dokumentih. Njegovo ime je le delno čitljivo, pisava pa nestalna. Nekateri strokovnjaki namigujejo na to, da so Shakespearovo oporoko v njegovem imenu morda podpisali odvetniki, kar pa nekaterim poraja kočljivo vprašanje: Ali je bil William Shakespeare sploh pismen? Za njim ni ostalo nobenih rokopisov. Hči Susanna se je znala podpisati, toda ni dokaza, da bi znala kaj več od tega. Shakespearova druga hči, Judith, ki je bila očetu zelo blizu, se je podpisovala s križcem. Bila je nepismena. Nihče ne ve, zakaj Shakespeare ni svojima otrokoma omogočil, da bi lahko uživala v neprecenljivih koristih literature.

[Slike na strani 23]

Zgodnji Shakespearovi portreti, čeprav ni povsem gotovo, kakšen je bil videti

[Vir slike]

Encyclopædia Britannica/11th Edition (1911)

Culver Pictures