Ali naj bi se spominjali preteklosti?

»ALI lahko Judje pozabijo holokavst?« To vprašanje je zastavil Virgil Elizondo, predsednik Mehiškoameriškega kulturnega centra v San Antoniu (Teksas). Opozarja nas, da grozodejstva, storjena v tem stoletju, puščajo nepozaben pečat v spominu človeštva. Med grozodejstva 20. stoletja je treba šteti tudi genocid nad Armenci (1915–23) in množičen poboj Kambodžcev (1975–79). Vendar pa s tem seznam še zdaleč ni popoln.

Verski in politični voditelji bi radi dosegli spravo med žrtvami in njihovimi mučitelji, zato ob različnih priložnostih spodbujajo ljudi, naj pozabijo na pretrpljena grozodejstva. Nekaj podobnega se je na primer zgodilo v Atenah v Grčiji leta 403 pr. n. š. Mesto je bilo pravkar priča koncu zatiralskega diktatorstva tridesetih tiranov. To je bila oligarhija, katere vladarji so odstranili, tudi fizično, skoraj vse svoje nasprotnike. Novi voditelji so skušali obnoviti državljansko slogo, zato so izdali amnestijski odlok (amnestija: iz grške besede, ki pomeni »pozaba«) za privržence prejšnje tiranije.

Pozabiti, ker tako pravi odlok?

Sorazmerno lahko je izdati odlok, naj se pozabi na pretekla grozodejstva nad nedolžnimi. Vladarji se lahko za to odločijo zaradi političnih koristi, kot so to storili v stari Grčiji in v več evropskih državah po koncu druge svetovne vojne. V Italiji je bila na primer leta 1946 z odlokom podeljena amnestija več kot 200.000 državljanom, »bolj ali manj krivim sodelovanja pri zločinih fašističnega režima«, je pisalo v časopisu La Repubblica.

Vendar pa so odločitve vlad in javnih institucij eno, čustva posameznikov pa čisto nekaj drugega. Z odlokom ni mogoče prisiliti posameznih državljanov – denimo nemočnih žrtev brutalnih bojev, pokolov ali drugih barbarstev – naj pozabijo preteklo trpljenje.

Samo v vojnah tega stoletja je umrlo več kot sto milijonov ljudi, mnogi v nepopisnem trpljenju. Če bi k temu prišteli še vse pobite v času miru, grozodejstvom kar ne bi bilo konca. Mnogi se zelo trudijo, da se na nobeno teh ne bi pozabilo.

Tisti, ki bi radi izbrisali spomin

Tisti, ki priganjajo žrtve grozodejstev oziroma njihove naslednike, naj odpustijo in pozabijo, pogosto trdijo, da je spominjanje preteklosti le vir razprtij, še zlasti, če je od tedaj minilo že nekaj desetletij. Pravijo, da pozaba združuje, spominjanje pa strani zgodovine ne more obrniti nazaj, najsi je bilo trpljenje še tako hudo.

Toda nekateri si tako močno prizadevajo, da bi ljudje pozabili, da zanikajo celo najbolj strašne zločine proti človeštvu. Trdijo denimo, da holokavsta nikoli ni bilo, in pri tem jih podpirajo samozvani revizionistični zgodovinarji.a Organizirali so celo oglede nekdanjih taborišč smrti, na primer Auschwitza in Treblinke, in obiskovalcem dejali, da tam plinskih celic sploh nikoli ni bilo – in to kljub številnim očividcem, mnogim dokazom in obilni dokumentaciji.

Kako da so takšne lažne revizionistične ideje v določenih krogih tako uspešne? Zato ker so se nekateri odločili pozabiti svojo lastno odgovornost in odgovornost svojega naroda. Zakaj? Zaradi nacionalizma, lastne ideologije ali pa antisemitskih in drugih čustev. Ko so grozodejstva enkrat pozabljena, sklepajo revizionisti, tudi odgovornosti zanje ni več. Toda mnogi se z vso silo upirajo tem neodgovornim revizionistom, ki jih je neki francoski zgodovinar poimenoval »morilci spominov«.

Ne pozabijo

Razumljivo je, da je preživelim zelo težko pozabiti na svoje drage, ki so umrli v vojni oziroma zaradi kakšnega drugega grozodejstva. Vendar pa večina tistih, ki se pokolov in genocidov hočejo spominjati, to želi zato, ker upa, da bo pouk iz njihovega trpljenja in trpljenja njihovih dragih koristil, tako da se takšne krutosti ne bi ponovile.

Nemška vlada se je tako odločila za obhajanje obletnice odkritja strahot, ki so jih zagrešili nacisti v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Po besedah nemškega predsednika je namen obletnice ta, da »bo spominjanje delovalo kot opozorilo prihodnjim rodovom«.

Podobno je papež Janez Pavel II. ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne izjavil: »Z leti spomini na drugo svetovno vojno ne bi smeli zbledeti. Morali bi postati strog pouk našemu rodu, pa tudi nadaljnjim.« Vendar pa je treba reči, da katoliška cerkev ni vedno dosledna v spominjanju na grozodejstva in žrtve tistih let.

Da bi tudi novi rodovi potegnili pouk in opozorilo iz genocidov v tem in drugih stoletjih, so odprli več muzejev – na primer Spominski muzej holokavsta v Washingtonu in Muzej strpnosti Beit Hashoah v Los Angelesu. Posneli so tudi ganljive dokumentarce in druge filme. Z vsem tem se skuša preprečiti, da bi človeštvo pozabilo na trpljenje, ki so ga ljudem zadali soljudje.

Zakaj se spominjati?

»Tisti, ki se preteklosti ne spominjajo, so obsojeni na to, da jo ponavljajo,« je zapisal špansko-ameriški filozof George Santayana. Žal kaže, da človeštvo skozi tisočletja hitro pozablja svojo preteklost, in se tako obsoja na to, da znova in znova dela iste grenke napake.

Dolg in krut niz množičnih pobijanj, ki jih je zagrešil človek, jasno kaže, da je človeško vladanje sočloveku popoln neuspeh. Zakaj je temu tako? Ker ljudje stalno ponavljajo isto temeljno napako – zavračajo Boga in njegove zakone. (1. Mojzesova 3:1–6; Propovednik 8:9) In danes, točno tako, kot je prerokovano v Bibliji, ,spačen rod‘ dela isto in žanje posledice. (Filipljanom 2:15; Psalm 92:7; 2. Timoteju 3:1–5, 13)

V našo razpravo smo zajeli Stvarnika, Jehova: kakšno je torej njegovo gledišče? Kaj on pozabi in česa se spominja? Ali se bolečo zapuščino grozodejstev, ki jih je zagrešil človek, da premagati? Ali se bo ,hudobija krivičnih končala‘? (Psalm 7:10, SSP, v NW 9)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo/slike na strani 7]

»Tisti, ki se preteklosti ne spominjajo, so obsojeni na to, da jo ponavljajo.« (George Santayana)

Krematorij in peč v koncentracijskem taborišču Auschwitz

[Vir slike]

Oświęcim Museum