Odpustiti in pozabiti – ali je to mogoče?
MINILO je že več kot pol stoletja, odkar se je leta 1945 končala druga svetovna vojna. Ta vojna, v katero je bil zajet ves svet, je bila veliko bolj divjaška in pogubna kakor katera koli druga v človeški zgodovini.
Druga svetovna vojna je trajala šest let. V njej je pomrlo okrog 50 milijonov ljudi, tudi civilistov. Premnogo drugih je utrpelo telesno, duševno in čustveno škodo. Mnogi, ki so preživeli ta pogubna vojna leta, še vedno niso ozdravljeni bolečih spominov na grozodejstva in ljubljene, ki so jih izgubili.
Še vedno živijo spomini na grozodejstva, ki so jih nacisti zagrešili v holokavstu, ko so pobili milijone nedolžnih ljudi. V Evropi in Aziji so za mnoga grozodejstva krive vdirajoče vojske, ki so morile, posiljevale, plenile in strahovale civiliste. Mnogi so bili žrtev letalskih napadov, ki so sejali uničenje, poškodbe in smrt mnogim nedolžnim moškim, ženskam in otrokom. Veliko hudega so doživeli tudi milijoni, ki so se bojevali na svetovnih bojiščih.
Duševne in čustvene rane
Mnoge duševne in čustvene rane, ki so jih vsekali strašni dogodki med drugo svetovno vojno, ostajajo neizbrisno v spominu mnogih, ki so živeli takrat in živijo še danes. Vse tiste strašne, bridke spomine bi radi izbrisali iz misli. A jih ne morejo. Nekaterim se podobe grozot vračajo in jih mučijo kakor ponavljajoče se nočne more.
Drugi pa nočejo pozabiti: nekateri zato, ker hočejo maščevanje, drugi zato, da bi s tem počastili spomin na ubite. Mnogi tudi menijo, da spomin na pretekla grozodejstva ne bi smel zbledeti, zato da se ne bi nikdar več ponovila.
Nedavno, in sicer v letih 1994 in 1995, so potekala praznovanja 50. obletnice dneva D (izkrcanje zaveznikov v Normandiji junija 1944) in konca druge svetovne vojne v Evropi (maja 1945). Razpoloženje na teh praznovanjih je pokazalo, da mnogi očividci teh dogodkov zelo težko odpustijo in pozabijo. Pogosto je kakršna koli sprava med nekdanjimi sovražniki izključena. Tako britanski veterani niso hoteli povabiti nemških predstavnikov na praznovanje obletnice izkrcanja zaveznikov v Normandiji.
Pisec Vladimir Jankélévitch je o grozodejstvih nacistov med drugo svetovno vojno in tem, kako težko je odpustiti in pozabiti, dejal takole: »Naravni odziv na tako gnusen zločin je [. . .] ogorčenje in strastno bojevanje proti pozabi ter preganjanje zločincev – kakor so obljubili sodniki zavezniškega nürnberškega sodišča – do krajev zemlje.« Nadaljeval je še: »Z veseljem bi preobrnili besede Jezusove molitve k Bogu, zapisane v evangeliju po sv. Lukežu, in rekli: ,Oče, ne odpusti jim! saj vedo, kaj delajo.‘ « (Primerjaj Lukež 23:34.)
Žal pa od leta 1945 vse do danes mnoga druga grozodejstva – v Kambodži, Ruandi, Bosni, če omenimo le nekatera – še naprej mažejo zemljo s krvjo. V teh grozodejstvih je pomrlo milijone ljudi, premnogo žena je ovdovelo, mnogi otroci so postali sirote, številnim so grozodejstva uničila življenje, ostali pa so tudi strašni spomini.
Dvajseto stoletje je nedvomno najbolj krut čas, kar jih je kdaj bilo. Natanko tako je, kakor je za to dobo že pred mnogimi stoletji napovedala biblijska prerokba – ljudje so res »surovi« in »nedobroljubni«. (2. Timoteju 3:1–5; Razodetje 6:4–8)
Kaj naj bi storili?
Ljudje se na takšno barbarstvo odzivajo različno. Kako pa je z nami? Ali naj bi se spominjali? Ali pa naj bi pozabili? Ali spominjanje pomeni gojiti grenko, globoko ukoreninjeno sovraštvo do nekdanjih sovražnikov, ne hoteč pozabiti? Po drugi strani pa, ali odpustiti pomeni pozabiti tako, da človek boleče spomine popolnoma zbriše?
Kaj o strašnih sedanjih in preteklih zločinih meni Stvarnik človeštva, Bog Jehova? Ali bo krivcem odpustil? Ali ni že prepozno, da bi Bog popravil škodo, ki je nastala zaradi pobitih v grozodejstvih? Ali je kakšno zanesljivo upanje, da bo grozodejstev kdaj konec, saj se dogajajo že tisočletja? Le kako bo Vsemogočni Bog končno uredil te zamotane zadeve?
[Slika na strani 4]
Otroci pobitih v pokolu, zbrani v begunskem taborišču
[Vir slike]
UN PHOTO 186797/J. Isaac
[Vir slike na strani 3]
U.S. Navy photo