Nastajajoči otoki

»HAVAJI.« Ob pomisli na Havajske otoke si pred očmi naslikamo tropski raj, sončne plaže in lahen pasatni vetrič. Toda ali veste, kako zelo odmaknjeni so ti otoki? Če vzamete v roke zemljevid, lahko vidite, da so ti otoki ugnezdeni prav na sredi severnega Tihega oceana, tako daleč od kopnega, da bolj skoraj ne bi mogli biti! Morda se zdaj sprašujete: ‚Kako so sploh lahko tam otoki? Ali znanstveniki pričakujejo, da bo v prihodnosti nastalo še več otokov? Kaj nam ti otoki lahko povedo o tleh, na katerih stojimo?‘

Havajsko otočje

Marsikdo, ki obišče Havaje, se dodobra seznani z verigo osmih otokov, ki se vleče od severozahoda proti jugovzhodu. Največji med njimi so Kauai, Oahu, Molokai, Lanai, Maui in Hawaii. Manjša sta Niihau, zahodno od Kauaija, in Kahoolawe, jugozahodno od Mauija. Otok Hawaii, ki mu pravijo tudi Veliki otok, meri dobrih 10.000 kvadratnih kilometrov, Kahoolawe pa le 117. To otoško verigo pa poleg teh sestavlja še 124 precej manjših otokov in otočkov, ki segajo še dlje proti severozahodu. Midway denimo, na skrajnem severozahodu verige, je od Velikega otoka oddaljen kar blizu 2500 kilometrov! Skupna površina vseh teh otočkov, ki so povečini iz koral in peska, meri komaj 8 kvadratnih kilometrov. Zato nekateri kar vso otoško skupino povsem ustrezno poimenujejo Havajsko otočje.

Če ob tem vemo, da ti otoki in otočki stojijo na ogromnih ploščah, ki se povprečno dvigajo dobrih 4000 metrov nad morskim dnom, nam postane jasno, da gre v bistvu le za vrhove velikih gora. Mauna Kea in Mauna Loa na otoku Hawaii sta denimo visoka kar kakih 10.000 metrov, če ju seveda začnemo meriti pri morskem dnu. Tako sta nekako najvišja vrhova na svetu!

Nastanek otoka

Pa si sedaj podrobneje oglejmo otok Hawaii. Geologi so ugotovili, da ta Veliki otok sestoji iz petih velikih skupaj zraščenih ognjenikov. Obiskovalci se ponavadi seznanijo s tremi največjimi: Mauna Keo, ki naj bi bil speči ognjenik z najvišjo nadmorsko višino na otoku, namreč 4205 metrov, Mauna Loo, ki meri 4169 metrov in je po obsegu največji ognjenik na otoku, in s Kilaueo, najmlajšim ognjenikom, ki leži na južnejšem koncu otoka. Poleg teh pa sta še ognjenika Kohala na severozahodu otoka in Hualalai, ki se dviga nad obalo Kona.

Vsak ognjenik nastane z nalaganjem lave po tisočih in tisočih izbruhih. Slednji se začno pod vodo, kjer se lava hitro ohladi. Nastane skorja in nekakšni jezičasti lavni potoki, ki so, ko se ustavijo, videti kot kupi blazin. Ko pa se tako nastajajoči ognjenik dvigne nad morsko gladino, postane lavni tok drugačen. Vulkanologi po površini ločijo dva tipa skrepenele lave in ju poimenujejo s havajskima izrazoma »pahoehoe« in »aa«. Prvi tip lave ima gladko, valovito in vrvasto površino, drugi pa grobo, nekako narezano, grudasto površino. Ognjenik se na koncu oblikuje v široko goro s položnim pobočjem, ki je na zunaj podobna ščitom, kakršne so nosili staroveški rimski vojaki. Z izbruhi oziroma dviganjem magme, staljene kamnine, iz razpok pri površini se na vrhovih ognjenikov oblikujejo veliki kraterji. V notranjosti ognjenika, v magmatskem žarišču, se ustvarja tudi tlak. Slednji pomakne del ognjenika proti morju, pri čemer nastane vse polno razpok. In nazadnje, tako kot pri Mauna Kei, postanejo izbruhi ščitastega ognjenika eksplozivnejši, in na površju se oblikujejo stožci ognjeniškega drobirja.

Mauna Loa in Kilauea naj bi bila med najaktivnejšimi vulkani na svetu. Iz zgodovinskih zapisov hawaiiskih domačinov, misijonarjev, znanstvenikov in drugih je razvidno, da je bil ognjenik Mauna Loa od leta 1832 aktiven kar 48-krat, ognjenik Kilauea pa od leta 1790 več kot 70-krat. Takšna aktivnost lahko traja nekaj ur, pa tudi po več let. Po obstoječih podatkih je bilo najdlje aktivno lavno jezero v kraterju Halemaumau na Kilauei, in sicer skoraj nepretrgoma od začetka 19. stoletja pa do leta 1924. V novejšem času je Kilauea aktiven že od januarja 1983 in občasno ustvarja spektakularne ognjene vrelce in reke lave, ki tečejo v morje.

Hawaiiski ognjeniki povečini bruhajo tipično tekočo lavo, zato so ti izbruhi le blago ali pa sploh nič eksplozivni. Vendar tu in tam, ko se podtalnica pomeša z magmo, pride tudi do parnih eksplozij. Leta 1790 je ob takšnem izbruhu umrlo okoli 80 ljudi, skupina domačih vojakov in njihovih družin, ki so jih zajeli vroči plini in goreča žlindra, ki se je zlivala iz Kilauee.

Premikajoči se otoki

Iz zgodovinskih zapisov zadnjih 200 let je razvidno, da sta bila aktivna le otoka Hawaii in Maui, ki ležita na skrajnem jugovzhodu verige. Ker ni bilo jasno zakaj, so se znanstveniki lotili nadaljnjega preučevanja kamninske zgodovine te otoške verige. V lavi je namreč tudi nekaj radioaktivnega kalija in njegovega razkrojnega produkta argona, sicer zelo malo, vendar dovolj, da so lahko v laboratoriju določili starost kamnin. Z raziskavami so odkrili, da se je Havajsko otočje v več milijonih letih staralo sistematično, v smeri proti severozahodu.

Ali to, da so izbruhi pogostejši na jugovzhodnem delu te otoške verige, pomeni, da se premika tudi izvor magme pod njimi? Geologi so pravzaprav ugotovili, da je ta vir, ki mu pravijo vroča točka, nepremičen. Premika pa se dno Tihega oceana, in sicer prek te vroče točke, z njim pa tudi otoški vulkani, kakor bi se premikale skale na tekočem traku. Prav tako se zaradi teh premikov tihooceansko dno drgne ob okoliške celinske mase in druge dele morskega dna, kar vodi do mnogih večjih potresov vzdolž roba tihooceanske plošče. Če torej živite na Havajih, se je vaš dom v zadnjem letu pomaknil za 7,5 centimetrov proti severozahodu!

Znanstveniki domnevajo, da tudi do nastanka drugih ognjenikov na svetu, bodisi tistih na kopnem bodisi tistih pod morjem, prihaja zaradi vročih točk, kakršna je ta pod Havaji. Večina teh vročih točk tudi dokazuje, da se izbruhi selijo, kar pomeni, da so se tla verjetno že premaknila tudi tam, kjer živite vi.

Nastajanje novih otokov . . .

Če je za nastanek teh ogromnih ognjenikov na Velikem otoku bilo treba na stotisoče let, lahko sklepamo, da se je tudi ta otok medtem že nekoliko premaknil od vroče točke. Torej bi se nad vročo točko ob stiku s še nedotaknjenim morskim dnom morali razviti novi ognjeniki in otoki. Je morda že znan možni naslednik ognjenikov na Velikem otoku?

Pač je. Južno od otoka Hawaii nastaja ognjeniško aktivna podvodna gora Loihi. Vendar ne mislite, da se bo že kmalu dvignila nad morsko gladino. Dvigniti se namreč mora še za 900 metrov, za to pa bo morda treba desettisoče let.

. . . in propadanje starih

Havajsko otočje s svojimi ogromnimi ščitastimi ognjeniki in naostrenimi lavnimi potoki opazovalce zavaja, češ da ni nevarnosti, da bi se lahko potopili v ocean. Majhni otoki in potopljene podvodne gore na severozahodu Havajev, pa govorijo drugače. Peščeni in koralni grebeni otokov Midway in Kure so denimo naslonjeni na velike ognjeniške gore, katerih vrhovi so sedaj že nekaj sto metrov pod morsko gladino. Zakaj ognjeniški otoki izginjajo?

Na otoke vpliva stalna erozija, ki jo povzročajo reke, valovanje in drugo. Otoki se usedajo tudi pod svojo lastno težo, ko pritiskajo na oceansko dno. Strma obalna pobočja nekaterih otokov pa odkrivajo še nadaljnje pojave, ki povzročajo izginjanje ognjeniških otokov, namreč zemeljske plazove. S sonarjem so na delih pobočij pod morsko gladino ugotovili drsenje velikih plazov, pri čemer se je zemlja razlezla tudi več deset kilometrov daleč po morskem dnu.

Vroča točka v delovanju

Na otoku Hawaii lahko obiskovalci Havajskega ognjeniškega narodnega parka na lastne oči vidijo učinke ognjeniškega delovanja vroče točke, stalno spreminjajočo se pokrajino. Znanstveniki s havajskega Observatorija ognjenikov, ki stoji na robu kraterja na ognjeniku Kilauea, opazujejo izbruhe, ki so v teku, in tiste, ki svoj nastop šele napovedujejo. S svojimi ugotovitvami so tako omogočili večji uvid v to, kako ognjeniki delujejo in kako se zaradi tega spreminja zemeljska površina. Polni strahospoštovanja torej doumevamo, da so te mogočne geološke sile ustvarile in oblikovale Havajsko otočje, to veličastno otoško verigo sredi Tihega oceana.

[Zemljevid na strani 25]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Havajski otoki

Niihau

Kauai

Oahu

Molokai

Lanai

Maui

Kahoolawe

Hawaii

[Vir slike]

Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slika na strani 24]

Več zaporednih ognjenih vrelcev na vzhodni razpoki Kilauee

[Slika na straneh 24, 25]

Izbruh Kilauee

[Vir slike]

Ognjenika: Dept. of Interior, National Park Service

[Slika na strani 25]

Lavna reka na Mauna Loi

[Slika na strani 26]

Ognjena zavesa na Mauna Loi

[Slika na strani 26]

Izbruh ognjenega vrelca na Kilauei

[Vir slike]

U.S. Geological Survey

[Slika na strani 26]

Lavno jezero na Kilauei

[Vir slike]

Zgoraj levo in spodaj desno: Dept. of Interior, National Park Service