Umetnost okraševanja palic

Od dopisnika Prebudite se! iz Britanije

»VEDNO sem presenečen, ko se zavem, da so cela področja britanskega otočja, kjer nihče ne ve, na kaj misliš, ko rečeš, da v prostem času okrašuješ palice,« pravi neki mojster te umetnosti.

Mnogi poznajo sprehajalne oziroma pastirske palice. Z okraševanjem se te palice, sicer povsem običajna opora, spremenijo v izjemno umetniško delo. Pastirji in kmetovalci že stoletja vedo, da za to očarljivo obrt potrebuješ določene spretnosti in veliko veliko potrpežljivosti. Toda kaj vse spada k okraševanju palic?

Izbira lesa

Najprej je treba izbrati les. V poštev pride kateri koli les pravih velikosti, pa naj bo črni trn, jablana ali hruška. Pogosto izberejo navadno bodiko zaradi njenih štrlečih in prikupnih grč. Toda mnogi okraševalci palic raje uporabljajo les navadne leske. Včasih ima drevo poganjek, ki raste v rahlem naklonu glede na vejo ali korenino. Tako se dá vso palico, z gornjim in ravnim delom, izdelati iz celega.

Kdaj pa je najprimernejše odsekati les za ta ravni del palice? Ponavadi takrat, ko drevo spi in se po njem ne pretaka drevesni sok, čeprav mnogi okraševalci trdijo, da je najboljši čas takoj, ko ga vidiš in še preden ga odkrije kdo drug! Vsekakor pa najditelj mora, ko navsezadnje zadovoljen odkrije primerni kos, odsekana konca bodeče palice premazati oziroma prebarvati, da les ne bi pokal. Nato ga mora pustiti, da se osuši, kar lahko traja tudi dve leti in več. Šele potem ga lahko začne rezbariti.

Rezbarjenje gornjega dela

Če palica nima že naravnega držaja oziroma gornjega dela, ga okraševalec lahko naredi iz kravjega, ovčjega ali kozjega roga. Tudi rog mora zoreti, podobno kot les za ravni del palice. Ponavadi je to eno leto. Okraševalec nato rog, ki ga uklešči v primež, oblikuje, da dobi željeno podobo. Že generacije pastirjev so takšne rogove vtikale v kovačev ogenj, vrelo vodo, žerjavico zakurjene šote ali pa so jih celo držale nad parafinsko svetilko, da bi roževina postala gibka. Nato so iz njih lahko izdelovali, kar koli so si zamislili in znali. Ročaj je na primer lahko imel obliko škotskega ovčarja, ptice, postrvi, fazanove glave ali kakšne majhne živali.

Ko je rog izrezljan, se okraševalec še posebej posveti podrobnostim. Če na primer oblikuje postrv, ji z vročim železom izžge rep in plavuti, s prebijalom pa ji začrta luske. Oči lahko naredi iz bivoljega roga. Boljše je, da ji telo pobarva s črnilom kakor s kakšno barvo. Prebarvati jo bo moral večkrat, poleg tega pa je nanašanje črnila na zglajeno površino lahko dolgotrajno delo. Nazadnje je treba rog še prelakirati, da se tako zaščiti barvo.

Umetnina je končana

Rog in palico spojijo z jeklenim obročem, žebljem ali lesenim klinom. Okraševalec palic nato svojo umetnino vešče otre z nežno jekleno volno ter zgladi in pološči še ravni del. »Če želim, da bi bil izdelek res dober, takšen, da bi z njim lahko zmagal na tekmovanju, potrebujem za oblikovanje postrvi, izžiganje plavuti itn., za začrtanje lusk na ribjem telesu ter za barvanje in zadnji premaz kakih 100 ur dela,« piše izkušeni okraševalec palic.

Okraševanje palic je nedvomno zelo dolgotrajno delo. Toda končni izdelek je lahko prava umetnina, tako da nekateri z njo celo sodelujejo na tekmovanjih. Vsekakor pa okraševalca palic ta njegova obrt spominja na spokojnejše obdobje, kar je zdravilo proti stresu in pritisku sodobnega življenja.