Preživel sem lèt 801

POGLEDAL sem skozi okno in videl, kako se spuščamo, da bi pristali na Gvamu. ‚Čudno,‘ sem pomislil. ‚Zdi se mi pretemno.‘ Resda je bilo nekaj čez polnoč in zaradi močnega deževja je bila vidljivost slaba. Toda kje so znane otoške luči in osvetljene letališke pristajalne steze? Vse, kar sem lahko videl, so bile nejasne luči na krilih našega jumbo jeta.

Nekdo od strežnega osebja nam je dal običajne napotke za pripravo na pristanek letala. Ob sprostitvi vpotegljivih pristajalnih koles sem slišal močan kovinski zvok. Nenadoma je letalo podrsalo po tleh in pospremil ga je močan trušč. Gibalo se je povsem nenadzorovano. Potniki so se čvrsto držali za naslonjala rok in vpili: »Kaj se dogaja?«

Nekaj trenutkov kasneje je naš boeing 747 treščil v hrib. Bili smo le pet kilometrov od letališča. Očitno se je pilot uštel. V tej letalski nesreči, 6. avgusta 1997, je umrlo 228 potnikov in članov posadke. Bil sem eden od 26 preživelih.

Preden sem se vkrcal na letalo v Seulu v Koreji, mi je letališki uslužbenec zamenjal dodeljeni sedež v drugem razredu za zadnji preostali sedež v prvem. Bil sem tako zadovoljen, da sem telefoniral ženi Suun Duk, ki naj bi me počakala na letališču na Gvamu. Izkazalo se je, da mi je ta zamenjava sedežev koristila bolj, kot bi si sploh lahko mislil.

Nesreča in prizor po njej

Posadka letala se morda prav zaradi slabše vidljivosti ni zavedala preteče nevarnosti. Vse se je zgodilo tako hitro! Pripravil sem se na najhujše, že naslednji trenutek pa sem se, še vedno pripet na sedež, znašel na tleh zunaj letala. Nisem prepričan, ali sem izgubil zavest ali ne.

‚Ali sanjam?‘ sem razmišljal. Ko sem uvidel, da ne, sem najprej pomislil na to, kako se bo odzvala žena, ko bo slišala za nesrečo. Kasneje mi je povedala, da nikoli ni obupala. Celo ko ji je na letališču po naključju prišlo na uho, da je preživelo le sedem potnikov, je bila prepričana, da sem med njimi.

Letalo se je razletelo na štiri dele, ki jih je raztreslo daleč po džungelski divjini. Trupla so ležala povsod. Deli letala so goreli in slišal sem eksplozije ter strašno stokanje in jok. »Na pomoč! Na pomoč!« so ljudje proseče vpili. S sedežem sem pristal v malo manj kot dva metra visoki travi, neke vrste ostričevki. V pošastni svetlobi ognja sem lahko videl bližnji strm hrib. Bilo je okoli 2.00 zjutraj in dež je še vedno lil.

Doživetje me je tako osupnilo, da nisem niti pomislil na to, da sem morda poškodovan. Nato pa sem opazil deklico, ki ji je čez zatilje visela z glave odtrgana koža. Takoj sem se potipal po glavi in ugotovil, da krvavim nad levim očesom. Pretipal sem se še drugod in odkril mnoge manjše rane. Toda k sreči nobena ni bila videti resna. Le v nogah, ki jih nisem mogel premakniti, sem čutil hromečo bolečino. Obe sta bili zlomljeni.

Kasneje v bolnišnici so zdravniki te poškodbe opisali kot »manjše« in v primerjavi s tistimi, ki so jih imeli drugi preživeli, so to res bile. Nekemu možu, ki so ga potegnili iz razbitin, je odtrgalo obe nogi. Drugi so bili zelo opečeni in trije med temi preživelimi so po nekaj tednih mučnih bolečin umrli.

Skrbel me je ogenj

Bolj kot poškodbe me je skrbelo to, ali bodo reševalci pravočasno prispeli. Srednji del letala, kjer naj bi sedel v drugem razredu, je bil skoraj popolnoma uničen. Kar je ostalo, pa je bilo v plamenih. V njem ukleščeni potniki so umrli mučne smrti. Nikoli ne bom pozabil njihovih krikov na pomoč.

Vrglo me je v bližino letalskega kljuna. Razbitin bi se lahko dotaknil z roko. Ozrl sem se in videl plamen. Bal sem se, da je le še vprašanje časa, kdaj bo zajel tudi mene, toda to se k sreči ni zgodilo.

Končno rešen!

Minute so tekle zelo počasi. Minila je več kot ena ura. Končno je nekaj reševalcev okoli 3.00 zjutraj odkrilo razbitine letala. Slišal sem jih, kako so bili na vrhu hriba osupli nad tem, kar so videli. Nekdo med njimi je zavpil: »Je kdo tam?«

»Tukaj sem,« sem zakričal. »Pomagajte mi!« Oglasili so se tudi drugi potniki. Neki reševalec je poklical drugega: »Ted!« Zato sem začel vpiti: »Hej, Ted, tukaj sem!« in: »Ted, pridi nam pomagat!«

»Že prihajamo! Samo malo še,« se je glasil odgovor.

Naliv, ki je morda mnoge rešil pred plameni, je reševalcem oteževal sestop po spolzki strmini. Zato so potrebovali še debelo uro, preden so prišli do preživelih. Zdelo se mi je, da je pretekla cela večnost, preden so me našli.

»Tukaj sva,« sta se oglasila reševalca s svetilkama. »Ne skrbi.« Kmalu sta se jima pridružila še dva in skupaj so me skušali prestaviti. Dva sta me pograbila pod pazduho, druga dva pa sta mi držala noge. Zelo me je bolelo, ko so me tako nosili, še posebej ker jim je po blatu kar naprej drselo. Kmalu so me položili na tla. Eden od njih je šel po nosila. Prenesli so me do kraja, od koder me je vojaški helikopter lahko odpeljal do rešilnega avtomobila na vrhu hriba.

Končno z ženo!

Na oddelek za nujno zdravniško pomoč sem prišel šele ob 5.30. Zdravniki mi niso dovolili telefonirati, ker sem imel veliko poškodb. Tako žena do 10.30, skoraj devet ur po zrušenju letala, še ni vedela, ali sem nesrečo preživel. O tem jo je obvestil prijatelj, ki je na seznamu preživelih prebral moje ime.

Ko so ženi okrog 16.00 končno dovolili, da me obišče, je nisem takoj prepoznal. Bil sem nekoliko omamljen od zdravil proti bolečinam. »O hvala ti! Da si le živ,« so bile njene prve besede. Ne spominjam se pogovora, toda kasneje mi je povedala, da sem odvrnil: »Ne zahvaljuj se meni, ampak Jehovu.«

Prednosti imajo svoje stalno mesto

Bolečina, ki sem jo občutil med okrevanjem v bolnišnici, mi ni bila tuja. Leta 1987, manj kot leto zatem, ko sem se preselil iz Koreje na Gvam, sem na gradbišču padel z gradbenega odra, ki je bil nameščen na tretjem nadstropju, in si polomil obe nogi. Takrat se mi je spremenilo tudi življenje. Starejša sestra je bila Jehovova priča. Že prej mi je prigovarjala, naj preučujem Biblijo. Šestmesečno okrevanje je bila prav enkratna priložnost za kaj takega. Rezultat tega je bil, da sem še istega leta posvetil svoje življenje Bogu Jehovu in to simboliziral s krstom v vodi.

Vse od letalske nesreče razmišljam o svetopisemskem stavku, ki mi je zelo pri srcu in pravi: ‚Iščite najprej kraljestva Božjega in Njegove pravičnosti, in vse to vam bo pridano.‘ (Matevž 6:33) Med okrevanjem po tej nesreči sem lahko znova premislil o svojem življenju.

Nesreča lèta 801 je močno vplivala na mojo zavest o tem, kako dragoceno je življenje. Tako malo je manjkalo, pa bi bil mrtev! (Propovednik 9:11) Morali so me večkrat operirati, da so mi tako rekoč zakrpali telo. V bolnišnici sem okreval več kot en mesec.

Zdaj želim našemu velikemu Stvarniku pokazati, da res cenim njegovo čudovito darilo, življenje, pa tudi pripravo, po kateri bo človeštvo večno živelo v zemeljskem raju. (Psalm 37:9–11, 29; Razodetje 21:3, 4) Zavedam se, da takšno cenjenje najbolje pokažem tako, da še naprej dajem delo v prid Kraljestva na prvo mesto v življenju. (Prispevek)

[Navedba vira slike na strani 23]

US Navy/Sipa Press