Ko znanost govori – kako poslušate?

NOVE bolezni, pa tudi vračajoče se stare, so za znanost izziv. Ljudje si obupno želijo zdravila, in ko znanost govori, poslušajo. Zaradi strahu pred smrtjo si mnogi vneto želijo poskusiti najnovejše čudežno zdravilo in ob tem se pogosto malo razmišlja o dolgoročnih posledicah.

Znanost v mnogočem pomaga trpečim živeti bolj kakovostno. Izredni so kirurški postopki brez uporabe krvi, saj je ta tvegana. Znanost in tehnika dajeta človeštvu moč delati stvari, ki burijo domišljijo. Kar je bilo nekdaj znanstvena fantastika, je danes vsakdanja resničnost. Vendar pa vsa znanost ni nesebična, izhajajoča iz človekovih nujnih potreb.

Kdo govori?

Veliko znanosti žene denar in podpirajo jo mogočne interesne skupine, kot smo že omenili. Preden torej kar koli sklenete oziroma se navdušite za kakšno novo znanstveno odkritje, se vprašajte: ,Kdo v resnici govori?‘ Naučite se razpoznati skrite namere. Ni skrivnost, da javna občila uspevajo na račun senzacionalizma. Nekateri pri tisku se ne ustavijo pred ničimer, samo da prodajo svoje časopise. In celo nekatere uglednejše revije si včasih dovolijo nekaj senzacionalizma.

Pogosto se dogaja, da so si znanost in občila naklonjena in sovražna hkrati. Občila lahko znanost predstavijo v lepi luči, po drugi strani pa »znanstveniki pogosto skušajo nadzorovati tisk, s tem ko odklonijo intervjuje, kadar ne morejo pregledati in popraviti člankov, preden bi ti šli v tisk. Poročevalci se bojijo cenzure ljudi s posebnimi interesi in se zato navadno obotavljajo pokazati članke virom, čeprav pogosto zatrjujejo, da so podrobnosti v njih točne.« Tako piše Dorothy Nelkin v svoji knjigi Selling Science.

Da bi dokazala svojo trditev, navaja nekaj primerov: »Poročila tiska o novih znanstvenih dosežkih se nagibajo k vzbujanju upanja obupanim ljudem. [. . .] Bolniki prihajajo v ordinacije svojih zdravnikov, mahajo z najnovejšo izdajo [priljubljene revije] in zahtevajo najnovejše zdravilo.« Nato navaja še primer poročevalca, ki je vprašal predsednika International Task Force on World Health and Manpower, »ali meni, da bi vrači lahko učinkovito dajali zdravila v Afriki«. Odgovoril je, da »bi verjetno lahko, ker jim ljudje tam zelo zaupajo«. Kako pa se je glasila novica na naslovni strani naslednjega dne? Takole: »Strokovnjak ZN zahteva več vračev«!

Žal je videti, da je v sodobnem času v navadi, da se vse več ljudi, ko gre za obveščanje o trenutni znanosti, obrača na časopise in revije, pravi Nelkinova. In mnogim, ki so manj pripravljeni brati ali pa slabo berejo, postaja televizija glavni vir informacij.

Ohranjanje uravnovešenega gledišča o znanosti

Kljub zmagam znanosti, ki so koristile človeštvu, ne smemo pozabiti, da so znanstveniki samo ljudje. Niso nedovzetni za skušnjave in korupcijo. Njihovi motivi niso vedno plemeniti. Zares, znanost ima svoje mesto v družbi, ni pa nezmotljiva vodeča luč v vse temnejšem svetu.

Revija Speculations in Science and Technology pravi: »Zgodovina znanosti odkriva, da četudi se voditelji znanosti [. . .] zdijo še tako veličastni, so še vedno zmotljivi.« Pravzaprav so nekateri več kot samo zmotljivi.

Zaradi razlogov, ki jih navajamo v teh člankih, bi bilo nemodro, da bi se kristjani vpletali v znanstvene spore ali pa zagovarjali nedokazane znanstvene teorije. Nekateri denimo utegnejo postati obsedeni s strahom pred elektromagnetizmom. Nato lahko, z najboljšimi nameni, začnejo druge spodbujati, naj odstranijo mikrovalovno pečico, električno odejo in podobno. Seveda se vsakdo lahko odloči, kot želi, na da bi ga drugi kritizirali. Toda tisti, ki izberejo drugače, imajo enako pravico. Zato je modro ogibati se širjenja senzacionalizma. Za to, ali so mnoge nenavadne trditve resnične ali ne, je treba dokazov. Če se nekatere takšnih trditev nazadnje izkažejo za neutemeljene ali celo napačne, potem se tisti, ki so jih zagovarjali, osmešijo, poleg tega pa so lahko drugim tudi nenamerno povzročili škodo.

Treba je preudarnosti

Kako naj bi se kristjan odzival na znanstvena poročila, ki jih senzacionalno predstavljajo občila? Najprej bi morali preiskati njihove namere. Kakšen je motiv za določen članek oziroma vsebino neke novice? Kot drugič, preberite cel članek. Senzacionalna naslovna stran se morda ne ujema s podrobnostmi v samem članku. Tretjič, in najpomembnejše, preverite spričevalo avtorjev. Ali govorijo resnico? Ali imajo kakšne skrite namene? (Rimljanom 3:⁠4)

Lahko bi rekli, da če nekateri na znanstvenike gledajo skeptično, so za to slednji odgovorni sami. Nekateri izmed njih so si namreč zelo omadeževali ugled nevtralnih iskalcev resnice. Znanost je odprla izredno razsežen pogled v znanje o našem svetu in vesolju. Vendar nekatere napovedi glede boljšega novega sveta, temelječega na znanosti, vzbujajo strah in skrb, ne pa upanja.

Nekateri strokovnjaki razglašajo zlovešča opozorila o mogočih prihodnjih katastrofah. Joseph Rotblat, britanski fizik in Nobelov nagrajenec, je svojo skrb izrazil z besedami: »Skrbi me, da bo nadaljnji napredek v znanosti pomenil še druga sredstva za množično uničenje, morda še laže dosegljiva, kot je jedrsko orožje. Eno takšnih čisto verjetnih področij je genetsko inženirstvo, in to zaradi strašnih stvari, ki se tam dogajajo.« Ben Selinger, profesor na Avstralski narodni univerzi, pa predvideva naslednje probleme: »Menim, da bo naslednja kriza nastopila na področju genetskega inženirstva, toda ne vem kot kaj, kako ali kdaj.«

Po drugi strani pa je Božja Beseda Biblija gotova in zanesljiva ,luč naši stezi‘ v varno prihodnost miru, dobrega zdravja in svetovne enotnosti na očiščeni zemlji pod vlado Božjega kraljestva. (Psalm 119:105; Razodetje 11:18; 21:1–4)

[Okvir na strani 11]

»Prevladujoča nadvlada mita«

V zadnjih letih nekateri znanstveniki postavljajo resne dvome glede tega, koliko se je evolucijska teorija, ki jo je predstavil Charles Darwin, sposobna obdržati. Še zlasti se to pojavlja med molekularnimi biologi.

Michael Denton, raziskovalec biologije, v svoji knjigi Evolution: A Theory in Crisis (Evolucija: teorija v krizi) piše: »Zaradi tega, ker se je položaj Darwinove teorije dvignil na samoumevni aksiom, so resnični problemi in pomisleki, s katerimi se je Darwin tako boleče ubadal v Nastanku, postali povsem nevidni. O bistvenih problemih, kot sta na primer tadva, da ni povezovalnih členov oziroma da si je težko zamisliti vmesne oblike, se skoraj nikoli ne razpravlja; in oblikovanje tudi najkompleksnejših prilagoditev se pripisuje naravnemu izboru brez kančka dvoma.«

Nadaljuje: »Prevladujoča nadvlada mita je ustvarila zelo razširjeno iluzijo, da je bila evolucijska teorija skoraj dokazana pred sto leti [. . .] Nič ni dlje od resnice.« (Stran 77)

»Če bi lahko kdo dokazal, da obstaja zapleten organ, ki ni mogel nastati s številnimi, zapovrstnimi, drobnimi spremembami, bi se moja teorija povsem sesula.« (Nastanek vrst, Charles Darwin, stran 154)

»Ko število nepojasnjenih, nepoenostavljivo kompleksnih bioloških sistemov naraščaa, se naše prepričanje, da je Darwinov lastni kriterij za neuspeh dosežen, hitro bliža maksimumu, ki ga znanost dopušča.« (Darwin’s Black Box​—The Biochemical Challenge to Evolution, Michael J. Behe, strani 39–40) Z drugimi besedami, najnovejša odkritja v molekularni biologiji postavljajo resne dvome o Darwinovi teoriji.

»Rezultat vsega obsežnega raziskovanja celice – raziskovanja življenja na molekularni ravni – je glasen, jasen in predirljiv krik ,načrtnost!‘. Rezultat je tako nedvoumen in tako pomenljiv, da se ga mora opredeliti kot enega največjih dosežkov v zgodovini znanosti. Odkritje sodi ob bok odkritjem Newtona in Einsteina, Lavoisiera in Schroe­ding­erja, Pasteurja in Darwina. Opažanje inteligentne načrtnosti življenja je tako pomembno kot opažanje, da se Zemlja vrti okrog Sonca.« (Darwin’s Black Box, strani 232–33)

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 10]

Kristjani se modro ogibajo sporov glede mogočega življenja na drugih planetih oziroma domnevnih posledic elektromagnetizma

[Vir slike]

NASA photo/JPL

NASA photo/JPL