Znanstveniki razdvojeni?

»MNENJA, da znanost išče resnico o svetu, sicer ne bi smeli zavreči, vendar pa bi morali upoštevati psihološke in socialne dejavnike, ki pogosto stojijo nasproti temu iskanju.« Tako je napisal Tony Morton v listu z naslovom »Schools in Conflict: The Motives and Methods of Scientists« (Šole v sporu: motivi in metode znanstvenikov). Da, videti je, da včasih na odkritja znanstvenikov vpliva slava, finančni dobiček ali celo politična usmerjenost.

Lord Jessel je že leta 1873 izrazil zaskrbljenost zaradi takšnih vplivov v sodnih primerih. Dejal je namreč: »Strokovni dokazi [. . .] so dokazi ljudi, ki včasih živijo od tega svojega posla, v vseh primerih pa jim za dokaze plačajo. [. . .] Torej je naravno, da bo njegov razum – naj je še tako pošten – pristran, in se bo nagibal v prid človeka, ki ga zaposluje; in zato takšno pristranost tudi najdemo.«

Vzemimo na primer sodno znanost. Neko pritožbeno sodišče trdi, da sodni znanstveniki lahko postanejo privrženci neke strani. Revija Search pravi: »Dejstvo, da se k njim po pomoč obrača policija, lahko med policijo in sodnimi znanstveniki stke neko vez. [. . .] Sodni znanstveniki, ki jih zaposluje vlada, utegnejo na svojo funkcijo gledati kot na pomoč policiji.« Ta revija navaja tudi zgled sedaj razvpite IRE (Irska republikanska armada), in sicer ko je šlo za primera Maguira (1989) in Warda (1974) v zvezi z bombnimi napadi v Britaniji. Ta zgled naj bi »jasno pričal o pripravljenosti nekaterih zelo izvedenih in tudi sicer uglednih znanstvenikov, da ovržejo znanstveno nevtralnost in gledajo na svoje dolžnosti kot na pomoč tožilstvu«.

Še en vidnejši zgled je primer Lindy Chamberlain v Avstraliji (1981/82), po katerem so posneli film A Cry in the Dark. Dokazi, ki so jih predložili sodni izvedenci, so očitno vplivali na sodbo proti ga. Chamberlain, obtoženi, da je umorila svojega dojenčka, Azario. Čeprav je trdila, da je hčerko ubil dingo (divji pes), so jo obsodili in zaprli. Leta kasneje so našli otrokovo okrvavljeno jakno in prejšnji dokazi ob skrbni preiskavi niso zdržali. Lindy so zato spustili iz zapora, obsodbo so razveljavili in ji plačali odškodnino zaradi napačne sodbe.

Ko znanstvenik nastopi proti znanstveniku, lahko postane spor zelo zagrizen. Pred nekaj desetletji je izziv dr. Williama McBrida izdelovalcem zdravila talidomid postal svetovna novica. Ko je dejal, da to zdravilo, prodajano kot sredstvo za lajšanje nosečnostne slabosti, povzroča hude deformacije pri nerojenem otroku, je ta zdravnik čez noč postal junak. Toda čez več let, ko je delal pri nekem drugem projektu, ga je neki zdravnik, ki je postal novinar, obtožil, da je predrugačil podatke. McBrida so spoznali za krivega znanstvene prevare in poklicu neprimernega vedenja. Izbrisali so ga iz zdravniškega registra v Avstraliji.

Znanstveni spori

Tenutno poteka spor, ali elektromagnetno polje škodi zdravju človeka in živali. Nekateri dokazi nakazujejo, da je naše okolje obsežno onesnaženo z elektromagnetizmom, ki prihaja vse od visokonapetostnih električnih vodov do osebnih računalnikov in mikrovalovnih pečic v vašem domu. Nekateri celo trdijo, da vam lahko prenosni telefoni čez nekaj let poškodujejo možgane. Spet drugi se opirajo na znanstvene študije, ki namigujejo, da lahko elektromagnetno sevanje povzroči raka in smrt. O enem takšnem primeru poroča časopis The Australian: »Britansko električno službo tožijo za smrt nekega fanta, ki je baje dobil raka zato, ker je spal blizu visokonapetostnih električnih vodov.« Dr. Bruce Hocking, melbournski svetovalec za medicino dela, je odkril, da »je bilo pri otrocih, živečih znotraj štirih kilometrov od sydneyjskih glavnih televizijskih stolpov, več kot dvakrat toliko primerov levkemije kakor pri otrocih zunaj štirikilometrskega radija«.

Medtem ko okoljevarstveniki zagovarjajo takšne trditve, pa sta velepodjetništvo in trgovina na tem, da zaradi, kot onadva temu pravita, »nepotrebnih zastraševalnih kampanj«, izgubita milijarde dolarjev. Zato vrstita protinapade in prejemata podporo drugih sektorjev znanstvene skupnosti.

Spori so tudi glede kemičnega onesnaževanja. Nekateri označujejo dioksin kot »najbolj strupena kemikalija, kar jih je izdelal človek«. To kemikalijo, ki jo je Michael Fumento opisal kot »zgolj neogiben stranski proizvod pri izdelavi določenih herbicidov« (Science Under Siege), so nekateri poimenovali »ključna sestavina v Agent Orange«.a Največ publicitete je bila deležna po vojni v Vietnamu. Sledili so večji pravni spopadi med vojnimi veterani in kemičnimi družbami, in vsaka skupina je imela svoje znanstvene strokovnjake, katerih izjave so si nasprotovale.

Podobno so velike pozornosti javnosti deležne okoljevarstvene sporne zadeve, na primer globalno segrevanje, učinek tople grede in tanjšanje ozonskega sloja. Glede zaskrbljenosti za okolje na Antarktiki časopis The Canberra Times poroča: »Raziskava znanstvenikov v Palmer Station, znanstveni bazi Združenih držav na Anvers Island, odkriva, da močno ultravijolično sevanje povzroča škodo nižjim življenjskim oblikam, na primer planktonu in mehkužcem, ter bi lahko ta začela pot navzgor po prehranski verigi.« Vendar pa se zdi, da mnoge druge znanstvene študije nasprotujejo temu mnenju in odganjajo strahove o tanjšanju ozona in globalnem segrevanju.

Kdo ima torej prav? Videti je, da lahko vsako trditev ali argument dokažejo ali ovržejo znanstveni strokovnjaki. »Znanstvena resnica je z družbeno naravnanostjo nekega časa določena najmanj toliko, kolikor je s samim razumom in logiko,« izjavlja knjiga Paradigms Lost. Michael Fumento zadevo glede dioksina povzema z besedami: »Vsi smo, odvisno pač od tega, koga poslušate, potencialne žrtve ali zastrupljanja ali pa velike dezinformacije.«

Vendar pa se nekaterih znanih znanstvenih katastrof ne da s pojasnjevanjem omiliti. Znanost mora zanje odgovarjati.

»Izredno bridka tragedija«

Albert Einstein je v »Sporočilu intelektualcem«, ki je izšlo 29. avgusta 1948, osvetlil manj blesteče trenutke znanosti, ko je dejal: »Iz bolečih izkušenj smo se naučili, da razumsko mišljenje ne zadostuje za rešitev problemov našega družbenega življenja. Podrobne raziskave in vneto znanstveno delo imajo pogosto tragične posledice za človeštvo [. . .], izdeluje se sredstva za njegovo lastno množično uničenje. To je res izredno bridka tragedija!«

V nedavni publikaciji Associated Pressa je pisalo: »Britanija priznava, da je poskušala radioaktivno sevanje na ljudeh.« Britansko ministrstvo za obrambo je potrdilo, da je vlada poskušala radioaktivno sevanje na ljudeh skoraj 40 let. V to je sodil tudi poskus z atomsko bombo v Maralingi (Južna Avstralija) sredi 1950-ih.

Ime Maralinga je izpeljanka iz aboriginske besede, ki pomeni »grmenje«. Ta kraj je odročno področje in je bilo idealno za Britanijo, da je na njem delala znanstvene poskuse. Po prvi eksploziji je ozračje napolnjevala evforija nad uspehom. V poročilu nekega melbournskega časopisa je pisalo: »Ko je [radioaktivni] oblak izginjal, so konvoji tovornjakov in džipov vozili britanske, kanadske, avstralske in novozelandske vojake, ki so bili ob eksploziji v jarkih, samo osem kilometrov od mesta eksplozije. Na vseh obrazih je bil nasmeh. Videti je bilo, kakor da se vračajo s piknika.«

Chapman Pincher, dopisnik za znanost britanskega časopisa Daily Express, je celo napisal pesem z naslovom »Koprnenje po gobastem oblaku«. Poleg tega je vladni minister zagotovil, da je poskus potekal povsem po načrtu in da radioaktivno sevanje ne ogroža nikogar v Avstraliji. Leta kasneje pa je nasmeh na obrazih umirajočih zaradi izpostavljenosti radioaktivnemu sevanju zamrl, in sledil je plaz odškodninskih tožb. Sedaj ni bilo več ,Koprnenja po gobastem oblaku‘! Maralinga je zaradi radioaktivne onesnaženosti še vedno zaprto področje.

Zdi se, da je temu zelo podobna izkušnja Združenih držav s poskusi z atomsko bombo v Nevadi. Nekateri menijo, da gre pri tem za politične zadeve in ne za znanstveni spodrsljaj. Robert Oppenheimer, ki je vodil izdelavo prve ameriške atomske bombe v Los Alamosu (Nova Mehika), je dejal: »Odločiti, ali naj se vrže vodikovo bombo ali ne, ni dolžnost znanstvenikov. To je dolžnost ameriškega ljudstva in njegovih izbranih predstavnikov.«

Drugačna tragedija

Po drugi svetovni vojni je uporaba krvi v medicini postala splošno uveljavljena praksa. Znanost jo je pozdravljala kot reševalko življenja in razglašala, da je varna. Toda prihod aidsa je svet medicine predramil iz samozadovoljnosti. Kar naenkrat je tekočina, ki naj bi reševala življenja, postala za nekatere ubijalka. Upravnik neke večje bolnišnice v Sydneyju (Avstralija) je za Prebudite se! povedal: »Desetletja smo dajali transfuzije snovi, o kateri smo vedeli malo. Še celo nekaterih bolezni, ki se z njo prenašajo, nismo poznali. Kaj še dajemo hkrati s krvjo, še vedno ne vemo, ker s testi ne moremo ugotavljati nečesa, česar ne poznamo.«

Še posebej tragičen primer je uporaba rastnega hormona pri zdravljenju neplodnih žensk. Ženske so si želele bolj izpolnjenega življenja s tem, da bi imele otroka, zato so na to zdravljenje gledale kot na pravi blagoslov. Leta kasneje so nekatere izmed njih skrivnostno umrle zaradi Creutzfeldt-Jakobove bolezni (CJB), ki uničuje možgane. Otroci, ki so jih zaradi slabe rasti zdravili z istim hormonom, so začeli umirati. Raziskovalci so odkrili, da so znanstveniki omenjeni hormon pridobivali iz hipofize mrtvih ljudi. Nekatera trupla so bila očitno nosilci virusa CJB in tako so bili preparati hormona okuženi. Še bolj tragično dejstvo je, da so nekatere ženske, ki so jih zdravili s tem hormonom, darovale kri, še preden so se jim pokazali simptomi CJB. Bojijo se, da utegne biti virus sedaj v krvnih zalogah, saj ni testne metode, s katero bi ga bilo mogoče odkriti.

Pri vsej znanosti je nekaj tveganja. Zato ni presenetljivo, kot pravi knjiga The Unnatural Nature of Science, da se nanjo »gleda z mešanico občudovanja in strahu, upanja in obupa, kot na vir mnogih tegob sodobne industrijske družbe in hkrati kot na vir, od katerega bodo prišla zdravila proti tem tegobam«.

Kako pa lahko nekoliko zmanjšamo tveganje za nas osebno? Kako lahko ohranimo uravnovešen pogled na znanost? Na ti vprašanji bi vam moral pomagati odgovoriti naslednji članek.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

Vladni minister je dejal, da radioaktivno sevanje nikogar ne ogroža

[Poudarjeno besedilo na strani 7]

Poskusno področje Maralinga je onesnaženo z radioaktivnostjo

[Poudarjeno besedilo na strani 8]

»Odločiti, ali naj se vrže vodikovo bombo ali ne, ni dolžnost znanstvenikov.« (Robert Oppenheimer, atomski znanstvenik)

[Vir slike]

Hulton-Deutsch Collection/Corbis

[Poudarjeno besedilo/slika na strani 9]

»Iz bolečih izkušenj smo se naučili, da razumsko mišljenje ne zadostuje za rešitev problemov našega družbenega življenja.« (Albert Einstein, fizik)

[Vir slike]

U.S. National Archives photo

[Navedba vira slike na strani 5]

Richard T. Nowitz/Corbis

[Vir slike]

USAF photo