Nebodeča juka — nenavadno prilagodljiva rastlina
Od dopisnika Prebudite se! iz Kostarike
ZELIŠČNA, milnata, slastna in hranljiva. Vse to in še mnogo več je ta eksotična rastlina! V Srednji Ameriki je zelo znana, toda ne z imenom nebodeča juka. Če bi jo tam tako imenovali, bi se verjetno večina ljudi odzvala z vljudnim in radovednim strmenjem. Na široko pa bi se nasmehnili, ko bi jim omenili njim znano itabo, isote ali dagijo, saj tej rastlini na splošno tako rečejo v Kostariki, Gvatemali, Hondurasu in Nikaragvi. Kostaričanom in drugim Srednjeameričanom njeno cvetje tekne v raznoterih jedeh.
Članica ugledne družine
Videti je, da sistematiki za nebodečo juko tako rekoč vlečejo vrv, saj jo včasih uvrščajo v družino lilijevk, zadnje čase pa v družino agavovk. K slednji skupini negladkih rastlin namreč spada še kakih 550 vrst iz reda Liliales (lilije). Botaniki so jo znanstveno poimenovali Yucca elephantipes.
Menijo, da je v rodu Yucca kakih 40 vrst rastlin, večinoma iz Severne Amerike, Mehike ter Srednje in Južne Amerike. Med znanimi sorodniki sta veliko Jošujevo drevo (Yucca brevifolia) in manjši španski bajonet (Yucca aloifolia). Res kar velika družina!
Po čem pa se ta vsestranska rastlina odlikuje? Ima preproste, a eksotične, toge, dolge in ozke liste, ki iz debla segajo po kak meter. Močno olesenelo deblo vlaknaste strukture in sivkasto rjave barve spominja na sprednjo nogo slona, od tod ji tudi znanstveno ime elephantipes.
Na prvi pogled bi nebodečo juko zlahka zamenjali za drevo, saj seže v višino kar od štiri metre in pol do več kot sedem metrov in pol. Med kostariškim sušnim obdobjem, še posebej februarja in marca, krasi rastlino itabo na stotine zvončastih smetanasto-slonokoščeno obarvanih cvetov. Ker cvetove prodajajo na tržnicah in pri uličnih prodajalcih, je videti, kakor bi bili sočasno skorajda povsod! So pravo nasprotje rastlininim togim, bajonetu podobnim listom, saj mehki in nežni cvetijo v latih prav na sredi rastline, kjer stojijo pokončno in kakor v pozoru.
Itabo je pri vrtnarjih in urejevalcih krajine med najbolj priljubljenimi vrstami juke, saj se prilagodi različnim podnebnim razmeram in pogojem tal ter daje eksotičen, tropski videz. Nekoč so jo v Kostariki uporabljali kot naravno ograjo, s katero so označili meje, zato ne preseneča, da je rodovitne rastline itabo obilo domala v vseh področjih te dežele.
Domačini se seveda okoriščajo vsestranskosti te rastline. Iz vlaken, ki jih pridobijo iz listov, na primer izdelujejo preproge, pasove in nahrbtnike. Poleg tega so listi, če jih segrejejo, tako da so upogljivi, vrtnarjem priročno sredstvo za povezovanje pridelkov. Videti je, da uporabnost te rastline nima konca!
Užitna, pa še slastna!
Frances Perry, avtorica knjige Flowers of the World, piše: »Indijanci cvetne popke rastlinskih vrst Yucce jedo, sadeži in korenine teh vrst pa učinkujejo milnato, zato se lahko z njimi pere perilo.« Srednjeameričani v kulinariki in pri čiščenju velikokrat posežejo po njej. V slast jim gre njen nekoliko trpek, a oster okus. Cvetove pripravijo v hladnih solatah ali pa jih spečejo z jajci in krompirjem, kar je pri Kostaričanih in drugih Srednjeameričanih zelo priljubljena jed. Juka ima tudi hranilno vrednost, saj je bogata z vitamini in minerali, kot so kalcij, železo, tiamin, fosfor in riboflavin.
Omembe vredni so tudi njeni zdravilni učinki. Tonik iz prekuhanih in namočenih cvetov pomirja želodec. Z listi lahko zdravimo albuminurijo in kolitis, uporabni pa so tudi kot diuretik. In ta zeliščna, milnata, slastna in hranljiva rastlina je le ena od zemeljskih stvaritev, pri kateri lahko uživajo naše okuševalne brbončice!
[Slika na strani 26]
Jukini cvetovi, spečeni z jajci in krompirjem, so priljubljena srednjeameriška jed
[Slika na strani 27]
Juke na podeželju spominjajo na drevesa