Kaj povzroča informacijsko tesnobo?

»INFORMACIJSKO TESNOBO povzroča vedno večja vrzel med tem, kar razumemo, in tem, kar mislimo, da bi morali razumeti. To je črna luknja med podatki in védenjem, ki nastane, kadar iz informacije ne zvemo, kar želimo oziroma kar bi morali.« Te besede je zapisal Richard S. Wurman v svoji knjigi Information Anxiety. »Ljudje se dolgo niso zavedali, koliko ne vedo, saj niso vedeli, česa ne vedo. Danes pa se zavedajo, česa še ne vedo, zato občutijo tesnobo.« Posledica tega je, da večina od nas lahko meni, da bi morali vedeti več. Naproti nam dere cela poplava informacij, mi pa pobiramo drobce. Toda pogosto smo v zadregi glede tega, kaj naj naredimo z njimi. Obenem morda domnevamo, da vsi drugi vedo in razumejo veliko več kot mi. In tedaj nas prevzame tesnoba!

David Shenk sklepa, da je višek informacij postal onesnaževalec, ki ustvarja »smog podatkov«. Dodaja: »Smog podatkov stopi na pot; izrine mirne trenutke in ovira razmišljanje, ki bi bilo nujno. [. . .] Povsem nas obremeni.«

Gotovo je, da se nas lahko polasti tesnoba, če imamo preveč informacij oziroma če imamo preobilo snovi, toda isto se zgodi, če imamo pomanjkljive informacije ali, še slabše, če so te napačne. To je zelo podobno občutku osamljenosti v sobi, kjer se tre ljudi. John Naisbitt je v svoji knjigi Megatrends tako napisal, da »se utapljamo v informacijah, obenem pa koprnimo po znanju«.

Kako vas lahko prizadene računalniški kriminal

Ljudje občutijo tesnobo tudi, ker se bohoti računalniški kriminal. Dr. Frederick B. Cohen je glede tega, kaj ga skrbi, v svoji knjigi Protection and Security on the Information Superhighway zapisal: »Pri FBI [Zvezni preiskovalni urad] menijo, da zaradi računalniškega kriminala vsako leto zgubijo kar 5 milijard dolarjev. Neverjetno pa je, da je to samo kapljica v morju. Nekateri izrabljajo šibkosti informacijskih sistemov, da bi si pridobili prednost pri pogajanjih, umazali drugim dobro ime, zmagali v vojaških sporih in celo morili.« In poleg vedno bolj zaskrbljujočega dejstva, da je računalniška pornografija dostopna otrokom, je tu še vdor v zasebnost.

Brezvestni računalniški odvisniki namerno vnašajo viruse v računalniške sisteme in povzročajo pravo opustošenje. Računalniški strokovnjaki kriminalci nezakonito vstopajo v elektronske sisteme in kradejo zaupne informacije, včasih pa tudi denar. S takšnimi dejavnostmi lahko pogubijo na tisoče uporabnikov osebnih računalnikov. Računalniški kriminal je nevarnost za podjetništvo in vlado.

Treba je biti dobro informiran

Resda bi vsi morali biti dobro informirani, toda imeti veliko informacij še ne pomeni, da smo izobraženi v pravem pomenu besede, saj je mnogo tega, kar se kaže kot informacija, v resnici samo golo dejstvo oziroma suh podatek, ki ni povezan z našo izkušnjo. Nekateri so celo predlagali, da bi pojav, imenovan »informacijska eksplozija«, bilo bolje imenovati »podatkovna eksplozija«, ali še bolj cinično, »neinformacijska eksplozija«. Ekonomski analitik Hazel Henderson je svoj pogled izrazil takole: »Informacija sama po sebi nekoga še ne prosvetli. V tem okolju, kjer gospodujejo občila, ne moremo prav pojasniti, kaj je dezinformacija, disinformacija ali propaganda. Ker se osredinjamo na gole informacije, smo preobteženi z vedno manj pomembnimi milijardami koščkov suhih podatkov in ne iščemo novih vzorcev spoznanja, ki nekaj pomenijo.«

Joseph J. Esposito, predsednik izdajateljev Encyclopædie Britannice, je pošteno presodil: »Z večino informacij te informacijske dobe samo razsipavamo; so samo hrup. Izraz informacijska eksplozija prav ustreza temu; ob eksploziji se blokira naša sposobnost, da bi od vsega sploh kaj slišali. Če ne moremo slišati, ne moremo vedeti.« Orrin E. Klapp to razčleni takole: »Domnevam, da nihče ne ve, koliko sporočil, ki so del javne komunikacije, je psevdoinformacijskih, torej takšnih, ki naj bi nekaj povedale, v resnici pa ne povedo ničesar.«

Nedvomno se boste spomnili, da ste se v šoli močno osredinjali na učenje dejstev, ker ste želeli uspešno opraviti teste. Mnogokrat ste si tik pred njimi v glavo vtepali dejstva. Ali se še spomnite, kako ste se na pamet učili dolgo vrsto datumov pri urah zgodovine? Koliko teh dogodkov in datumov se še spomnite? Ali so vas ta dejstva naučila razmišljati in logično sklepati?

Ali je več tudi boljše?

Če smo vdani pridobivanju dodatnih informacij, nas lahko to, če nismo pazljivi, stane veliko časa, spanja, zdravja in celo denarja. Z več informacijami ima iskalec resda več možnosti izbire, vendar se ga lahko tudi poloti tesnoba. Vprašuje se namreč, ali je preveril oziroma dobil o čem vse možne informacije. Dr. Hugh MacKay takole svari: »Informacije nas v resnici sploh ne prosvetljujejo. Same po sebi nikakor ne pojasnjujejo, zakaj smo tukaj. Zelo malo skupnega imajo s pridobivanjem modrosti. Pravzaprav so modrosti lahko prava ovira, tako kot drugo imetje. Prav kakor lahko imamo preveč, tako lahko tudi vemo preveč.«

Pogosto pa ljudi ne bremeni samo velika količina danes dostopnih informacij, temveč tudi nelagodje ob tem, ko se trudijo spremeniti te informacije v nekaj razumljivega, smiselnega in zares informativnega. Po mnenju nekaterih smo lahko podobni »žejnemu človeku, ki so ga obsodili na to, da mora vodo iz hidranta piti s pomočjo naprstnika. Zaradi velike količine dostopnih informacij in samega načina, kako jih pogosto dobimo, nam večina informacij ne koristi.« Zato je treba presoditi, koliko je dovolj, vendar ne z označbami količine, temveč kakovosti in s tem, koliko nam osebno koristijo.

Kako pa je s prenosom podatkov?

Drug izraz, ki ga danes pogosto slišimo, je »prenos podatkov« in pomeni elektronski prenos podatkov. Ta ima pomembno mesto. Vseeno pa takšna komunikacija ni dobra v pravem pomenu besede. Zakaj ne? Ker se najbolje odzivamo ljudem in ne strojem. Pri prenosu podatkov ne vidimo nobenega izraza na obrazu, nimamo nobenega stika z očmi, niti ni tu nikakršne govorice telesa, kar tako pogosto oblikuje pogovor in sporoča, kaj čutimo. Pri pogovoru iz oči v oči pa z vsem tem pogosto razjasnimo tisto, kar govorimo. Pri elektronskem prenosu si ni moč pomagati z ničimer od zgoraj naštetega in enako velja za vedno bolj priljubljen celularni telefon. Tega, kaj ima govorec v mislih, se včasih ne da točno razpoznati niti iz pogovora iz oči v oči. Poslušalec lahko sprejme besede, jih predela po svoje in jim določi napačen pomen. Koliko hitreje se to lahko zgodi v pogovoru, kjer se govorca ne vidi!

Žalostno življenjsko dejstvo je, da si včasih družinski člani v lastnem domu postanejo tujci, če pred računalnikom in televizijo preživijo preveč časa.

Ali ste že slišali za tehnofobijo?

»Tehnofobija« je preprosto »strah pred tehniko«, tudi pred računalniki in podobnimi električnimi napravami. Nekateri menijo, da je ta vrsta tesnobe ena najbolj vsakdanjih v današnji informacijski dobi. V članku The Canberra Timesa, ki temelji na objavi Associated Pressa, lahko beremo: »Japonski poslovodje se bojijo računalnikov.« O poslovodnem direktorju velikega japonskega podjetja so rekli: »[On] razpolaga z močjo in ugledom. Toda posadite ga pred računalnik, in postal bo ves živčen.« Po neki raziskavi, v katero so zajeli 880 japonskih podjetij, je računalnike znalo uporabljati samo 20 odstotkov tamkajšnjih poslovodij.

Tehnofobijo pa podžigajo tudi večje katastrofe, kakršna je bila 1991. leta v New Yorku, ko je bil promet na krajevnih letališčih zaradi prenehanja delovanja telefona več ur ohromljen. Kako pa je bilo ob nesreči 1979. leta v jedrski elektrarni na Otoku treh milj v Združenih državah? Tamkajšnji operaterji so lahko šele po nekaj odločilnih urah ugotovili, kaj pomenijo računalniško nadzorovani alarmni signali.

To je samo nekaj primerov, kako tehnika te informacijske dobe dramatično vpliva na človeštvo. Dr. Frederick B. Cohen je v svoji knjigi zapisal naslednja vprašanja, ki navajajo k razmišljanju: »Ali ste nedavno bili v banki? Ali bi lahko tam dvignili kaj denarja, če računalniki ne bi delali? Kako pa je s samopostrežno trgovino? Ali bi vam lahko izračunali, koliko morate plačati, če ne bi imeli za to namenjenih računalnikov?«

Morda se lahko tudi vi vživite v kakega od naslednjih namišljenih dogodkov, morda pa tudi v več izmed njih:

• Z novim videorekorderjem hočete posneti neki program. Toda ravno tedaj je videti, da je na napravi preveč gumbov. Obotavljivo pokličete svojega devetletnega nečaka, da vse pripravi namesto vas ali pa se odločite, da programa konec koncev ni treba gledati.

• Nujno potrebujete denar. Odpeljete se do najbližjega bankomata, tedaj pa se spomnite, da ste se tam zadnjič zmedli in pritisnili na napačne tipke.

• V pisarni zazvoni telefon. Klic so k vam prevezali po pomoti. Namenjen je vašemu šefu, ki dela v gornjem nadstropju. Prevezati klic je kar enostavno, toda ker niste prepričani, da to znate, prepustite vse skupaj telefonistu.

• Armaturna plošča avtomobila, ki ste ga kupili pred kratkim, je videti, kakor da pripada kabini sodobnega reaktivnega letala. Nenadoma zasveti rdeča luč, vas pa začne skrbeti, ker ne veste, kaj ta luč pomeni. Zatem morate to preveriti v knjigi s podrobnimi navodili.

To je samo nekaj primerov tehnofobije. In prepričani smo lahko, da bodo na področju tehnike izdelali še bolj spopolnjeno opremo, za katero bi prejšnje generacije nedvomno menile, da je »čudežna«. Ob vsakem novem posodobljenem izdelku na trgu je tudi treba več vedeti, da bi z njim lahko pravilno ravnali. In če navodila za uporabo napišejo v žargonua strokovnjaki, ki domnevajo, da uporabniki razumejo njihov besedni zaklad ter da že imajo določeno znanje in veščine, postanejo ta navodila kar zastrašujoča.

Informacijski teoretik Paul Kaufman povzema te razmere takole: »Naša družba ima o informaciji predstavo, ki je resda privlačna, toda na koncu sploh ni produktivna. [. . .] En razlog za to je, da se posveča preveč pozornosti računalnikom in strojni opremi, premalo pa ljudem, ki informacije dejansko uporabljajo, da razumejo svet in drug drugemu delajo koristne reči. [. . .] Težava ni v tem, da imamo o računalnikih tako visoko mnenje, temveč v tem, da smo ljudi pričeli manj ceniti.« Sijaj izdelovanja izjemne nove tehnike ljudi po vsem videzu tako prevzema, da se pogosto vprašujejo, kaj bo še novega. Edward Mendelson pravi: »Tehnični vizionarji ne morejo nikoli razvideti razlike med izvedljivim in zaželenim. Vizionar že za to, ker je mogoče narediti stroj, ki bi lahko opravljal kakšno osupljivo zapleteno nalogo, domneva, da je to nalogo vredno opravljati.«

K informacijski tesnobi močno prispeva prav omalovaževanje človeškega dejavnika v tehniki.

Ali smo zares postali bolj produktivni?

Časnikar The Australiana Paul Attewell je raziskal, koliko časa in denarja so v zadnjih več letih prihranili zaradi računalnikov. V omenjenem časopisu lahko poleg drugih njegovih dobrih misli beremo tudi naslednje: »Na mnogih univerzah in kolidžih so ugotovili, da se število njihovega pisarniškega osebja veča, čeprav so več let vlagali v računalniške sisteme, narejene za opravljanje pisarniških del in nadzorovanje stroškov. [. . .] Proizvajalci računalnikov so več desetletij trdili, da bo tehnika, ki jo prodajajo, pomenila veliko prelomnico v produktivnosti. Omogočila naj bi, da bi neko količino pisarniškega dela opravili z veliko manj delavci in z mnogo manjšimi stroški. Vendar spoznavamo, da so se moči ob informacijski tehniki le premestile: namesto da staro delo opravlja manj zaposlenih, mnogo novega opravlja enaka ali večja delovna sila. Pogosto se ne prihrani sploh nič denarja. Takšna premestitev je denimo, ko ljudje ne rabijo tehnike za to, da hitreje opravljajo rutinsko pisarniško delo, temveč da zboljšajo videz dokumentov.«

Sedaj je videti, da bo informacijska superavtocesta, ki je za kristjane lahko tudi nevarna, kar ostala. Kako pa se lahko vsaj nekoliko ognemo informacijski tesnobi? Nekaj praktičnih predlogov prinaša naslednji kratki članek.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 6]

Prenasičenost z informacijskimi smetmi

»Iz izkušenj vemo, da postaja družba vse bolj monoglava in je pri tem ni mogoče ustaviti. Smo priče novemu kraljevanju televizijskega šunda, na radiu podpihajočega sovraštva, šokirajočih radijskih govornikov, sojenja zaradi prizadejanih krivic, medijskih senzacij ter pretirano ognjevitega in sarkastičnega govora. Filmi vse bolj nazorno kažejo spolnost in so vse bolj nasilni. Propaganda je hrupnejša, nasilnejša in pogosto na meji okusnega. [. . .] Vse več je prostaštva in vse manj običajne spodobnosti. [. . .] Tisto, kar drugi imenujejo naša ,kriza družinskih vrednot‘, ni toliko povezano s hollywoodsko nespoštljivostjo do tradicionalnega modela družine, kot je z informacijsko revolucijo.« (David Shenk, Data Smog​—Surviving the Information Glut)

[Okvir na strani 7]

Stara modrost

»Sin moj, ako sprejmeš besede moje in pri sebi shraniš zapovedi moje, tako da nagneš uho svoje k modrosti in srce obrneš k razumnosti; če zakličeš previdnost in do umnosti zaženeš svoj glas, če je iščeš kakor srebra in jo zasleduješ kakor skrite zaklade: tedaj boš razumel strah GOSPODOV in dosežeš spoznanje Božje. Kajti GOSPOD daje modrost, iz njegovih ust prihaja spoznanje in razumnost. Kajti modrost pride v srce tvoje in znanje bode prijetno duši tvoji, razsodnost bo pazila nate, umnost te bo stražila.« (Pregovori 2:1–6, 10, 11)

[Slika na straneh 8, 9]

Prenasičenost z informacijami se lahko primerja s tem, da skušamo naprstnik napolniti z vodo iz hidranta