»Stranka ima vedno prav«

PRIPOVEDUJE WEI TUNG CHIN

Soprog mi je vedno govoril, naj nimam nobenega opravka z »verniki, ki zvonijo pri vratih«. Kadar so nas torej obiskali Jehovove priče, sem jim rekla, da nas to ne zanima. Dopovedoval pa mi je tudi, da ,ima stranka vedno prav‘. Kadar je torej v našo restavracijo Rdeči zmaj prihajala Priča ter mi želela govoriti o svoji veri, sem menila, da ji moram prisluhniti.

SOPROG Tong Y. je na Aveniji sv. Claira v Clevelandu (Ohio) imel kitajsko restavracijo Rdeči zmaj. Tam me je po najini poroki naučil gesla »Stranka ima vedno prav«.

T.Y. se je v Ameriko prišel šolat na newyorško univerzo. Po diplomi 1927. leta se je zaposlil v restavraciji na newyorškem Times Squaru. Opazoval je, kako ljudje jedo pri pultih prodajaln z omejenimi kuharskimi zmogljivostmi. Tako je pomislil, da bi jim prodajal tople pražene špagete s prilogo, ki jim tam pravijo ,chow mein‘.

V Greenwich Villageu je odprl majhno restavracijo in posel je kmalu zacvetel. Leta 1932 je svojo dejavnost preselil v Cleveland v Ohio in odprl Rdečega zmaja, v katerem je bilo sedežev za 200 gostov. Neki clevelandski časopis je septembra 1932 poročal: »Področje Velikih jezer je zasedel Tong Y. Chin, ki se je pred tem posvečal apetitu milijonov ljudi na vzhodu Združenih držav, in v Clevelandu odprl svojo prvo srednjezahodno podružnico industrije svežih praženih špagetov s prilogami, in ta se je v petih letih razvila v posel, ki letno prinaša milijon dolarjev.«

Preden razložim, kako sva se s T.Y.-em spoznala, naj vam odkrijem svoje odraščanje na Kitajskem, ki je močno vplivalo na moje življenje.

Revno poreklo

Prvo, česar se spominjam, je to, kako sem gledala mater, ko odhaja iz naše vasice v osrednji Kitajski iskat hrano. Starši so bili tako revni, da so morali dati nekaj svojih otrok v posvojitev. Nekoč, ko sem imela komaj kaki dve ali tri leta, se je oče vrnil domov z določnim izrazom v očeh. Pomislila sem: Nič dobrega zame.

Nedolgo za tem me je mati prijela za roko in stopali sva po ozki, blatni stezi med riževimi polji ter pazili, da ne bi padli v vodo ob robovih steze. Ustavili sva se pri neki hiši in mati je govorila z nasmejano deklico, in nato še pri drugi hiši, pri kateri je bila na videz srdita, resna deklica. Ne spomnim se, da bi ju videla že kdaj prej. Bili sta moji starejši sestri. Od mene sta se poslovili z zbogom, zato sem dobila občutek, da se ne bomo nikoli več videle.

Med hojo je mati govorila brez prestanka. Pripovedovala mi je o sebi, očetu, bratih in sestrah. Še vedno vidim njene prijazne, otožne oči. Ko sva prispeli na cilj, se mi je zdelo nekaj narobe. Hiša je bila turobna in mračna. To je bil moj novi dom. Nisem hotela iti počivat, toda mati in posvojitelji so me prisilili v to. Kmalu sem zaspala in ko sem se zbudila, matere ni bilo več. Nikoli več je nisem videla.

Žalostno otroštvo

Zdaj sem imela dovolj hrane, toda malo ljubezni, in moje srce je prekipevalo od solza. Vsako jutro sem se prebujala v joku. Pogrešala sem mater in starejšega brata, ki je ostal pri njej. Pogosto sem razmišljala o samomoru. Ko sem bila dovolj stara za šolo, sem hrepenela po tem, da bi jo obiskovala, toda morala sem biti pri posvojiteljih in delati.

Ko sem bila stara devet let, smo se preselili daleč stran v Šanghaj. »Zdaj si dovolj stara, da lahko greš po nakupih in kuhaš,« mi je bilo rečeno. Tako so bile mojim vsakodnevnim opravilom dodane še te dolžnosti. Krušni starši so mi vsak dan dali dovolj denarja, da sem nakupila hrane za tri obroke. Na poti proti trgu sem hodila mimo beračev in smilili so se mi, ker so bili lačni. Zato sem jim dajala kovanec ali dva in še vedno sem imela dovolj za nakup potrebne hrane.

Kako sem si želela iti v šolo in se učiti! »Vpisala te bova čez šest mesecev,« sta mi obljubila krušna starša. Po preteku tega časa pa sta mi rekla: »Šest mesecev od zdaj naprej.« Sčasoma sem spoznala, da me v šolo ne bosta nikoli dala. Bila sem obupana. Začela sem sovražiti vsakogar v hiši. Pogosto sem se zaklepala v kopalnico in molila. Verjeli smo v mnogo bogov, toda nekako sem vedela, da obstaja en glavni Bog, ki je močnejši od vseh drugih. K njemu sem torej molila: »Zakaj je toliko bolečine in žalosti?« To sem molila vrsto let.

Poroka mi spremeni življenje

V tistih dneh so na Kitajskem bile običajne dogovorjene poroke. T.Y.-u je prijatelj, ki se je vrnil na Kitajsko, pisal tole: »Prestopil si 30. leto starosti in še vedno nisi poročen.« Nato je spregovoril o meni in pristavil: »Ima 18 let, v obraz je prikupna in nič manj po značaju. [. . .] Jaz bi resno premislil, Tong. Y. Chin.« Zraven mu je še priložil fotografijo.

T.Y. je mojim krušnim staršem pisal: »Videl sem fotografijo vaše cenjene hčerke. Z njo bi se želel poročiti, če bi po najinem srečanju in skupnih uricah spoznala, da je v najinem srcu zacvetela ljubezen.« T.Y. je prišel v Šanghaj in sva se sestala. Zdel se mi je prezrel zame, toda sklenila sem, da bi mi poroka omogočila vsaj odselitev iz te hiše. Leta 1935 sva se torej poročila in nemudoma odplula proti Ameriki. Tako sem prišla v Cleveland.

Kljub bogastvu hude težave

Da začnem; s soprogom sva imela težave pri sporazumevanju. On je govoril eno kitajsko narečje, kantonsko, jaz pa drugo, šanghajsko. Bilo je, kakor da bi govorila različna jezika. Zraven tega sem se morala naučiti še angleščine in novih navad. In moja nova služba? Bila naj bi očarljiva, graciozna restavracijska hostesa, ki si vedno prizadeva ugajati gostom. Da, morala sem si zapomniti: »Stranka ima vedno prav.«

Z možem sva delala po 16 ali več dolgih, napornih ur dnevno in večidel sem bila noseča. Prva hči, Gloria, se nama je rodila 1936. leta. Potem sem v devetih letih rodila šest otrok – tri dečke in še tri deklice, od katerih je ena umrla v prvem letu starosti.

Medtem je T.Y. odprl veliko restavracij in nočnih klubov. Nekateri zabaviščniki, ki so svojo kariero začeli v njih, kot so Keye Luke, Jack Soo in Kaye Ballard, so postali slavni. Tudi naši kitajski živilski izdelki so se prodajali daleč naokrog in postali dobro poznani.

Sredi 1930-ih let je T.Y. že bil znan kot kralj hrane chow mein. Zraven tega je predsedoval Kitajskemu združenju trgovcev in predaval o Kitajski. Jaz sem se ukvarjala s številnimi dobrodelnimi, družabnimi, državljanskimi in občinskimi zadevami. Pojavljanje v javnosti in hoja v paradah sta postala del mojega življenja. Najini sliki in imeni sta bili v clevelandskih časopisih nekaj običajnega; zdelo se je, da so vse, kar sva naredila ali rekla, objavili – od poslovnih drznih ukrepov do počitnic in celo številko mojih čevljev!

Leta 1941, ko so japonske zračne sile bombardirale Pearl Harbor, so se Združene države spustile v vojno z Japonsko. Ker sva bila Vzhodnjaka, sva bila tarča predsodkov. Že pred vojno, ko sva si v neki ugledni soseski gradila veliko hišo, sva dobivala pisma, v katerih so nama grozili s smrtjo. Toda hišo sva dokončala in v njej vzgojila najine otroke.

Imela sem torej prijeten, prostoren dom, spoštovanega soproga in družino, da, tudi lepe obleke in nakit. Toda še vedno nisem bila srečna. Zakaj? Eno je to, da smo imeli malo družinskega življenja. Vsako jutro sem vstajala, da sem lahko pospremila otroke v šolo, vendar sva bila takrat, ko so ti hodili spat, običajno na delu. Za njihove vsakodnevne potrebe je skrbela hišna pomočnica.

Bili smo budisti, vendar mi bogovi naše vere niso ponudili tolažbe. T.Y. je imel navado v spremstvu najstarejšega sina prehoditi hišo, prižigati sveče in pred podobami postavljati hrano, v jed bogovom. Toda ti je niso nikoli zaužili in tako so jo kasneje pojedli otroci sami.

Zaradi izčrpanosti in ker nisem videla nobenega izhoda, sem nazadnje razmišljala, da bi bilo družini bolje brez mene. Doživela sem popoln čustveni zlom in si skušala vzeti življenje. Na srečo pa so me hitro peljali v bolnišnico in tam sem si opomogla.

Odgovor na moje molitve

Nekoliko kasneje, 1950. leta, sta v restavracijo vstopila gospa čudovitih belih las in njen mož. Izrazila sem jima dobrodošlico in poskrbela za njuno udobje, nato pa mi je ona spregovorila o Bogu. Ni me zanimalo. Jehovove priče so nas že obiskali na domu in skušali govoriti z mano, ampak sem jih vedno na hitro odpravila. V restavraciji pa je bilo drugače: »Stranka ima vedno prav!«

Gospa Helen Winters me je vprašala, ali verjamem v Biblijo. »Katero Biblijo?« sem rekla. »Toliko jih je!« Ob vsaki njeni vrnitvi sem pri sebi pomislila: O, zopet prihaja ta nadloga! Toda bila je prijazna in vztrajna. In kar je povedala o rajski zemlji, da tam ne bo več bolečin in trpljenja, je zvenelo zares prijetno. (2. Petrov 3:13; Razodetje 21:3, 4)

Na enem od obiskov mi je pustila vabilo za shode v kraljestveni dvorani in me opozorila na kratko sporočilo na nasprotni strani, ki je opisovalo blagoslove Božjega kraljestva. Spominjam se, kako sem ga kasneje gledala in mislila: Ko bi le bilo to res! Ponudila mi je biblijski pouk na domu in končno sem se strinjala.

Vsak teden smo se k pouku okrog mize zbrali: Helen in jaz ter šest otrok, starih od 5 do 14 let. Helen se mi je pogosto smilila, ker je bilo tu in tam videti, kakor da otrok to ne zanima. Leta 1951 smo začeli obiskovati shode v kraljestveni dvorani. Nedolgo za tem sem spoznala, da je to, kar se učim, odgovor na moje molitve. Zato sem sklenila, da se mi je res treba naučiti lepo brati angleško, kar je bil zame velik izziv.

Spoznala sem pristno srečo

Kmalu zatem sem začela hitro napredovati v spoznanju in posvetila življenje Bogu Jehovu. 13. oktobra 1951 sem se nato krstila na velikem zborovanju v mestu Washingtonu skupaj z najstarejšima otrokoma, Glorio in Tomom. Moje življenje je prvič postalo smiselno. Začela so se moja najsrečnejša leta.

Vse življenje sem služila drugim ljudem, zdaj pa sem se odločila služiti prvenstveno Stvarniku! Pričela sem govoriti o kraljestvenem sporočilu vsakomur, kdor mi je prisluhnil. Prizadevala sem si tudi, da bi otrokom vtisnila potrebo po obiskovanju krščanskih shodov in važnost govorjenja drugim o čudovitih rečeh iz Božje Besede.

Leta 1953 smo pri nas doma prvič imeli občinsko knjižno preučevanje. Le-to imamo tu še po skoraj 45 letih in ves ta čas je naši družini bilo v izjemno duhovno pomoč.

Ostati duhovno dejaven in še vzdrževati restavracijski posel je bilo pravi izziv. Kljub temu sem lahko z mnogimi preučevala Biblijo. Nekateri od teh so sprejeli biblijsko resnico in kasneje postali polnočasni strežniki, ki jim pravimo pionirji. V 1950-ih letih so štirje mlajši otroci posvetili življenje Jehovu in se krstili. T.Y.-a Biblija ni zanimala, vendar nas je kljub temu vozil na shode in z njih. Odločili smo se, da mu ne bomo oznanjevali, ampak se bomo samo med vožnjo domov pogovarjali o kakšni misli ali dveh, ki sta nam bili všeč na shodu.

T.Y. je takrat pogosto poslovno potoval po mestih po vseh Združenih državah. Telefonirala sem na sedež Watch Tower Society v Brooklyn (New York) in razložila naše razmere. Grant Suiter, tedanji tajnik in blagajnik Skupnosti, nas je povabil, da bi si med obiskom v New Yorku ogledali poslopja Skupnosti. T.Y. je bil prevzet, še zlasti nad čistočo kuhinje, v kateri so takrat kuhali za kakih 500 ljudi.

Med obiskom smo spoznali Russlla Kurzna, ki je T.Y.-u kasneje poslal Biblijo in on jo je bral vsak večer, dokler je ni prebral. Pozneje, na mednarodnem zborovanju Jehovovih prič v New Yorku, 1958. leta, se je moj soprog krstil! Na naše presenečenje je najstarejši sin, ki je takrat že služil kot član betelske družine, imel kratko točko pri programu.

Zvest do smrti

S T.Y.-em sva pogosto skupaj sodelovala pri pohišni strežbi. Ko mu je vid začel pešati, sva redno sodelovala pri pouličnem pričevanju. Časopis The Cleveland Press je nosil naslov »Spreobrnitev pri Rdečem zmaju« ter sliko, kako nekemu mimoidočemu ponujava Stražni stolp in Prebudite se!. Zgodba je pripovedovala, kako sva postala Priči. Rdeči zmaj je mimogrede tudi dobil novo ime in postal Chinova restavracija.

S soprogom sva v več letih v naši restavraciji pogostila veliko krščanskih bratov in sester z vsega sveta. Dobro sva si zapomnila nasvet brata Freda Franza, ki je služil kot predsednik Watch Tower Bible and Tract Society. Ko naju je obiskal, naju je spodbudil: »Bodita zvesta in se tesno držita Jehovove organizacije.«

Ob začetku 1970-ih let je T.Y.-a večkrat zadela kap in 20. avgusta 1975 je umrl. Krajevni časopis je objavil obsežno osmrtnico in njegovo sliko, ko v strežbi ponuja Stražni stolp. Najina zadnja skupna leta so bila najlepša. Chinova restavracija se je po več kot 60 letih delovanja aprila 1995 končno zaprla. Za nekatere je bilo to kakor konec neke dobe.

Ohraniti duhovne cilje

Nekoč sva si želela, da bi najini trije sinovi prevzeli družinski posel. A najina želja se je spremenila: želela sva si, da bi hodili po Jezusovih stopinjah in postali polnočasni strežniki. Vsakega otroka sva vprašala, ali bi rad pioniral v Hongkongu in pomagal drugim Kitajcem spoznavati to, kar smo se naučili mi. V ta namen sva jim tudi obljubila denarno podporo. Čeprav se nobeden od njih ni naučil tekoče govoriti kitajsko, so se Winifred, Victoria in Richard odločili preseliti v Hongkong.

Hčerka Winifred tam pionira že več kot 34 let! Victoria se je poročila z Marcusom Gumom in nazadnje sta se vrnila v Združene države. Vzgojila sta tri otroke: Stephanie in Seraiah, ki polnočasno služita v Clevelandu, ter Symeona, ki skupaj z ženo Morfydd služi na Watchtowerjevih farmah v Wallkillu (New York). Victoria in Marcus zdaj živita v bližini, od koder pomagata skrbeti zame. On je predsedujoči nadzornik coventryjske občine v Clevelandu.

Najina najstarejša hči Gloria je 1955. leta zbolela za otroško paralizo in od takrat je priklenjena na invalidski voziček. Skupaj s soprogom Benom živi v Escondidu v Kaliforniji, kjer še naprej redno služi v oznanjevalstvu. Tom je že več kot 22 let polnočasni strežnik. Trenutno skupaj z ženo Esther dela v Watchtowerjevem izobraževalnem središču v Pattersonu (New York). Richard in soproga Amy sta se vrnila iz Hongkonga, da sta do T.Y.-eve smrti pomagala skrbeti zanj. Zdaj tudi onadva služita v Pattersonu. Najin najmlajši, Walden, je v polnočasni strežbi že več kot 30 let. Zadnjih 22 let skupaj z ženo Mary Lou služi po občinah v Združenih državah v okrajnem in območnem delu.

Ne da nama otroci nikoli niso delali težav. Eden je kot najstnik pobegnil od doma in o njem tri mesece nismo vedeli ničesar. Drugega je nekaj časa bolj zanimal šport kakor duhovne stvari in je zaradi tekmovanj izpuščal tedenski družinski biblijski pouk. Dobil je celo ponudbe za športno štipendijo. Ko se je namesto za eno od teh visokošolskih štipendij odločil za vstop v polnočasno strežbo, mi je bilo, kakor bi mi z ramen padlo poltonsko breme!

Vesela, da sem prisluhnila

Čeprav so otroci razkropljeni po svetu, me dviguje zavest, da zvesto služijo Jehovu. Zdaj imam 81 let in artritis ter druge bolezni so mi upočasnile korak, toda moja gorečnost za Jehova ni nič manjša. Skušam skrbeti sama zase, tako da nobenemu od otrok ne bi bilo treba zapustiti polnočasne strežbe za to, da bi pazili name.

Srčno pričakujem prihodnost, ko se bo popolnoma spolnil Božji namen in bom zopet videla drage umrle, tudi soproga, prave starše in Helen Winters, ki je preučevala z nami. (Janez 5:28, 29; Dejanja 24:15) Kako drago mi je, da sem pred 46 leti prisluhnila očarljivi belolasi gospe! Zares, ta stranka je imela prav!

[Slika na strani 21]

Ko sva bila poročena

[Slika na strani 23]

Naša družina 1961. leta. Z leve proti desni: Victoria, Wei, Richard, Walden, Tom, T.Y., Winifred in spredaj Gloria

[Slika na strani 24]

Wei Chin danes