Človek, ki je odklenil vrata v svet — Watchtowerjeva SPLETNA KNJIŽNICA

Človek, ki je odklenil vrata v svet

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

KO SO ljudje prvič odpotovali na luno, so prej z matematično natančnostjo izdelali načrt, kam bodo šli in kako bodo tja prispeli. Lahko so bili tudi v stiku z domom. Toda ko je leta 1519 pet majhnih lesenih ladij (večinoma dolgih kakih 21 metrov, podobno kot moderni polpriklopniki) Ferdinanda Magellanaa zapustilo Španijo, so odpluli v neznano. In bili so popolnoma sami.

Magellanova potovanja so med najbolj drznimi in najpogumnejšimi navigacijskimi junaštvi vseh časov, spomenik veliki dobi raziskovanja – dobi poguma in strahu, vznesenosti in tragedije, Boga in mamona. Vrnimo se torej približno v leto 1480, ko se je na severnem Portugalskem rodil Ferdinand Magellan, in se spoznajmo s tem izrednim človekom, ki je razkril svet, ter z njegovimi zgodovinskimi potovanji.

Od dvornega paža do neustrašnega pomorščaka

Magellanova družina je plemiška, zato Ferdinanda, dokler je še mladenič in kakor je v navadi, pokličejo na kraljevi dvor za paža. Tukaj poleg tega da ga šolajo, še iz prve roke zve o raziskovanjih mož, kot je bil Krištof Kolumb, ki se je pravkar vrnil iz Amerik, potem ko je iskal zahodno morsko pot do slovečih Dišavnih otokov v Indoneziji. Mladi Ferdinand kmalu začne sanjati o dnevu, ko bo tudi sam lahko slišal plahutanje jader nad glavo in občutil, kako mu v obraz pršijo neraziskani oceani.

Žal pa leta 1495 njegovega zavetnika, kralja Janeza, umorijo in krono prevzame vojvoda Manuel, ki je pohlepen po bogastvu, ne pa po raziskovanjih. Iz kdove katerega razloga ne mara 15-letnega Ferdinanda in se leta ne meni za njegove prošnje, da bi odplul na morje. Toda ko se Vasco da Gama vrne iz Indije, natovorjen z dišavami, Manuel zasluti veliko bogastvo. Končno Magellanu leta 1505 dovoli oditi na morje. Magellan s portugalsko armado krene proti vzhodni Afriki in Indiji, da bi pomagal prevzeti nadzor nad trgovino z dišavami od arabskih trgovcev. Potem z drugo vojaško odpravo odpluje dalje proti vzhodu, v Melako.

Med spopadom v Maroku leta 1513 ga hudo ranijo v koleno. Zaradi tega do konca življenja šepa. Manuela prosi za povišanje dohodka. Toda kraljevo sovraštvo, kljub Magellanovemu junaštvu, žrtvam in pogumu, ki jih kaže v zadnjem času, niti malo ne pojenja. Odslovi ga s komaj dovolj denarja, da živi revno gosposko življenje.

V tem najbednejšem obdobju njegovega življenja ga obišče stari prijatelj, slavni navigator João de Lisboa. Pogovarjata se o tem, kako se k Dišavnim otokom odpraviti proti jugozahodu, skozi el paso (preliv, o katerem se je šušljalo, da bi se skozenj dalo prečkati Južno Ameriko) in nato čez ocean, ki ga je pred nedavnim odkril Balboa, ko je prečkal panamsko ožino. Verjameta, da na drugi strani tega oceana ležijo Dišavni otoki.

Magellan zdaj boleče koprni za tem, da bi storil, kar Kolumbu ni uspelo – poiskati to zahodno pot do Daljnega vzhoda. Prepričan je, da je krajša od vzhodne. Toda potrebuje finančno zaledje. Zaradi še vedno tleče bolečine, ki mu jo je s svojo gorečo jezo prizadejal Manuel, stori, kar je tudi Kolumb pred nekaj leti – za zavezništvo prosi španskega kralja.

Ali bo španski kralj prisluhnil?

Magellan ob razgrnjenih navigacijskih zemljevidih predstavi dokaze mlademu španskemu vladarju Carlosu I., ki se zelo zanima za Magellanovo zahodno pot k Dišavnim otokom, saj bi se tako ognil prepovedani plovbi po portugalskih pomorskih poteh. Poleg tega mu Magellan tudi pove, da so Dišavni otoki morda pravzaprav na španskem ozemlju, ne na portugalskem! (Glej okvir »Pogodba iz Tordesillasa«.)

Uspe mu prepričati Carlosa in ta mu dá pet starih ladij, da jih popravi za odpravo. Postavi ga za kapitana nad vsem ladjevjem in mu obljubi delež od dobička dišav, ki jih bo pripeljal. Magellan se nemudoma loti dela. Toda ker skuša kralj Manuel sabotirati projekt, potrebuje več kot leto, preden je ladjevje končno pripravljeno za zgodovinsko potovanje.

»Največje navigacijsko junaštvo v zgodovini«

Dvajsetega septembra leta 1519 San Antonio, Concepción, Victoria in Santiago, od največje do najmanjše, odjadrajo za Magellanovo admiralsko ladjo Trinidad, drugo po velikosti, proti Južni Ameriki. V Brazilijo prispejo 13. decembra in s pogledom na veličastno Pão de Açúcar oziroma Sugarloafovo goro zaplujejo v čudovit zaliv Ria de Janeira, da bi tam popravili ladje in se oskrbeli z živežem. Nato pot nadaljujejo proti jugu, današnji Argentini, ob tem pa neprestano iščejo el paso, ta skrivnostni prehod v drugi ocean. Dnevi postajajo vse hladnejši in srečevati začenjajo ledene gore. Navsezadnje se 31. marca leta 1520 Magellan odloči, da bodo prezimili v hladnem pristanišču San Juliána.

Potovanje je že zdaj šestkrat daljše od prvega Kolumbovega prečkanja Atlantika, preliva pa še od nikoder! Morala med mornarji je tako hladna kakor sanjuliánsko vreme, možje, med njimi tudi nekateri kapitani in častniki, se obupno želijo vrniti domov. Ne preseneča torej, da izbruhne upor. Toda Magellanu ga uspe s hitro in odločno akcijo zadušiti. Ubita sta dva kolovodja.

Tuje ladje v zalivu seveda pritegnejo pozornost robustnih in zajetnih domačinov. Ker se obiskovalci ob teh velikanih počutijo kakor pritlikavci, deželo poimenujejo Patagonija, iz španske besede, ki pomeni »velike noge«, ime pa se je drži še danes. Opazujejo tudi ‚morske volkove, velike kot teleta, ter črno-bele gosi, ki plavajo pod vodo, jedo ribe in imajo kljune kakor vrane‘. Da, uganili ste – tjulnji in pingvini!

Na polarnih področjih se lahko pojavijo nenadna, silovita neurja in še pred koncem zime ladjevje utrpi prvo izgubo – malega Santiaga. Na srečo pa posadko še pred potopom ladijskih razbitin rešijo. Štiri preostale ladje se nato kakor izmučene vešče v nepopustljivih ledenih viharjih prebijajo proti jugu v vedno mrzlejše vode. Potem pa napoči 21. oktober. Skozi pršec in sodro so vse oči uperjene proti zahodu. El paso? Da! Končno se obrnejo in podajo v preliv, kasneje poimenovan Magellanov preliv! Toda celo ta trenutek zmagoslavja je omadeževan. San Antonio namerno izgine v labirintu prelivov in se vrne v Španijo.

Preostale tri ladje ob pustih fjordih in zasneženih vrhovih trmasto nadaljujejo pot skozi vijugast preliv. Proti jugu ugledajo brezštevilne ognje, morda iz indijanskih taborov, zato to deželo poimenujejo Tierra del Fuego, »Ognjena zemlja«.

Tihomorska preskušnja

Po petih mučnih tednih izplujejo na tako miren ocean, da ga Magellan poimenuje Tihi ocean. Možje molijo, pojejo hvalnice in s topovi slavijo zmago. Toda njihovo veselje ne traja dolgo. Čaka jih gorje, ki ga do tedaj še niso okusili. To namreč ni tako majhno morje, kot so pričakovali – ni in ni ga konec, možje pa postajajo vse bolj lačni, slabotni in bolni.

Antonio Pigafetta, pogumen Italijan, v dnevnik vpiše: »V sredo, osemindvajsetega novembra 1520, smo [. . .] zapluli v Tihi ocean in tam ostali tri mesece in dvajset dni, ne da bi se vmes oskrbeli z živežem [. . .] Jedli smo le stare zdrobljene kekse, v katerih je bilo vse polno ličink in so zaudarjali po iztrebkih, ki so jih nanje odlagale podgane [. . .], pili pa smo rumeno in smrdečo vodo. Jedli smo tudi volovsko kožo [. . .], žagovino in podgane, ki so stale po pol krone, poleg tega pa jih niti ni bilo dovolj.« Medtem ko pasatni vetrovi polnijo jadra in ladje drsijo po mirni vodi, možje hirajo zaradi skorbuta. Do 6. marca 1521, ko prispejo do Marianskega otočja, jih umre devetnajst.

Tukaj pa jim zaradi sovražnosti otočanov uspe dobiti le malo sveže hrane, preden odplujejo naprej. Navsezadnje 16. marca zagledajo Filipine. Končno se vsi možje dodobra najedo, spočijejo ter si obnovijo zdravje in moči.

Tragedija – razblinjene sanje

Magellan, zelo veren človek, spreobrne h katolicizmu mnogo tamkajšnjih prebivalcev in njihovih vladarjev. Toda njegova vnema je tudi njegova poguba. Zaplete se v medplemenski prepir in s samo 60 možmi napade kakih 1500 domačinov. Verjame, da mu bodo samostrel, mušketa in Bog zagotovili zmago. Namesto tega ga skupaj s številnimi njegovimi možmi ubijejo. Star je približno 41 let. Zvest Pigafetta toži: ‚Ubili so naše ogledalo, luč, tolažbo in zvestega vodjo.‘ Nekaj dni kasneje nekoč prijateljski poglavarji ubijejo kakih 27 častnikov, ki so vse le opazovali iz zavetišča ladij.

Magellan umre v njemu znanih vodah. Nekoliko južneje ležijo Dišavni otoki, proti zahodu pa Melaka, kjer se je bojeval leta 1511. Če je, kakor menijo nekateri zgodovinarji, po bitki v Melaki odplul na Filipine, je resnično obplul svet, čeprav seveda ne naenkrat. Do Filipinov je priplul z vzhodne in zahodne strani.

Pot proti domu zaznamuje nesreča

Ostane le nekaj mož, ki ne morejo obvladovati treh ladij, zato potopijo Concepción in s preostalima ladjama odplujejo proti končnemu cilju potovanja – Dišavnim otokom. Nato se ladji, natovorjeni z dišavami, ločita. Vendar pa Portugalci posadko Trinidada zajamejo in zaprejo.

Victoria pod poveljstvom nekdanjega upornika Juana Sabastiána de Elcana ubeži. Kljub tveganju se odločijo za portugalsko pot okoli Rta dobrega upanja. Ognejo se vsem pristaniščem, razen enemu. Vendar pa jih strategija neustavljanja za oskrbo z živežem drago stane. Ko 6. septembra 1522, tri leta od pričetka potovanja, končno dospejo v Španijo, se izkaže, da je preživelo le 18 bolnih, oslabelih mož. Še vedno so neovrgljivo prvi navigatorji, ki so obpluli zemljo. In De Elcano je junak. Neverjetno: Victoriinih 26 ton dišav je povrnilo stroške celotne odprave!

Magellanovo ime živi naprej

Magellanu so leta in leta odrekali resnično mesto v zgodovini. Španci, ki so jih zavedla poročila uporniških kapitanov, oblatijo njegovo ime, češ da je bil neprizanesljiv in nesposoben. Portugalci ga ožigosajo za izdajalca. Žal je ladijski dnevnik ob njegovi smrti izginil. Verjetno so ga uničili tisti, ki bi jih lahko razkrinkal. Toda zaradi nepopustljivega Pigafetta, enega od 18 pomorščakov, ki so obpluli svet, in še kakih 5 drugih članov odprave, imamo vsaj kakšen zapis tega tragičnega, a izjemnega potovanja.

Sčasoma so zgodovinarji spremenili mnenje in danes se Magellanovo ime primerno spoštuje. Po njem je poimenovan preliv, pa tudi Magellanova oblaka (puhasti južni galaksiji, ki ju je prva opisala njegova posadka) ter vesoljska sonda Magellan. Seveda pa nam je po njem ostalo tudi ime največjega oceana na svetu, Tihega oceana.

Res je, »do pristanka Apolla 11 na Luni, 447 let kasneje, ni bilo nobeno človekovo potovanje toliko pomembno,« piše Richard Humble v The Voyage of Magellan. Zakaj pa je imelo to potovanje táko težo? Najprej zato, ker je dokazalo, da Ameriki nista ne del Azije ne v njeni bližini, kakor je menil Kolumb. Drugo, ob koncu potovanja so ugotovili enodnevno razliko v datumih, zaradi česar je bilo treba določiti mednarodno datumsko mejo. Navsezadnje pa je po besedah znanstvenega pisca Isaaca Asimova tudi pokazalo, da je Zemlja krogla. Da, s tem slednjim je Magellan praktično dokazal tisto, kar je Biblija govorila že 2250 let. (Izaija 40:22; primerjaj Job 26:7.) Nedvomno bi bil ta zelo verni mož, ki je odklenil vrata v svet, s tem zadovoljen.

[Podčrtna opomba]

a Njegovo portugalsko ime je bilo Fernão de Magalhães.

[Okvir na strani 14]

Pogodba iz Tordesillasa

Pred Portugalsko in Španijo se je odpiral prostran svet, zato sta se pogodbeno dogovorili za delitev trgovskih in vladarskih pravic nad novimi ozemlji. Tako so pod vodstvom papežev Aleksandra VI. in Julija II. po zemljepisni dolžini zarisali črto skozi današnjo Brazilijo. Dežele vzhodno od te črte bi postale portugalske, druge pa španske. Magellan je portugalskemu kralju Manuelu nemodro omenil, da Dišavni otoki s projiciranjem te meje skozi pole na drugo stran zemeljske krogle morda dejansko pripadajo Španiji. Zaradi te odkrite pripombe, ki jo je temeljil na takratni predstavi o mnogo manjšem Tihem oceanu, so mu začeli goreče nasprotovati. Ironično je, da se je zmotil. Kakor koli že, to njegovo prepričanje je bil razlog več, da je iskal zavezništvo pri španskem kralju.

[Okvir/slika na strani 15]

Težavna preskušnja zgodnjega mornarja

Za preprostega mornarja še zlasti daljša raziskovalna potovanja, ki so pogosto trajala leta, niso bila idilično križarjenje. Tukaj je le vzorčni primerek pomorščakovega življenja:

• Pomilovanja vredna stisnjena bivališča in pomanjkanje zasebnosti

• Pogosta, kruta kaznovanja, odvisna od kapitanove muhavosti

• Skorbut in smrt zaradi pomanjkanja vitamina C

• Smrt zaradi brodoloma, lakote, žeje, izpostavljenosti vremenu, domačinov

• Griža ali tifus zaradi umazane in smrdeče pitne vode

• Zastrupitev z gnilo hrano, na kateri kar mrgoli mrčesa

• Podganja mrzlica, prenešena z ugrizom lačnih podgan

• Pegavica zaradi roja uši na umazanih telesih in oblačilih

• Največkrat je le polovica možnosti, da se vrneš živ

[Vir slike]

Century Magazine

[Zemljevi/slike na straneh 16, 17]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Magellanovo potovanje 1519–1522

⇦••• Pot □ Začetna in končna postaja

Magellanov preliv

Magellana so ubili na Filipinih

Zadnji del poti, ki jo je preplul Juan Sebastián de Elcano

[Vir slike]

[Slika na strani 16]

Ferdinand Magellan

[Slika na strani 16]

»Victoria«, prva ladja, ki je obplula zemeljsko kroglo. Med Magellanovimi petimi ladjami je bila četrta po velikosti. Na njej je bilo 45 mož. Dolga je bila kakih 21 metrov.

[Slike na strani 17]

Navigacijski pripomočki: čas so merili s peščeno uro, z astrolabom pa določali, na kateri zemljepisni širini je ladja