Hrup – današnja nadloga

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ BRITANIJE

»Eden od velikih povzročiteljev stresa v življenju.« (Makis Tsapogas, svetovalec pri Svetovni zdravstveni organizaciji)

»Ameriški najprodornejši onesnaževalec.« (The Boston Sunday Globe, ZDA)

»Najhujši onesnaževalec naših dni.« (Daily Express, London, Anglija)

NE MORETE ga videti, zavohati, okusiti niti se ga ne morete dotakniti. HRUP, nadloga današnjega mestnega življenja, onesnažuje sedaj tudi podeželje.

Za nekega ameriškega naravoslovca, ki že kakih 16 let snema zvoke v naravi, je naloga vse težja. Leta 1984 je v državi Washington (ZDA) preučeval 21 krajev, v katerih ni bilo hrupa za 15 minut ali dlje. Po petih letih so bili le še trije takšni kraji.

Mnogim prebivalcem sveta pa je izziv najti že tri kraje, kjer ni hrupa. Na Japonskem je v državnem poročilu iz 1991. leta pisalo, da se je več ljudi pritožilo nad hrupom kot nad katero koli drugo obliko onesnaženja. In res, v londonskem The Timesu je bil hrup primerno opisan kot »največja nadloga zdajšnjega življenja«. Hrup, pa naj bo to neprestan vznemirljiv pasji lajež ali pa bobnenje sosedovega stereokasetofona, vztrajno tuljenje avtomobilskega alarma ali pa glasno igranje avtoradia, je postal že pravilo. Onesnaževanje s hrupom pa ni nekaj novega. Sega daleč v preteklost.

Težava, ki ni nova

Julij Cezar je za to, da bi preprečil prometne zastoje, v središču Rima prepovedal dnevni promet vozil s kolesi. Toda na njegovo žalost in žalost drugih Rimljanov je zaradi tega odloka postalo močno onesnaževanje s hrupom ponoči, »z vozili z lesenimi ali železnimi kolesi, ki so se kotalila po kamnitih kockah tlaka«. (Lewis Mumford, Mesto v zgodovini) Pesnik Juvenal se je še kako stoletje pozneje pritoževal, da so Rimljani zaradi hrupa obsojeni na večno nespečnost.

V 16. stoletju je London, glavno mesto Anglije, postal središče direndaja. »Prvo, kar je moralo zadeti večino obiskovalcev,« je zapisala Alison Plowden, avtorica Elizabethan England, »je bil trušč: žvenketanje in žaganje iz tisočih delavnic, drdranje in škripanje voznih koles, mukanje živine, ki so jo gnali na trg, hripavo vpitje pouličnih prodajalcev, ki so razglašali, kakšno blago imajo.«

Osemnajsto stoletje je bilo znanilec industrijske revolucije. Ropot strojev je pustil posledice, ki so se pokazale kot poškodovan sluh tovarniških delavcev. Zaradi vedno hujšega nemira so se pritoževali tudi mestni prebivalci, ki niso živeli blizu tovarn. Zgodovinar Thomas Carlyle se je želel ogniti kikirikanju petelinov, zvoku sosedskih klavirjev in ropotu bližnjega uličnega prometa, zato se je zatekel prav na streho svoje hiše v Londonu, v »sobo, ki je bila dobro izolirana pred hrupom«. The Times poroča: »Nič ni pomagalo.« Zakaj ne? »Tam ga je spravljal ob pamet cel bataljon glasov, med katerimi so bili tudi glasovi rečnih ladijskih siren in žvižgi železniških lokomotiv«!

Današnji splošno razširjen onesnaževalec

Današnji nasprotniki hrupa protestirajo predvsem proti letališčem, letalska podjetja pa se energično upirajo poskusom, da bi uvedli zakone proti onesnaževanju s hrupom. Ali je bila uvedba avtomatskih glob na manchesterskem letališču v Angliji za vsakokratni vzlet nadzvočnega concorda učinkovita? Ne. Neki concordov kapétan je priznal, da je letalo hrupno, vendar če bi zaradi zmanjšanja hrupa vzletelo z manjšo zalogo goriva, ne bi moglo priti v Toronto ali New York brez postanka.

Podobne težave so s preprečevanjem hrupa v cestnem prometu. Raziskave v Nemčiji so na primer odkrile, da ta oblika onesnaženja moti 64 odstotkov prebivalstva. In problem je vse večji, saj je ta glede na poročila tisočkrat večji od tedaj, ko družba še ni bila motorizirana. V poročilu iz Grčije piše, da so »Atene eno najhrupnejših evropskih mest, kjer je trušč tako strašen, da že škodi zdravju Atenčanov«. Tudi pri japonski agenciji za varstvo okolja so opazili, da je hrup v prometu vse hujši, kar pripisujejo vedno večji rabi avtomobilov. Pri majhni hitrosti je glavni vir hrupa motor, pri hitrosti nad 60 kilometrov na uro pa povzročajo največ hrupa gume.

V Britaniji pa se najbolj pritožujejo zaradi hišnega hrupa. Leta 1996 so pri Britanskem pooblaščenem inštitutu za okolje in zdravje opazili 10-odstotni porast pritožb nad hrupnimi sosedi. Predstavnica tega inštituta je komentirala: »To ni lahko pojasniti. Morda je tudi pritisk življenja zaposlenih tisti, zaradi katerega ti vedno bolj zahtevajo mir in spokojnost doma.« Leta 1994 sta v Britaniji dve tretjini vseh vloženih pritožb zajemali glasbo pozno v noč, glasno brnenje avtomobilskih motorjev, tuljenje alarmov in trobljenje. Kako pa je s kakimi 70 odstotki žrtev onesnaženja s hrupom, ki se zaradi strahu pred maščevanjem ne pritožijo? Težava je zares vsesplošna.

Ker je nadloga hrupa tako razširjena, agencije, katerih cilj je zaščititi okolje, zahtevajo zakone za zavrtje onesnaženja s hrupom. Tako so denimo v Združenih državah v nekaterih krajevnih skupnostih sprejeli predpise, s katerimi so omejili uporabo motornih vrtnarskih orodij. V Britaniji novi zakon glede hrupa meri na hrupne sosede in daje pravico, da se tistim, ki ga kršijo med 23. in 7. uro, kar na kraju samem naloži globa. Krajevne oblasti imajo tudi pravico zaseči stereo opremo prestopnikov. Hrup pa je kljub vsemu še vedno tu.

Onesnaževanje s hrupom je zares naraščajoča težava, zato se morda upravičeno sprašujete, kaj lahko storite kot žrtev. Kaj pa lahko storite, da hrupa ne bi povzročali? Ali bo sploh kdaj večni mir in spokojnost? Da bi si na to odgovorili, preberite naslednja članka.