Križarji – ,tragična iluzija‘

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ ITALIJE

PRED približno devetimi stoletji, leta 1096, se je pripravljalo k prvi križarski vojni. Če bi takrat živeli v Zahodni Evropi, bi bili morda priča velikim premikom ljudi, voz, konjev in ladij. Šli so proti Jeruzalemu, svetemu mestu, ki so ga od 7. stoletja n. š. nadzorovali muslimani.

To je bila prva od križarskih vojn. Mnogi zgodovinarji naštevajo osem večjih. Ti vojni pohodi so v odnose med Vzhodom in Zahodom vsekali trajno rano. Zanje so bili značilni pokoli in krutosti v imenu Boga in Kristusa. Zadnja večja križarska vojna se je začela 174 let po prvi, leta 1270.

Beseda »križar« izhaja iz latinske besede crux, ki pomeni križ. Člani mnogih odprav so si simbol križa prišili na oblačila.

Vzroki

Križarji so razglasili, da je njihov namen odvzeti muslimanom Jeruzalem in tako imenovani sveti grob. Vendar pa je šlo za več kot to. Odnosi med ljudmi, ki so se izpovedovali za kristjane in živeli na Bližnjem vzhodu, ter muslimani so bili, razen nekaj incidentov, sorazmerno mirni. Pomemben dejavnik, ki je pripeljal do križarskih vojn, je bilo razburkano politično, gospodarsko in versko ozračje, ki je prevladovalo v Evropi.

V 11. stoletju so poljedelstvu namenili več podeželske zemlje, želeli so namreč pridelati več hrane. Mestna področja so nanovo oživela. Prebivalstvo je naraščalo. A ko je lakota veliko kmetov pahnila v revščino, so se mnogi teh zgrinjali v mesta, kjer sta jih čakali brezposelnost in beda. Pogosti so bili protesti.

Na vrhu socialne lestvice so bili številni fevdalni gospodje. Ti izvedeni vojskovodje so hoteli izkoristiti politično praznino, ki je nastala po razpadu imperija Karla Velikega, in osvojiti nova ozemlja.

Razburkane čase pa je doživljala tudi rimska Cerkev. Leta 1054 je izgubila nadzor nad vzhodno Cerkvijo. Poleg tega so mnoge duhovnike obtoževali nemorale in vmešavanja v politiko.

Poziv v Clermontu

V tem ozračju je papež Urban II. pozval k prvi križarski vojni. Menil je, da bi lahko vojaški poseg za ponovno zavzetje Jeruzalema in Palestine uresničil več namenov. Utrdil bi enotnost zahodnega krščanstva in potrdil primat rimske Cerkve. Priskrbel bi izhod za večne prepire med višjimi razredi. Ti razredi bi tako zaradi verskih, predvsem pa gospodarskih koristi, svoje vojaške veščine uporabljali za »plemenito« stvar, postali bi oboroženo krilo cerkve.

Urban II. je 27. novembra 1095 na koncilu v Clermontu v Franciji razglasil svoj poziv. Cerkev je svoje sovražnike naslikala zelo črno, kot take, ki si zaslužijo božansko kazen. Foucher iz Chartresa, duhovnik, ki je sodeloval v prvi križarski vojni, je dejal, da je vojna nujna za obranitev vzhodnih »kristjanov« pred muslimani. Vsem, ki bi umrli na poti ali v boju, so obljubljali takojšnjo odpustitev grehov. Fevdalci so tako svoje bratomorilske boje zamenjali s »sveto« vojno proti »poganom«. Na koncilu je odmeval klic, ki je postal moto prve križarske vojne: Tako Bog hoče!

Dve odpravi

Papež je, ko so dokončno določili dan odhoda, in sicer za 15. avgust 1096, fevdalcem, katerim so zaupali vojaške operacije, zagotovil podporo. Cerkev jim je obljubila, da jim bo v času pohoda varovala lastnino. Manj bogate so nagovarjali, naj misijo podprejo z miloščino.

Vendar so se nekateri odpravili še pred določenim datumom. To je bila neizurjena in nedisciplinirana drhal, v kateri so bile tudi ženske in otroci. Poimenovali so jih pauperes Christi (Kristusovi reveži). Njihov cilj: Jeruzalem. Vodili so jih demagogi, med katerimi je bil morda najbolj znan Peter Puščavnik, menih, ki je proti koncu leta 1095 začel pridigati množicam.

Srednjeveški kronist Albert Aiški pravi, da je Peter pred tem potoval v Jeruzalem. Govorili so, da je imel neke noči videnje, v katerem ga je Kristus pozval, naj gre k jeruzalemskemu patriarhu. Ta naj bi mu dal poverilno pismo, katerega bo moral odnesti na Zahod. Albert pravi, da so se sanje uresničile in da je Peter po prejemu pisma krenil v Rim in se tam sestal s papežem. V Albertovem poročilu se resničnost prepleta z domišljijo, vendar pa so bile domnevne sanje, videnja in pisma močno orodje za vodenje množic.

Množica, ki se je zbrala ob Petru Puščavniku, je 20. aprila 1096 krenila iz Koelna. Pauperes niso imeli sredstev, potrebnih za potovanje po morju, zato so se morali na dolgo pot do Svete dežele odpraviti peš oziroma v razpadajočih vozovih. Skoraj takoj jim je zmanjkalo hrane in orožja, zato so začeli spotoma pleniti krajevno prebivalstvo, presenečeno nad prihodom nedisciplinirane množice »Kristusovih vojakov«.

Najprej so prišli navzkriž z evropskimi Judi; obtožili so jih, da so posojali denar pokvarjenim škofom. Sledilci Petra Puščavnika so nad Judi zagrešili krutosti, na primer v Rouenu in Koelnu, mestu, od koder so se odpravili. Albert Aiški poroča, kaj so storili Judje v Mainzu: ko so »videli, da kristjani ne prizanašajo niti njihovim najmlajšim in nimajo usmiljenja do nikogar, so dvignili roko nad svoje brate, žene, matere in sestre ter drug drugega pobili. Najbolj pretresljivo pri tem je bilo, da so matere same prerezale vrat svojim otrokom oziroma jih prebodle. Raje so videle, da umrejo po njihovih rokah, kakor da bi jih ubili neobrezanci.«

Podobno se je dogajalo, ko so potovali proti Balkanu na poti v Malo Azijo. Cesar Aleksej I. ni hotel, da bi se ponavljali kakršni koli takšni nemiri, zato je pauperes, ko so prišli do Konstantinopla, olajšal prehod na azijsko obalo. Tam je mnoge ženske, otroke in starejše pobila muslimanska vojska. V Konstantinopel se je uspelo vrniti le nekaj preživelim.

Medtem, poleti 1096, so se na pot odpravile tudi izurjene vojske. Vodili so jih slavni voditelji tistih dni. Papež Urban II. je bil zaradi nediscipliniranega zgodnjega odhoda pauperes zaskrbljen. Uredil je nekaj stvari za urejeno potovanje na Vzhod. Ta odprava je sedaj morala imeti dovolj sredstev za preživljanje. Eden od njenih ciljev je bilo tudi omejiti udeležbo žensk, otrok, starejših in revnih.

Osvajanje in drugi pokoli

Potem ko so se čete, vitezi in preživeli pauperes sestali v Konstantinoplu, so se skupaj odpravili proti cilju. In zopet so se vrstili prizori nasilja v imenu Boga. Kronist Petrus Tudebodus pripoveduje, da so križarji med obleganjem Antiohije, potem ko so pobili sovražnike, »vsa obglavljena trupla vrgli v skupinski grob; da so lahko določili njihovo število, so glave odnesli nazaj v [svoje] tabore – razen glav, ki so jih natovorili na štiri konje in poslali na obalo emirju babilonskih veleposlanikov«.

Jeruzalem so križarji dobili 15. julija 1099. Rajmund Aguilerski pripoveduje: »Pred očmi se je odpiral strašen prizor. Nekatere [od sovražnikov], tiste, ki so imeli srečo, so obglavili. Drugi so popadali z zidov, prebodeni s puščicami. Mnogi so zgoreli v plamenih. Na mestnih ulicah in trgih so bili kupi odrezanih glav, rok in nog.« A križarji so zopet skušali svoje nasilje upravičiti, v imenu religije.

Konec iluzije

Zmaga je rodila latinsko jeruzalemsko kraljestvo. Ta ureditev pa je bila nestabilna, ker je med fevdalci, ki so se uveljavili na Vzhodu, vzplamtelo rivalstvo. Medtem so se muslimani vojaško na novo organizirali. Ozemlja v Palestini nikakor niso hoteli izgubiti.

V naslednjih letih so organizirali še druge križarske vojne, zadnjo leta 1270. Vendar pa so zaradi porazov mnogi začeli dvomiti o upravičenosti teh pohodov v imenu religije. Če bi Bog te »svete« vojne res odobraval, so razmišljali, bi tiste, ki trdijo, da delajo z njegovim blagoslovom, prav gotovo podprl. Kljub temu pa so cerkveni juristi od 13. stoletja naprej skušali te verske vojne upravičiti, pa tudi vlogo duhovščine v njih.

Gorečnost, ki je vnemala prve križarje, je pošla. Če bi vojne nadaljevali, bi to na koncu najbolj škodilo gospodarskim interesom Zahoda. Tako so orožje raje naperili proti notranjim sovražnikom evropskega krščanstva: Arabcem v Španiji, »krivovercem« in poganskim ljudstvom na Severu.

Leta 1291 so muslimani zavzeli še zadnjo križarsko trdnjavo, Akro. Jeruzalem in ,sveti grob‘ sta ostala v muslimanskih rokah. V dveh stoletjih bojev so verske sporne zadeve prevladali gospodarski in politični interesi. Italijanski zgodovinar Franco Cardini je opazil: »Do takrat so se križarske vojne vse bolj razvijale v zapletene politične in gospodarske operacije, zamotano igro moči, v kateri so sodelovali škofje, opati, kralji, pobiralci miloščin, bankirji. V tej igri [. . .] je Jezusov grob izgubil vso pomembnost.« Cardini tudi pravi: »Zgodovina križarjev je zgodovina največje napake, najbolj kompleksne prevare, najbolj tragične in v nekaterih pogledih tudi najbolj smešne iluzije v vsem krščanstvu.«

Za lekcijo se ne meni

Križarji in njihov polom bi ljudi morali naučiti, da gospodarski pohlep in želja po politični prevladi lahko pripeljeta do fanatizma in pokolov. Vendar pa se po svetu za lekcijo ne meni. To dokazujejo številni boji, ki še naprej premnoge dele našega planeta mažejo s krvjo. Pri teh je pogosto ravno religija fasada za razne ostudnosti.

Tako pa ne bo več dolgo. Zelo kmalu duha, ki je spodbujal križarske vojne in ki še naprej spodbuja sodobne »svete« vojne, ne bo več. Odpravljen bo skupaj z vsemi krivimi religijami in vso stvarnostjo, podvrženo Satanovi oblasti. (Psalm 46:8, 9; 1. Janezov 5:19; Razodetje 18:4, 5, 24)

[Navedba vira slike na strani 12]

The Complete Encyclopedia of Illustration/J. G. Heck

[Slike na strani 15]

Zgoraj: Judovsko pokopališče v Wormsu (Nemčija) – spomin na pokol v prvi križarski vojni

Levo: Kamnita glava nekega križarja

Skrajno levo: Grb ugledne križarske družine

[Vir slike]

Grb in glava: Israel Antiquities Authority; fotografije: Israel Museum, Jerusalem