Biblijsko gledišče

»Niste od sveta« – kaj to pomeni?

V ČETRTEM stoletju n. š. so tisoči tistih, ki so se izrekali za kristjane, zapustili svoje posesti in sorodnike, se odpovedali življenjskemu slogu in se odpravili v egiptovske puščave, da bi tam živeli v samoti. Poimenovali so jih anahoreti, iz grške besede anakhoréo, ki pomeni »umikam se«. Neki zgodovinar jih opisuje kot odmaknjence od vrstnikov. Anahoreti so menili, da so s tem, ko so se umaknili iz družbe, izpolnjevali krščansko zahtevo, da ‚niso del sveta‘. (Janez 15:19)

Biblija kristjane svari, naj ostanejo ‚neomadeževani od sveta‘. (Jakob 1:27) Pismo jasno opozarja: »Prešeštnice, ali ne veste, da je prijateljstvo sveta sovraštvo do Boga? Kdorkoli torej hoče biti svetu prijatelj, postane Bogu sovražnik.« (Jakob 4:4) Ali to sedaj pomeni, da se od kristjanov pričakuje, da postanejo anahoreti, dobesedno umaknjeni od drugih? Ali bi morali živeti odmaknjeno od tistih, ki niso istega verskega prepričanja kot oni?

Kristjani niso proti družbi

To, da nismo del sveta, obravnavajo mnogi biblijski odlomki, v katerih je osvetljena potreba po tem, da so kristjani ločeni od Bogu odtujenih človeških mas. (Primerjaj 2. Korinčanom 6:14–17; Efežanom 4:18; 2. Petrov 2:20.) Zato se pravi kristjani modro ogibajo drže, govora in vedenja, ki je v nasprotju z Jehovovimi pravičnimi potmi, na primer od pohlepa sveta, ki teži za bogastvom, slovesom in pretiranim predajanjem užitkom. (1. Janezov 2:15–17) Od sveta so ločeni tudi tako, da ostajajo nevtralni v vojaških in političnih zadevah.

Jezus Kristus je za svoje učence dejal, da ‚ne bodo del sveta‘. Vendar pa je tudi molil k Bogu: »Ne prosim, da jih vzemi s sveta, ampak da jih obvaruj zlega.« (Janez 17:14–16) Jasno je, da Jezus s tem ni želel, da bi bili njegovi učenci proti družbi, da ne bi imeli nikakršnih stikov z nekristjani. Če bi se kristjani osamili, pravzaprav ne bi mogli izpolnjevati Njegove zapovedi, naj oznanjujejo in poučujejo »javno in po hišah«. (Dejanja 20:20, NW; Matevž 5:16; 1. Korinčanom 5:9, 10)

V nasvetu kristjanom, naj ostanejo neomadeževani od sveta, ni nikakršnega temelja za to, da bi imeli o sebi mnenje, češ da so nekaj več kakor drugi. Tisti, ki ljubijo Jehova, sovražijo »napuh«. (Pregovori 8:13) V Listu Galatom 6:3 piše, da »če kdo misli, da je kaj, a ni nič, slepi sam sebe«. Tisti, ki se počutijo vzvišene, se varajo, ker »so se [vsi] pregrešili ter nimajo slave Božje«. (Rimljanom 3:23)

»O nikomer naj grdo ne govore«

V Jezusovih dneh so živeli nekateri, ki so prezirali vse, ki niso pripadali njihovim posebnim verskim skupinam. Mednje so spadali tudi farizeji. Dobro so poznali Mojzesovsko postavo in podrobnosti judovske tradicije. (Matevž 15:1, 2; 23:2) Ponašali so se s tem, da so pikolovsko sledili mnogim verskim obredom. Farizeji so se obnašali, kakor da so vzvišeni nad druge preprosto zaradi svojih intelektualnih dosežkov in verskega položaja. Pobožno in prezirljivo držo so kazali z besedami: »Ampak ta druhal, ki ne pozna zakona; prokleti so!« (Janez 7:49)

Farizeji so imeli za nefarizeje celo podcenjevalni izraz. S hebrejsko besedo ʽam haʼárec so prvotno pozitivno označevali preproste člane družbe. Toda v času domišljavih judovskih verskih voditeljev so spremenili pomen te besede v enega od sramotilnih izrazov. Druge skupine, med njimi tudi tisti, ki so se izrekali za kristjane, so z nevrednostnimi izrazi, kot so »pogan« in »barbar«, opisovale ljudi drugačnih verskih prepričanj, kot so bile same.

Kako pa so na tiste, ki niso privzemali krščanstva, gledali kristjani prvega stoletja? Jezusovi učenci so bili posvarjeni, da naj z neverniki ravnajo »v krotkosti« in ,globokem spoštovanju‘. (2. Timoteju 2:25; 1. Petrov 3:15, NW) Apostol Pavel je bil v tem dober zgled. Bil je pristopen, ne predrzen. Ni se poviševal nad druge, ampak je bil ponižen in krepilen. (1. Korinčanom 9:22, 23) V svojem navdihnjenem pismu Titu je posvaril, naj ‚o nikomer [. . .] grdo ne govorimo, naj ne bomo prepirljivi, ampak odjenljivi, kažemo naj sleherno krotkost proti vsem ljudem‘. (Titu 3:2)

V Bibliji so z izrazom »nevernik« včasih označeni nekristjani. Vendar ni nikakršnih dokazov, da so nekristjane tudi uradno nazivali ali označevali z »nevernik«. Vsekakor jih s tem niso želeli poniževati oziroma črniti, saj bi bilo to v nasprotju z biblijskimi načeli. (Pregovori 24:9) Današnji Jehovove priče se trudijo, da niso osorni ali predrzni do nevernikov. Zdi se jim neolikano, da bi sorodnike ali sosede, ki niso Priče, označevali z nevrednostnimi izrazi. Upoštevajo biblijski nasvet, ki pravi: »Gospodov služabnik [. . .] mora biti do vseh krotek.« (2. Timoteju 2:24, Ekumenska izdaja)

»Delajmo dobro vsem«

Življenjsko pomembno je, da se zavedamo nevarnosti domačnosti s svetom, še posebej s tistimi, ki kažejo veliko nespoštovanje do Božjih meril. (Primerjaj 1. Korinčanom 15:33.) Toda ko Biblija svetuje glede tega, naj ‚delamo dobro vsem‘, se beseda »vsem« nanaša tudi na tiste, ki niso istega krščanskega prepričanja. (Galatom 6:10) Očitno so v določenih okoliščinah kristjani v prvem stoletju z neverniki delili obroke. (1. Korinčanom 10:27) Zato današnji kristjani z neverniki ravnajo uravnovešeno in so jim kakor bližnji. (Matevž 22:39)

Napačno bi bilo sklepati, da je nekdo nespodoben ali nemoralen že samo zato, ker ni seznanjen z biblijskimi resnicami. Okoliščine in ljudje so različni. Toda vsak kristjan se mora odločiti, koliko se bo družil z neverniki. Nepotrebno in nesvetopisemsko pa bi bilo, da bi se fizično osamil, kakor so se anahoreti, ali pa da bi se počutil vzvišenega, kakor so se farizeji.