Jehovove priče v Rusiji
Gledišče nekega teologa
VODITELJI judovske skupnosti v Rimu so o krščanstvu v prvem stoletju opazili: »O tej ločini nam je znano [. . .], da ji povsod nasprotujejo.« In kaj so ti voditelji naredili? Hvalevredno so šli k apostolu Pavlu, ki je bil takrat v hišnem priporu, in dejali: »Vseeno pa bi radi slišali, kaj ti misliš.« (Dejanja 28:22, SSP) Raje so poslušali seznanjenega kristjana kakor pa tiste, ki so nasprotovali krščanstvu.
Podobno je storil cenjeni ruski teolog Sergej Ivanenko. Verjel je sicer mnogim negativnim poročilom, ki so krožila po Rusiji o Jehovovih pričah, a se je vendarle odločil, da bo poklical podružnico Prič iz okolice St. Peterburga in se sam pozanimal. Odzval se je povabilu na obisk ter spraševal in opazoval Priče na lastne oči.
Ko je g. Ivanenko oktobra leta 1996 prispel, so pravkar končevali gradnjo prostorov za nastanitev skoraj 200 članov podružničnega osebja Jehovovih prič v Rusiji. Naslednje tri dni je lahko opazoval gradnjo, obedoval v jedilnici in se pogovarjal, s komer koli je želel.
Članek, ki ga je g. Ivanenko napisal o Pričah, je izšel v priljubljenem ruskem tedniku Moscow News, 16.–23. februar 1997. Članek z naslovom »Ali naj bi se bali Jehovovih prič?« je izšel tudi v angleški izdaji Moscow Newsa, 20.–26. februar. Ker mnoge bralce revije Prebudite se! zelo zanima dejavnost Jehovovih prič v Rusiji, z dovoljenjem objavljamo večino tega članka. G. Ivanenko je pričel s tole izkušnjo, ki so jo napisali v mastnem tisku:
» ‚Sektaši, izginite iz Rusije!‘ je pisalo na transparentih, s katerimi so mahali člani Žirinovskijeve LD stranke, ki so protestirali shodu Jehovovih prič. ‚Kaj vam pri tej organizaciji ni všeč?‘ sem vprašal enega od protestnikov. V roke mi je porinil izvod Megapolis-Expressa z naslovom ‚V Kamčatki izbruhnil verski sifilis‘. Časopis je pisal o tem, da so Jehovove priče, da bi napolnili organizacijske blagajne, z zvodništvom in verigo prostitucije med mornarji razširjali spolno bolezen. ‚Ali ste tudi vi njihova žrtev?‘ sem sočutno vprašal. ‚Ali temu verjamete?‘ ‚Saj ni pomembno,‘ se je glasil odgovor. ‚Važno je to, da ta ameriška sekta uničuje rusko duhovnost in kulturo, in to moramo zaustaviti.‘ «
Članek g. Ivanenka se je začel z vrstico: »Napisal Sergej Ivanenko, teolog, kandidat filozofije.«
»Takšna odkritost je sicer precej redka, res pa je, da mnogi Rusi ne mislijo ne vem kako prijazno o Jehovovih pričah. Samo da kdo omeni to organizacijo, že se sproži plaz pripomb o njenem v mrak zavitem fanatizmu, ameriškem poreklu, slepi zaverovanosti navadnih članov v voditelje organizacije in o prepričanju, da je konec sveta pred nami. Jehovove priče pri mnogih izzovejo mešanico strahu in radovednosti.
Kakšna religija je to in ali naj bi se je bali?
Da bi to ugotovil, sem obiskal vas Solnečnoj v kururtnojskem okrožju v St. Peterburgu, kjer je upravno središče ruskih Jehovovih prič.
***
[To je] predel, kjer je bil nekdaj poletni tabor. Leta 1992 je bila [prvotna] zgradba že v katastrofalnem, propadajočem stanju. Namesto otrok so se vanjo vselili potepuhi in horde podgan. Očitno je prav propadajoče stanje na tem področju pomagalo, da so Jehovove priče za nedoločen čas dobili sedem hektarjev zemljišča. Obnovili so stara poslopja ter začeli graditi nova, tudi štirinadstropno upravno zgradbo, [kraljestveno dvorano] s 500 sedeži in jedilnico. Jehovove priče sejejo tudi novo travo (naročeno posebej iz Finske) in različne vrste redkega drevja. Pričakujejo, da bodo delo končali v prihajajočem poletju. Glavna naloga upravnega središča pa je organiziranje oznanjevalske dejavnosti in razpošiljanje literature krajevnim občinam Jehovovih prič. Solnečnoj nima lastne tiskarne, zato rusko literaturo tiskajo v Nemčiji, jo dostavijo v St. Peterburg, od tam pa jo razpošljejo po pokrajinah. V tem središču dela približno 190 ljudi. So prostovoljci, in čeprav ne prejemajo plačila, so preskrbljeni z vsem osnovnim: prebivališčem, hrano in obleko.
Delo v središču vodi odbor 18 starešin. Vasilij Kalin je koordinator upravnega središča od leta 1992. Rodil se je v Ivano-Frankovem. Leta 1951, ko je bil star štiri leta, so ga skupaj s starši izgnali v Sibirijo (1949. in 1951. so oblasti pregnale kakih 5000 družin samo zato, ker so bili Jehovove priče). Krstil se je leta 1965 in živel na področju Irkutska. Delal je kot delovodja v neki tovarni za predelavo lesa.
Poleg prostovoljcev upravnega središča živi v Solnečnoju še 200 prostovoljnih gradbenih delavcev iz Rusije, Finske, Švedske in Norveške. Večina teh delavcev si je vzela dopust od redne zaposlitve. Tu je tudi veliko Jehovovih prič iz Ukrajine, Moldavije, Nemčije, Združenih držav, Finske, Poljske in drugih držav. (Jehovove priče nimajo rasnih predsodkov. Kljub temu da Gruzijci, Abhazijci, Azerbajdžanci in Armenci živijo v središču drug poleg drugega, se v štirih letih niso niti enkrat sprli.)
Večino gradbenega materiala in opreme dobivajo iz skandinavskih dežel in veliko jim ga soverniki tudi podarijo. Pokazali so mi buldožer, ki ga je leta 1993 v Solnečnoj pripeljal švedski Jehovov pričevalec. Dokler je bil tam, je sam delal z njim, pred vrnitvijo domov pa ga je dal svojim bratom v veri. Gradbeni delavci so nastanjeni v udobnih penzionih in hiškah. Njihov dan je nekako takšenle: ob 7.00 zajtrk in molitev; delajo od 8.00 do 17.00, vmes imajo eno uro za kosilo. Ob sobotah delajo do kosila, nedelja pa je dan počitka.
Jedo dobro in vedno je na jedilniku sadje. V tej veri ne praznujejo nikakršnih praznikov niti izrecno ne prepovedujejo kakih jedi. Po delu gredo mnogi v savno, nato pa se ob kozarcu piva posedejo naokoli in poslušajo glasbo. Med Jehovovimi pričami ni pijancev, alkohol pa tudi ni prepovedan. Verniki lahko pijejo vino, konjak, vodko in drugo v zmernih količinah. Vendar pa Jehovove priče ne kadijo.
***
Trikrat tedensko imajo biblijskopreučevalne učne ure, ki jih obiskujejo večinoma mladi. Nič nenavadnega pa tudi ni srečati Jehovove priče, ki so to že 30 do 40 let. Skoraj vsi starejši imajo za sabo zapore, delovna taborišča in pregnanstvo. Ko se je končalo obdobje zatiranja, so se vrstam Jehovovih prič pridružili mnogi zdravniki, odvetniki, inženirji, učitelji, poslovneži in študentje.
Občine skušajo med svojimi člani ohranjati vzdušje enakosti. Tako na primer celo koordinator upravnega središča, ko je na vrsti, zvečer pomiva posodo. Jehovove priče se med seboj tikajo, in ko se pokličejo po imenu, primaknejo še ‚brat‘ ali ‚sestra‘.
Kadar kak Jehovov pričevalec krši biblijske nauke in se ne želi pokesati, ga čaka najresnejša kazen – izobčenje. Takšen posameznik še vedno lahko obiskuje shode, vendar ga soverniki ne pozdravljajo več. Ena stopnja manj je opomin.
***
Dolgo sem opazoval Jehovove priče in skušal ugotoviti, kaj je toliko različnih ljudi pripeljalo v to versko organizacijo. [Jehovove priče] z vsemi svojimi različnimi osebnostmi, izobrazbenimi stopnjami ter podobnostmi in različnostmi med njimi, [v čaščenju ne sodelujejo z] religijami, ki ne glede na načela popuščajo temu grešnemu svetu. Neprijetno se počutijo v družbi, kjer morajo [ljudje] slepo verjeti oblasti, kjer se daje prostora mistiki, kjer so ljudje razdeljeni na hierarhijo in poslušne množice.
Za Jehovove priče je značilno, da stanovitno verjamejo v življenje po Bibliji. Vsak svoj korak skušajo utemeljiti s tem ali onim biblijskim načelom oziroma navedkom iz Starega ali Novega testamenta. Jehovove priče verjamejo, da so v Bibliji, in samo v njej, odgovori na vsa vprašanja. Biblija je zanje ustava, civilni zakonik in najvišja resnica.
Prav zato so Jehovove priče povsod po svetu znani kot zakonu brezhibno poslušni ljudje, še posebej glede tankovestnega plačevanja davkov. Davčni inšpektorji jih redno preverjajo in vsakokrat so presenečeni nad tem, da ne odkrijejo nikakršnega kršenja zakona. Seveda bi lahko Jehovove priče skušali najti razlog, da ne bi plačevali davkov, kot to dela toliko drugih, toda Biblija pravi, da mora biti človek pri plačevanju davkov pošten, in za Jehovove priče je to zadnja beseda.
Vendar pa prav zaradi njihovega nekompromisnega stališča do Biblije pogosto pride do resnih nesoglasij med njimi in vlado. Glavna srčika spora je pogosto absolutno apolitično stališče Jehovovih prič, ki se kaže v tem, da zavračajo služenje vojaščine.
Jehovove priče razlagajo Jezusove besede, da njegovi učenci in kraljestvo niso del sveta, dobesedno. Zato se ne vmešavajo v politiko in vojno, ne glede na kraj in vzrok. Na tisoče Jehovovih prič so poslali v nacistična koncentracijska taborišča, ker niso hoteli vzklikati ‚heil Hitler‘ in služiti v Hitlerjevi vojski – tisoči so umrli. Vsak nemški Jehovov pričevalec, ki je plačal z življenjem, ker ni želel sodelovati v napadu na Sovjetsko zvezo, je za Ruse človek, ki je storil visoko moralno dejanje. Sočasno pa mnogi Rusi niso sočutni do [ruskih] Jehovovih prič, ki so jih v drugi svetovni vojni usmrtili, ker niso želeli vzeti v roke orožja, oziroma so bili kaznovani, ker niso želeli služiti vojaščine v mirnem obdobju. Toda v obeh primerih so Jehovove priče delali po svojem verskem in ne političnem prepričanju.
Pred nedavnim so se pojavili podobni problemi na Japonskem. Nekaj študentov, ki so bili Jehovove priče, se ni želelo učiti borilnih veščin in so s tem tvegali svoje univerzitetno šolanje. Leta 1996 je japonsko vrhovno sodišče izdalo odlok, s katerim je podprlo pravice teh študentov in jim dovolilo obiskovati izbirne predmete.
***
Kaj je pri Jehovovih pričah takega, da bega moderne mislece? Predvsem je to njihovo neutrudno oznanjevanje o tem, da je pred nami konec sveta (misijonarsko delujejo na ulicah in od vrat do vrat). Zadnje čase starešine svetujejo oznanjevalcem, naj ne poudarjajo toliko ‚konca sveta‘ in žalostne usode, ki bo doletela grešnike, ampak naj rajši poslušalcem razlagajo, da jim Jehova ponuja možnost ‚večnega življenja v raju na zemlji‘.
Naslednja občutljiva točka je negativno stališče Jehovovih prič do medverskega stika in njihovo zavračanje ekumenizma. Verjamejo, da je krščanski svet izdal Boga in Biblijo ter da so vse druge religije v strašanski zmoti. Te religije primerjajo z ‚babilonsko vlačugo‘ in menijo, da jih bo doletela tudi ista usoda. Eden zadnjih izvodov revije ‚Prebudite se!‘ pravi, da je konec za različne religije blizu in da bo ostala le vera, ki jo oznanjujejo Jehovove priče.
Mimogrede, Jehovove priče vsakemu priznavajo pravico do svobode vesti.
***
Več držav je že izrazilo zaskrbljenost glede tega, ali so nauki Jehovovih prič družbeno nevarni ali ne. Toda vrhovno sodišče v državi Connecticut v Združenih državah (1979) in v Novem Južnem Walesu v Avstraliji (1972), provincijsko sodišče Britanske Kolumbije v Kanadi (1986) in druga sodišča so že razglasila, da ni dokazov o tem, da bi bili Jehovove priče družbeno nevarni ali da bi druge zdravstveno ali čustveno ogrožali. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (1993) je zagovarjalo pravico Jehovovih prič do verske svobode, ki so jim jo omejevali v Grčiji in Avstriji. Danes jih preganjajo v 25 državah [. . .]
Jehovove priče so lahko sodržavljanom zgled v predanosti biblijski resnici in tako nesebični pripravljenosti zavzemati se za svoje prepričanje. Toda porodi se nam vprašanje: Ali je naša družba pripravljena ustavno zagotoviti svobodo vesti organizacijam, ki tako popolnoma in brezkompromisno zagovarjajo svoj biblijski pristop v vseh pogledih življenja?«
S tem zadnjim stavkom je g. Ivanenko sprožil pomembno vprašanje. V prvem stoletju je apostol Pavel, ki ga je izbral sam Kristus, da bi služil kot njegov predstavnik, moral po krivici trpeti ‚spone‘. Zato je lahko pisal sokristjanom o tem, kako se je trudil, da bi ‚zagovarjal in [pravno, NW] utrjeval evangelij‘. (Filipljanom 1:7; Dejanja 9:3–16)
Jehovove priče danes prisrčno vabijo vse, naj skrbno preiščejo njihovo dejavnost, kakor je to storil g. Ivanenko! Prepričani smo, da bodo ljudje, če bodo to naredili, ugotovili, da negativna poročila o Pričah niso resnična, kakor tudi niso bila poročila o zgodnjih kristjanih. Očitno je torej, da Priče ubogajo »novo zapoved«, ki jo je Jezus dal svojim učencem: ‚Ljubite drug drugega; kakor sem jaz vas ljubil.‘ (Janez 13:34, 35)
[Okvir na strani 23]
Arhiv MN-ja
(Poleg članka Sergeja Ivanenka so natisnili tudi te informacije iz arhiva Moscow Newsa.)
»Ruski Jehovove priče so del vsesvetovne krščanske organizacije, ki deluje v 233 deželah in ima 5,4 milijona članov. Sledijo duhovnemu vodstvu Vodstvenega organa iz Brooklyna v New Yorku. Novodobna organizacija Jehovovih prič se je razvila iz razreda biblijskih učencev, ki ga je leta 1870 ustanovil Charles Taze Russell v Pittsburghu v Pensilvaniji. V Rusiji je organizacija začela delovati leta 1887. Enega prvih ruskih Jehovovih prič, Semijona Kozlitskija, so leta 1891 pregnali iz Moskve v Sibirijo. Organizacija je preganjanje preživela in v Sovjetski zvezi je bilo leta 1956 17.000 Jehovovih prič. Vse do marca leta 1991 Jehovove priče v Rusiji niso bili priznani, nato pa je izšel zakon o ‚verski svobodi‘. Danes je v Rusiji več kot 500 skupin s približno 70.000 dejavnimi člani. Organizacija deli izvode revij ‚Stražni stolp‘ (izhaja v 125 jezikih z 20-milijonsko naklado) in ‚Prebudite se!‘ (v 81 jezikih z 18-milijonsko naklado).«
[Slika na strani 23]
Del podružničnega kompleksa v Rusiji
[Slika na strani 24]
Kraljestvena dvorana, v kateri se podružnična družina v Rusiji zbere k preučevanju Biblije
[Slike na strani 25]
Družine Prič skupaj preučujejo in se rekreirajo
[Slike na strani 26]
Biblijsko spoznanje posredujejo drugim