Storitve in viri Interneta

OBIČAJEN vir Interneta je svetovni sistem za pošiljanje in sprejemanje elektronske pošte, znan kot E-mail. Ta v resnici predstavlja velik del vsega prometa Interneta in mnogi uporabljajo le ta njegov vir. Kako pa deluje? Da bi odgovorili na to vprašanje, si najprej oglejmo navadni poštni sistem.

Zamislite si, da živite v Kanadi in želite svoji hčerki, ki živi v Moskvi, poslati pismo. Najprej nanj pravilno napišete naslov, nato pa odpošljete. S tem se njegovo potovanje začne. Na pošti ga usmerijo na naslednjo lokacijo, morda je to regionalni ali državni center za razpošiljanje, od tam pa na krajevno pošto v bližini vaše hčerke.

Pri elektronski pošti je postopek podoben. Ko pismo na svojem računalniku sestavite, morate natančno vnesti elektronski naslov svoje hčerke. Ko to elektronsko pismo pošljete, pogosto potuje od vašega računalnika skozi napravo, imenovano modem, ki vaš računalnik po telefonskem omrežju povezuje v Internet. Sedaj začne svoje potovanje in gre po različnih računalnikih, ki delujejo kakor krajevne in državne usmerjevalne poštne ustanove. Imajo dovolj informacij, da pismo dostavijo na ciljni računalnik, kjer ga vaša hči lahko prebere.

Elektronska pošta v nasprotju z navadno pošto prispe do cilja, četudi je ta na drugi celini, v nekaj minutah ali manj, razen če je kak del omrežja zelo zasičen oziroma če trenutno ne deluje. Ko bo vaša hči pregledovala elektronski poštni predal, bo tam dobila vašo pošto. Ker je elektronska pošta tako hitra in se da po njej s tako lahkoto pošiljati sporočila po vsem svetu tudi več prejemnikom hkrati, je postala priljubljena oblika komunikacije.

Tematske skupine

Druga priljubljena storitev je Usenet. Usenet omogoča dostop do tematskih skupin za skupinsko razpravljanje o določenih temah. Nekatere tematske skupine se osredinjajo na kupovanje in prodajanje različnih potrošnih dobrin. Obstaja na tisoče tematskih skupin, in uporabniku, ko enkrat dobi dostop do Useneta, ni treba za prijavo vanje nič plačati.

Denimo, da se kdo pridruži tematski skupini, ki se ukvarja z zbiranjem znamk. Ko drugi iz te skupine pošiljajo nova sporočila o tem konjičku, so novemu članu na razpolago. Ta pa, poleg tega da pregleduje, kaj je kdo poslal v tematsko skupino, lahko tudi bere, kaj so drugi napisali v odgovor. Če na primer kdo zaprosi za informacije o določeni seriji znamk, se utegnejo nedolgo za tem odzvati mnogi po svetu in tako so informacije takoj na voljo vsem, ki so prijavljeni v to tematsko skupino.

Različica te zamisli je elektronska oglasna deska (BBS). Sistemi elektronske oglasne deske so podobni Usenetu, s to razliko, da so vse datoteke na enem računalniku, za katerega navadno skrbi en človek oziroma skupina. V vsebini sporočil tematskih skupin se kažejo različna zanimanja, pogledi in nravstvene vrednote uporabnikov, zato je treba biti razsoden.

Skupna uporaba oziroma delitev datotek in iskanje tem

Eden od prvotnih ciljev Interneta je bila vsesvetovna skupna uporaba oziroma delitev informacij. V prejšnjem članku omenjeni učitelj je v Internetu odkril učitelja, ki je bil pripravljen z njim deliti že oblikovano gradivo za njegov predmet. Datoteke so bile kljub približno 3200-kilometrski razdalji prenešene v nekaj minutah.

Katera pomagala pa so na razpolago, ko kdo ne ve, kje na Internetu je neka tema? Podobno, kakor lahko telefonsko številko dobimo v telefonskem imeniku, lahko tudi uporabnik na Internetu poišče, kar ga zanima, in sicer tako, da najprej dobi dostop do iskalnih mest. Uporabnik vpiše besedo ali besedno zvezo, iskalno mesto pa se odzove s spiskom mest, kjer se lahko dobi želene informacije. Ponavadi je iskanje brezplačno in traja le nekaj sekund!

Že omenjeni poljedelec je slišal za novo tehniko z imenom precizno kmetovanje, ki si pomaga z računalniki in satelitskimi zemljevidi. V iskalno mesto je vnesel to besedno zvezo (v angleščini: precision farming), dobil imena poljedelcev, ki to metodo uporabljajo, pa tudi z njo povezane podrobne informacije.

Svetovni splet (World Wide Web)

Del Interneta, ki se imenuje Svetovni splet (ali kar Splet), piscem omogoča uporabljati staromodno zamisel o podčrtnih opombah na nov način. Ko pisec revijalnega članka ali knjige vstavi znak za podčrtno opombo, pogledamo na spodnji del strani in tam se nas morda napoti na neko drugo stran ali knjigo. Sestavljalci internetnih računalniških dokumentov lahko v bistvu storijo enako, in sicer tako, da neko besedo, besedno zvezo ali podobo v svojem dokumentu podčrtajo ali poudarijo.

Poudarjena beseda ali pa podoba je bralcu ključ, da s tem v zvezi obstaja neki internetni vir, pogosto je to drug dokument. Ta internetni dokument je lahko bralcu dostavljen in prikazan takoj. Dokument utegne biti celo na kakem drugem računalniku in v drugi državi. David Peal, avtor dela Access the Internet!, za to metodo pravi, da »vas poveže s pravimi dokumenti, ne le z njihovimi referencami«.

Splet omogoča tudi shranjevanje in pridobitev oziroma predvajanje fotografij, slik, animacij, video posnetkov in zvoka. Loma, gospodinja, ki smo jo omenili na začetku prejšnjega članka, je dobila in si predvajala kratek barvni film o trenutnih teorijah o vesolju. Pripovedovanje je slišala po računalniškem avdio sistemu.

Potovanje po Internetu

Uporabnik lahko s spletnim brskalnikom z lahkoto in hitro pregleduje informacije in barvne slike, shranjene na računalnikih v mnogih različnih državah. Pohajkovanje z brskalnikom je lahko nekako podobno pravemu potovanju, le da je lažje. Tako lahko uporabnik obišče spletne razstave Mrtvomorskih zvitkov ali pa Holocaust Memorial Museum (Spominski muzej holokavsta). Tej možnosti okretnega premikanja z enega internetnega spletnega mesta na drugega navadno pravijo potovanje oziroma pohajkovanje (tudi deskanje) po Internetu.

Podjetja in druge organizacije se za Splet zanimajo zaradi tega, ker lahko po njem delajo reklamo za svoje izdelke oziroma storitve, pa tudi ponujajo druge vrste informacij. Oblikujejo svojo spletno stran, neke vrste elektronsko izložbeno okno. Ko je enkrat naslov spletne strani organizacije znan, lahko potencialni kupci z brskalnikom »nakupujejo« oziroma brskajo po informacijah. Vendar pa podobno kakor na vseh trgih tudi na Internetu vsi izdelki in storitve niso neoporečni.

Raziskovalci se trudijo Internet narediti dovolj varen za zaupne in varovane transakcije. (Več o varnosti bomo govorili kasneje.) Zaradi povečanega prometa, ki nastaja ob vsej tej komercialni dejavnosti, razvijajo še en svetovni Internet, ki so mu nekateri dali vzdevek Internet II.

Kaj je »kramljanje«?

Še ena razširjena storitev Interneta je Internet Relay Chat, na kratko Chat oziroma kramljanje. Omogoča, da si skupina ljudi, pod izmišljenimi imeni, drug drugemu pošilja sporočila, ki prispejo takoj. V tem sodelujejo ljudje različnih starosti, posebno priljubljena pa je med mladimi. Ko to storitev začne kdo uporabljati, pride v stik z mnogimi drugimi uporabniki z vsega sveta.

Tako imenovane kramljalnice oziroma kramljalne kanale oblikujejo z namenom predstaviti neko določeno temo, denimo znanstveno fantastiko, film, šport ali romantiko. Vsa sporočila, ki se tipkajo v določeni kramljalnici, se pojavijo skoraj sočasno na vseh računalniških ekranih vseh udeležencev te kramljalnice.

Kramljalnica je zelo podobna skupini ljudi, ki se med seboj pomešajo in na splošno govorijo sočasno, s to razliko, da pri njej udeleženci vtipkavajo kratka sporočila. Navadno delujejo 24 ur dnevno. Kristjani se seveda zavedajo, da biblijska načela glede družbe, kot je denimo tisto v Prvem listu Korinčanom 15:33, veljajo pri vsem, kar delajo v življenju, tudi pri sodelovanju v kramljalnih skupinah.a

Kdo plačuje za Internet?

Morda se sprašujete, kdo plača za vse stroške, denimo za potovanje na dolge razdalje, ki ga omogoča Internet. Stroške si delijo vsi uporabniki, združeni in posamezni. Vendar pa uporabnik ne dobi nujno visokega telefonskega računa, in to tudi če obišče mnogo mednarodnih mest. Večina uporabnikov ima dogovor s krajevnim poslovnim ponudnikom internetnih storitev, ki velikokrat uporabniku tudi določi mesečno pristojbino. Da se ognejo dodatnih telefonskih stroškov, ponudniki največkrat priskrbijo krajevno številko. Tipična mesečna pristojbina za dostop je približno 20 ameriških dolarjev.

Kot lahko vidite, Internet zmore marsikaj. Toda ali bi se na to informacijsko superavtocesto morali podati tudi vi?

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 7]

Internetni naslovi – kaj je to?

Ljudi, ki so priključeni na Internet, razpoznamo po elektronskih naslovih. Denimo, da želite poslati elektronsko sporočilo prijatelju, čigar elektronski naslov je drg@tekwriting.com.b V tem primeru je »drg« posameznikova identiteta oziroma prijava. Ljudje prijavo pogosto sestavijo iz svojih inicialk ali pa iz celega imena. Kar stoji za »@«, je lahko njihov nadrejeni, ime podjetja, v katerem delajo, ali pa njihov ponudnik elektronskih storitev. V našem primeru »tekwriting« označuje te vrste posel (ponujanje elektronskih storitev). Zadnji del naslova pa označuje vrsto organizacije, po kateri se vaš prijatelj prijavlja. V tem primeru se »com« nanaša na komercialno organizacijo. Izobraževalne organizacije imajo uveljavljeno podobno imensko sestavo, le da se njihov naslov končuje z »edu«, naslov neprofitnih organizacij pa se končuje z »org«. Drug elektronski standard pa se končuje s kodo države uporabnika. Naslov lvg@spicyfoods.ar na primer pove, da človek, čigar prijava je »lvg«, sodeluje s podjetjem, poimenovanim »spicyfoods«, v Argentini.

Po drugih vrstah naslovov se da ugotoviti, kje so v Internetu spletni dokumenti. Denimo, da se podatki o raziskavah o deževnih gozdovih lahko dobijo na spletnem dokumentu z naslovom http://www.ecosystems.com/research/forests/rf. Črke »http« (Hypertext Transfer Pro­to­col: protokol za prenos hiperteksta) označujejo protokol za obdelovanje neke vrste spletnega dokumenta; »www.ecosystems.com« kaže na ime spletnega strežnika, računalnika – v tem primeru komercialnega podjetja, poimenovanega »ecosystems«. Spletni dokument je zadnji del naslova, »/research/forests/rf«. Spletnim naslovom pogosto pravijo tudi Uniform Re­source Locators oziroma na kratko: naslovi URL.

[Podčrtna opomba]