Živalski vrt – zadnje upanje za divje živali?

ZADNJE čase v naprednejših živalskih vrtovih po svetu poteka mirna revolucija. Kot zunanji dokaz tega so spremenili način ogleda, in sicer v soglasju z bolj človečno zamislijo »krajinske imerzije« – posnemanje življenjskega okolja živali: skupaj z rastlinami, oblikovanjem kamna, plezalkami, pršcem, glasovi in celo drugimi združljivimi živalmi. Čeprav so spremembe drage (že samo v Združenih državah porabijo za zboljšanje živalskih vrtov in akvarijev 1,2 milijarde USD letno), pa jih imajo glede na novo, stremljivo vlogo živalskih vrtov za nujne.

Naloga za naslednje stoletje

Ker je planet v nevarnosti pred biološko revščino, so si glavni živalski vrtovi po svetu za 21. stoletje zadali nalogo, ki zajema ohranitev, izobraževanje in znanstveno raziskovanje. Nekateri živalski vrtovi, spodbujeni z izzivom in podžgani z njegovo nujnostjo, celo povsem opuščajo ime živalski vrt, saj jim je ljubša besedna zveza »zaščiteno področje za divje živali« ali »ohranitveni park«.

Publikacija The World Zoo Conservation Strategy osvetljuje pot nove smeri. Neka pisateljica je Strategy opisala kot »najpomembnejši dokument, kar jih je skupnost živalskih vrtov kdaj izdala,« in je v bistvu zoološka ustanovna listina; »določa odgovornosti in možnosti živalskih vrtov in akvarijev po svetu glede ohranitve raznolikosti divjih živali sveta«. Strategy, razpršujoč vse dvome glede novega etosa, še dodaja: »Ali je obstoj nekega živalskega vrta ali akvarija upravičen ali ne, je odvisno od tega, koliko prispeva k ohranitvi.«

Javno izobraževanje in znanstveno raziskovanje, še zlasti o vzreji v ujetništvu, sta pri tej novi vlogi nujna. Med današnjimi mladimi so oskrbniki živalskih vrtov v prihodnosti, ki bodo imeli odgovornost varovati rešen ostanek divjih živali, živali, ki so na vse daljšem seznamu v divjini izumrlih vrst. Ali bodo to nalogo opravljali modro in predano? In ali bo človeštvo na splošno na naravo začelo gledati bolj osveščeno? Da bi bila odgovora pozitivna, Strategy vsak živalski vrt spodbuja, naj postane izobraževalec, naj se ima za del »vsesvetovne osveščevalne mreže«.

Živalski vrtovi združeni v vsesvetovno mrežo

Mnogi živalski vrtovi se zaradi izredne velikosti naloge združujejo v vsesvetovno mrežo. Sedaj jih je v njej okrog 1000. Mednarodne organizacije, na primer Svetovna organizacija za živalske vrtove in Mednarodna zveza za ohranitev narave in naravnih virov, te živalske vrtove med seboj povezujejo ter skrbijo za koordinacijo in upravljanje.

Knjiga Zoo​—The Modern Ark (Živalski vrt – sodobna Noetova barka) kaže na močan razlog za takšno sodelovanje, ko pravi: »Če naj bi tihega zalezovalca (namreč, parjenje med primerki, ki so med seboj v sorodstvu) obrzdali, se živalski vrt ne bi mogel več zadovoljiti s svojo majhno skupino, denimo sibirskih tigrov. Namesto tega bi morali z vsemi sibirskimi tigri v ujetništvu, ki živijo v živalskih vrtovih na tej celini, oziroma z vsega sveta, ravnati kakor z eno populacijo.« Da bi bilo parjenja med primerki, ki so si v sorodstvu, manj, ali pa da bi ga povsem odpravili (tako parjenje je namreč znanilec neplodnosti in izumrtja), je treba na stotine pripadnikov vsake vrste, in jasno je, da kaj takega v enem samem živalskem vrtu ni mogoče. Strategy pravi: »To veliko zbiranje iz vseh razpoložljivih virov bo res potrebno, da bi naši zemeljski biosferi [. . .] dali najboljšo mogočo možnost preživetja. Mnogi menijo, da tudi sami ne bomo preživeli, če ne bomo uspeli ohraniti drugih vrst.« Seveda pa ta pesimistični pogled ne računa z biblijsko obljubo o obnovljeni rajski Zemlji. (Razodetje 11:18; 21:1–4)

Orodje, ki pomaga živalskim vrtovom uspeti

Kriza, povezana z izumrtjem, je spodbudila tudi k oblikovanju visokotehničnih, mednarodno dosegljivih pripomočkov za vzrejo v ujetništvu: rodovnike, International Zoo Yearbook (IZY ) in računalniški Mednarodni informacijski sistem o vrstah (ISIS).

V vsakem zoološkem rodovniku so naštete podrobnosti o posameznih, v živalskih vrtovih živečih primerkih živali ene določene vrste ne glede na to, kje po svetu so. Ključ za obvarovanje zdrave genetske snovi in brzdanje tistega ,tihega zalezovalca‘, parjenje med primerki, ki so med seboj v sorodstvu, je mednarodno poročilo. V Berlinskem živalskem vrtu so pričeli s prvim zoološkim rodovnikom, ko so leta 1923 začeli vzrejati zobra, evropskega bizona, ki je bil zaradi prve svetovne vojne na robu izumrtja.

Da bi olajšal svetovni pretok znanstvenih podatkov, kot so tisti v rodovnikih in IZY-ju ter demografski podatki, se je ISIS leta 1974 v Združenih državah priključil na sistem, s katerega so lahko jemali njegove podatke. Njihova elektronska mreža se vse bolj širi in njihova že sedaj zelo bogata baza podatkov je vse večja. To živalskim vrtovom pomaga, da skupaj uresničujejo zamisel o velikanskem živalskem vrtu.

Biološko orodje, ki so ga živalski vrtovi radi sprejeli, so vzorci DNK, prenos zarodkov, umetna oploditev in kriogenika (zamrznitev sperme in zarodkov). Z vzorci DNK lahko v živalskih vrtovih s 100-odstotno natančnostjo ugotovijo starševstvo, kar je pri nadzorovanju parjenja med primerki, ki so si v sorodstvu (še zlasti pri črednih živalih, kjer je težko vedeti, kdo so starši), nujno. S prenosom zarodkov in umetno oploditvijo pa pospešujejo razmnoževanje. En način je ta, da ogroženim vrstam priskrbijo več »staršev«. Zarodke ogroženih vrst lahko vsadijo v sorodne živali (celo v domače živali), ki so jim nato nadomestne matere. Po tem postopku je holsteinska krava povrgla gavra (divje govedo), domača mačka pa zelo ogroženo indijsko pustinjsko mačko. To tudi zmanjša stroške ter tveganje, in ker ni prevažanja vzrejanih ogroženih živali, tudi ni s tem povezanih travm. Vse, kar je treba storiti, je prenesti iz enega kraja v drugega nekaj zarodkov oziroma zamrznjene sperme.

Številni živalski vrtovi so, ker je za nekatere vrste mogoče, da povsem izumrejo, celo začeli z vedo kirogeniko – zamrznitev sperme in zarodkov za dolgotrajno hranjenje. Ta zamrznjeni živalski vrt obeta, da dá potomce tudi desetletja ali morda celo stoletja po izumrtju! Čeprav je ta postopek še zelo negotov, pa so mu dali vzdevek »zadnje jamstvo za zatočišče«.

Preučevanje v divjini živalskim vrtovom pomaga do več mladičev

Za vzrejo v ujetništvu je nujno znanstveno preučevanje živali, tudi njihovega vedenja v naravnem okolju. Tako preučevanje je tudi eden od vzrokov za »imerzijske« oglede. Da bi živali ostale zdrave in da bi se razmnoževale, morajo živalski vrtovi upoštevati njihove nagone in skrbeti, da so »srečne«.

Samec in samica geparda sta denimo v divjini toliko narazen, da se ne vidita, in se sporazumevata samo z vonjem urina in iztrebkov. Samcu nos pove, kdaj se je samica pripravljena pariti, z njo pa je nato le kak dan ali dva. Ko so živalski vrtovi zvedeli za to vedenje, so ograjene prostore preuredili tako, da se samci in samice ne vidijo, razen ob kratkem času parjenja. In to je delovalo, mladiči so bili tu.

Medtem ko se imajo gepardi raje, če se ne vidijo, pa je s plamenci povsem drugače. Ti se parijo le, če so v zelo velikih jatah, za večino živalskih vrtov prevelikih. Tako so v nekem angleškem živalskem vrtu naredili poskus: z velikim zrcalom so »za enkrat povečali« velikost jate. In res so ptice prvič začele s svojim presenetljivim dvorjenjem! Ali ob teh primerih zaslutite, kako zamotan je svet divjih živali? Živalski vrtovi se nedvomno spoprijemajo z velikim izzivom.

Kako stvaren je cilj rešiti živali?

Koliko stvaren je novi program, nekoliko kaže to, da so nekaj vrst, ki jih vzrejajo v ujetništvu, že vrnili v njihovo naravno okolje. Med temi so kalifornijski kondor, evropski bizon, ameriški bizon, arabski oriks, Leontopithecus rosalia (vrsta tamarinke) in konj Prževalskega. Vendar pa nad dolgoročnimi obeti plavajo temni oblaki.

»Človeška družba je tako kompleksna in svetovni problemi tako številni,« pravi Strategy, »da kljub temu, da je več osveščenosti ter skrbi za naravo in okolje, ni mogoče ustaviti mnogih uničevalnih procesov.« Posledica je, da »morajo biti naravovarstveniki pripravljeni, da najdejo sredstva za prevedritev pričakovanega kritičnega obdobja«, še dodaja. Jasno je, da je za to treba sodelovanja na vseh ravneh družbe. Sedanje sodelovanje je po besedah nekega znanstvenega pisca »bedno majhno, glede na to, koliko bi ga bilo treba«. Če se pritiski, ki pehajo v izumrtje, le zmanjšajo, razmere pa se ne obrnejo v drugo smer, utegne to tudi najboljša prizadevanja izničiti. Urediti bi bilo treba dovolj velike in popolne življenjske prostore, ne le izoliranih otočkov, v katerih se lahko zgodi, da se parijo živali, ki so si v sorodstvu. Le takrat bi lahko živalski vrtovi brez skrbi spustili svoje varovance nazaj v divjino. Toda ali je takšen up stvaren ali je le želja?

Zelo težko je tudi verjeti, da bi bil lahko rešitev tega problema velikanski svetovni živalski vrt. »Kruta resnica je,« pravi profesor Edward Wilson, »da vsi živalski vrtovi skupaj lahko danes vzdržujejo le največ 2000 vrst sesalcev, ptičev, plazilcev in dvoživk« – to pa je le vrh ledene gore. Tako imajo živalski vrtovi nezavidljivo nalogo odločati, katere vrste odbrati za ohranitev, druge pa prepustiti, da pridejo na dolg seznam odhajajočih v pozabo.

Strokovnjakom te panoge to postavlja zlovešče vprašanje: Kdaj se bo biološka raznolikost, glede na medsebojno odvisnost vseh živih bitij, zmanjšala do tiste kritične točke, ko se bo sprožil plaz izumrtij, ki bo lahko uničil veliko preostalega življenja na zemlji, tudi človeštvo? Znanstveniki lahko le ugibajo. »Kakšne bodo posledice uničenja ene, dveh ali petdeset vrst, ne moremo napovedati,« pravi Linda Koebner v knjigi Zoo Book. »Zaradi izumiranja nastajajo spremembe celo prej, preden razumemo posledice.« Medtem pa, piše v knjigi Zoo​—The Modern Ark, »živalski vrtovi ostajajo najodločilnejša posadka življenja v planetni vojni silovitega vsesvetovnega napada, vojni, katere razsežnosti ni mogoče napovedati, a vojni, katere vso odgovornost bodo prihodnji rodovi pripisali nam«.

Ali torej obstaja kakšen temelj za upanje? Ali pa so prihodnji rodovi obsojeni na svet biološke monotonosti, v katerem jih čaka brezno izumrtja?

[Slike na strani 7]

Njihov največji sovražnik je človek

[Vir slike]

Tiger in slona: Zoological Parks Board of NSW

[Slike na strani 8]

Nekaj ogroženih živali – bizon, gepardi in črni nosorog

[Vir slike]

Bizon in gepardi: Zoological Parks Board of NSW

Nosorog: National Parks Board of South Africa