Zemljine izginjajoče divje živali

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

ALI niste prijetno vznemirjeni, ko v živo vidite in slišite divje živali – denimo tigra, kita ali gorilo? Ko pestujete koalo? Ko poslušate bobnenje zemlje pod topotajočimi kopiti selečih se čred, ki so povsod, kamor vam sežejo oči? Žal pa mnogi ljudje morda nikoli ne bodo okusili takih in podobnih pustolovščin, no, razen če za pustolovščino štejemo muzej, knjigo ali računalniški ekran. Kako to?

Zaradi tega, ker že medtem, ko berete ta članek, tisoče rastlin in živali neizprosno pehajo v izumrtje. Dr. Edward O. Wilson, biolog s Harvardske univerze, je ocenil, da letno izumre 27.000 vrst, torej vsako uro tri. Če bi se izumiranje nadaljevalo s tako hitrostjo, bi v naslednjih 30 letih utegnilo izumreti 20 odstotkov vseh vrst na zemlji. Vendar pa hitrost izumiranja ni nespremenjena, temveč narašča. Pričakujejo, da bo v začetku naslednjega stoletja na stotine vrst izginilo vsak dan!

Na robu izumrtja je afriški črni nosorog. Zaradi divjega lova je število predstavnikov te vrste v slabih dvajsetih letih močno padlo, in sicer s 65.000 na 2500. V vse manjših džunglah Bornea in Sumatre je ostalo manj kot 5000 orangutanov. Uničevanje je zadelo tudi vode. Ena od žrtev je prelepa pliskavka, ki prebiva v kitajski reki Jangce. Zaradi onesnaževanja in ribarjenja, pri katerem lovijo vse vprek, jih je ostalo le še pičlih sto, v desetih letih pa utegnejo izginiti tudi te.

»Znanstveniki različnih panog si v mnogočem niso edini,« pravi Linda Koebner v knjigi Zoo Book, »toda o tem, kako nujno je rešiti vrste in biološko zdravje planeta, govorijo kakor eden: naslednjih 50 let bo odločilnih.«

Koga gre kriviti

Resda se hitrost izumiranja veča zaradi naraščanja prebivalstva, vendar pa samo to ne more prevzeti vse krivde. Mnoga bitja, naj omenimo le nekatera: golob selec, moa, orjaška njorka in volk vrečar, so bila izbrisana, še preden je bilo število prebivalstva tolikšno, da bi lahko pomenilo nevarnost. Dr. J. D. Kelly, direktor Komisije zooloških parkov v Novem Južnem Walesu (Avstralija), je o spričevalu te države dejal: »Izguba biološke raznolikosti, do katere je prišlo po naselitvi leta 1788, je narodna sramota.« To opažanje nedvomno velja tudi za mnoge druge države. Namiguje pa tudi na bolj zlovešče vzroke za iztrebljanje – nevednost in pohlep.

Zaradi vsesvetovne krize, povezane z izumrtjem, je z vseh strani pritiskanim živalim prišel na pomoč nov in neverjeten zaveznik – živalski vrtovi. Te urbane enklave so vse pogosteje mnogim vrstam zadnje zatočišče. Toda živalski vrtovi imajo omejen prostor, poleg tega pa je skrbeti za divje živali še drago in težko. Pojavlja se tudi vprašanje, koliko etično je živali imeti zaprte, četudi se z njimi ravna človečno. Poleg tega so živali v živalskih vrtovih povsem odvisne od finančnih zmožnosti in nezmožnosti pogosto nestabilnih političnih in gospodarskih sistemov. Kako varni so torej v resnici ti begunci iz divjine?

[Okvir na strani 3]

Ali je izumiranje naravno

»Ali ni izumiranje nekaj naravnega? Odgovor je ne; vsaj ne s tolikšno hitrostjo, kakor poteka danes. Večinoma je v zadnjih 300 letih na leto izumrla ena vrsta. Danes pa je hitrost izumiranja vrst, za katero je kriv človek, vsaj tisočkrat tolikšna. [. . .] Vzrok za ta hitri porast je človeška dejavnost.« (The New York Public Library Desk Reference)

»Številna, nenavadno izginula bitja, so me očarala, hkrati pa sem bil žalosten in pogosto jezen, ker so izumrla. Večinoma so neposredno ali posredno izumrla zaradi človeka, zaradi njegovega pohlepa oziroma krutosti, nepremišljenosti oziroma brezbrižnosti.« (David Day, The Doomsday Book of Animals)

»Zaradi človekove dejavnosti vrste izumirajo, še preden jih sploh registrirajo.« (Biological Conservation)