Najino iskanje pravice

PO PRIPOVEDI ANTONIA VILLA

Leta 1836 je mehiška vojska s kakimi 4000 možmi pobila vse teksaške branilce Alama, ki jih je bilo manj kot 200. Nato so vojni krik »Ne pozabite Alama!« uporabili, da so razvneli boj za neodvisnost, ki so jo kasneje tega leta tudi dosegli. Tisto, kar je bilo nekoč mehiško, je leta 1845 postalo del Združenih držav Amerike in Mehičani so se znašli na sovražnem področju. Etnične razlike še niso utonile v pozabo.

RODIL sem se leta 1937 tam, kjer leži Alamo, nedaleč od San Antonia v Teksasu. V tistih dneh so imela javna stranišča, fontane s pitno vodo in drugi javni prostori oznako »Samo belci« in »Drugi«. Kmalu sem dojel, da med te »Druge« spadamo tudi tisti, ki smo po rodu Mehičani.

V kinu so Mehičani in črnci lahko gledali film le z balkona in ne iz glavnega avditorija. V mnogih restavracijah in trgovinah Mehičanom niso postregli. Ko je nekoč moja žena Velia s svojo sestro vstopila v kozmetični salon, lastniki niso bili niti toliko vljudni, da bi rekli: »Mehičani pri nas niso dobrodošli.« Preprosto so se jima posmehovali, dokler nista osramočeni odšli.

Včasih so belci, ponavadi se je to zgodilo, kadar so bili pijani, želeli dobiti Mehikanko, o kateri so mnogi menili, da je že po naravi nemoralna. Mislil sem si: ‚Z nami ne želijo deliti stranišča ali fontane, toda posteljo bi delili z Mehikanko.‘ Zaradi teh nepravičnosti sem bil najprej negotov, zatem pa kljubovalen.

Težave s cerkvami

Kasneje sem zaradi verske hinavščine postal zagrenjen. Belci, črnci in Mehičani so imeli vsak svoje cerkve. Ko sem se kot katoličan pripravljal na prvo obhajilo, mi je duhovnik dal nekaj ovojnic z datumi, da naj jih dam očetu. Vsak teden smo morali vrniti po eno ovojnico skupaj s prispevkom. Kmalu zatem mi je duhovnik dejal: »Bolje da svojemu očetu poveš, da te ovojnice niso prišle do sem.« Očetove jezne besede so se mi vtisnile v spomin: »Samo to jih zanima – denar!«

Škandali, ko so duhovniki pobegnili z ženami iz svojih župnij, so bili nekaj povsem običajnega. Takšne izkušnje so me navedle, da sem kar naprej ponavljal: »Religija ima le dva cilja: dobiti želi tvoj denar ali ti vzeti žensko.« Tako sem odslovil tudi Jehovove priče, kadar so prišli, rekoč: »Če bom vero potreboval, jo bom sam poiskal.«

Vojska in poroka

Leta 1955 sem se pridružil letalskim silam Združenih držav Amerike, ker sem upal, da si bom lahko, če se bom izkazal pri delu, pridobil spoštovanje, za katerega sem bil kot Mehičan prikrajšan. Zaradi prizadevnega dela sem nazadnje dosegel, da so me postavili za vodjo nadzora kakovosti. Tako sem moral nadzorovati tudi druge oddelke vojaških služb.

Leta 1959 sem se poročil z Velio. Ona se je vedno nagibala k religiji, a je bila vsakič, ko je obiskala kakšno cerkev, razočarana. Nekega dne leta 1960, ko je bila zelo potrta, je molila: »Prosim te Bog, daj mi vedeti, ali obstajaš. Rada bi te spoznala.« Še tistega dne nas je doma v Petalumi v Kaliforniji obiskala Jehovova priča.

Kmalu zatem Velia ni imela več stika s Pričami, ker so me v vojski premestili. Tako je bilo vse do leta 1966, ko sem bil v Vietnamu. Takrat je z njimi v Seminolu v Teksasu ponovno začela preučevati Biblijo. Zaradi tega nisem bil vesel, ko sem se na začetku naslednjega leta vrnil iz Vietnama.

Moje trdovratno nasprotovanje

Zdelo se mi je, da bo religija Velio ogoljufala in jo razočarala. Zato sem se pridružil preučevanju in čakal na priložnost, da bi odkril že najmanjšo sled hinavščine. Ko je Priča dejala, da so oni politično nevtralni, sem jo prekinil: »Kaj dela vaš mož?«

»Prideluje bombaž,« je odgovorila.

»Ha!« sem osorno odvrnil. »Vojaške suknje so iz bombaža. Vi torej podpirate vojsko!« Postal sem glasen in nerazumen.

Čeprav smo se morali junija 1967 zaradi nove vojaške dodelitve preseliti daleč v Minot v Severno Dakoto, so Priče tam prišli v stik z Velio in obnovili biblijski pouk. Prav po otročje sem začel nasprotovati. Namerno sem se pripeljal domov ob uri preučevanja in treskal z vrati, cepetal po stopnicah, glasno metal ob tla škornje in nekajkrat potegnil vodo v stranišču.

Velia je bila blaga in ubogljiva žena, ki nikoli ničesar ni naredila brez mojega dovoljenja. Ker sem ji le nerad dovolil, da preučuje Biblijo, je vedela, da bom še teže dopustil, da bi obiskovala shode Prič. Ko so jo k temu spodbujali, je vedno govorila: »Rajši ne. Tonija ne želim vznemirjati.«

Nekega dne pa je v Bibliji prebrala: »Ne žalite svetega Duha Božjega.« (Efežanom 4:30) »Kaj pa to pomeni?« se je pozanimala. Priča, ki je z njo preučevala, ji je razložila: »Torej, Božji sveti duh je navdihnil pisanje Biblije. Če se ne podredimo temu, kar pravi Biblija, ga žalostimo. Nekateri na primer ne obiskujejo shodov, čeprav vedo, da Božja Beseda pravi, da bi morali.« (Hebrejcem 10:24, 25) Velijino ponižno srce je potrebovalo samo to. Od takrat je kljub mojemu nasprotovanju obiskala vsak shod.

Znal sem ji zabrusiti: »Kako lahko greš od hiše, ko pa na mizi ni moje večerje?« Velia je hitro dojela in na mizi je bila vedno pripravljena topla večerja. Začel sem z drugimi izgovori: »Ne maraš ne mene ne najinih otrok. Zapostavljaš nas zaradi teh sestankov.« Ali pa sem jo, kadar sem napadal verovanje Jehovovih prič in jih je skušala prijazno braniti, uporabil svojo značilno frazo bocona, kar pomeni »jezikavka«. Zmerjal sem jo z nespoštljivo, nepokorno bocono.

Vendar je Velia kljub temu obiskovala shode. Dom je pogosto zapuščala v solzah zaradi mojega žaljenja. Vztrajal pa sem pri nekaterih načelih. Žene nikoli nisem udaril ali celo pomislil, da bi jo zaradi njene novonajdene vere zapustil. Skrbelo me je le, da se ne bi kak čeden moški na tistih shodih začel zanimati zanjo. Še vedno sem mislil, da religiji ‚gre le za denar in ženske‘. Pogosto sem se pritoževal nad tem, kako se je oblekla za shode: »Očediš se za nekoga drugega, zame pa nikoli.« Ko sem se odločil, da bom prvič obiskal shod, sem dejal: »Grem, ampak samo zato, da bom pazil nate!«

V resnici pa me je gnalo to, da bi našel kaj zoper Priče. Na enem prvih shodov, ki sem jih obiskal, je bilo predavanje o poroki »samo v Gospodu«. (1. Korinčanom 7:39) Ko smo se vrnili domov, sem se ves zagrenjen pritoževal: »Vidiš! Isti so kot vsi drugi – predsodek imajo proti vsem, ki niso njihove vere.« Velia je krotko pripomnila: »Toda to niso rekli oni, to govori Biblija.« Takoj sem se odzval. S pestjo sem udaril ob zid in zavpil: »Spet je bocona na pohodu!« Pravzaprav pa sem bil razočaran, ker sem vedel, da ima prav.

Še naprej sem obiskoval shode in prebiral izdaje Prič, vendar le zato, ker sem v njih skušal najti napake. Na shodih sem začel celo odgovarjati, a vse to le zato, da sem ljudem pokazal, da nisem »neumni Mehikanec«.

Iskanje pravice potešeno

Moje vojaško življenje nas je do leta 1971 pripeljalo v Arkansas. Še naprej sem z Velio obiskoval shode. Svojo posvetitev Jehovu je decembra 1969 simbolizirala s krstom. Nisem ji več nasprotoval, nisem pa tudi nikomur dopustil, da bi z mano preučeval Biblijo. Ker sem prebiral biblijsko literaturo, je moje znanje strahovito naraščalo. Vendar je bilo to le kopičenje znanja, plod želje, da bi bil v vsem, česar se lotim, najboljši. Malo po malo pa je druženje z Jehovovimi pričami začelo vplivati na moje srce.

Opazil sem na primer, da so na občinskih shodih poučevali tudi črnci, a sem si najprej rekel: ‚Ja, ja, to delajo samo tu, za zaprtimi vrati.‘ Bil pa sem presenečen, ko sem obiskal zborovanje na nekem velikem bejzbolskem stadionu in videl, da so v programu sodelovali tudi črnopolti. Moral sem priznati, da med Pričami ni diskriminacije. Bili so resnično pravični.

Spoznal sem tudi, da si Jehovove priče med seboj izkazujejo pristno ljubezen. (Janez 13:34, 35) In ko sem z njimi sodeloval pri gradnji kraljestvene dvorane, sem lahko videl, da so čisto navadni ljudje. Videl sem, da so se utrudili, delali napake in si, ko je šlo kaj narobe, izmenjali tudi kakšno besedo. Namesto da bi zaradi teh spodrsljajev nasprotoval, sem se počutil med njimi še varneje. Morda sem spoznal, da je kljub mojim mnogim slabostim zame še upanje.

Končno se je dotaknilo mojega srca

Prvič sem se zavedal, da razvijam odnos z Jehovom, ko je leta 1973 Stražni stolp pojasnil, da je kajenje ‚madež mesa‘ in ga utemeljil kot prestopek za izobčenje. (2. Korinčanom 7:1) Takrat sem pokadil po en do dva zavoja cigaret na dan. Že velikokrat sem se želel odvaditi, a brez uspeha. Tokrat pa sem se vsakič, ko sem začutil potrebo po kajenju, tiho pomolil k Jehovu, naj mi pomaga, da bi nehal s to škodljivo razvado. Na presenečenje vseh nikoli več nisem kadil.

Vojska naj bi me upokojila 1. julija 1975. Zavedal sem se, da bom moral, če bom želel delati tisto, kar uči Biblija, svoje življenje posvetiti Jehovu. Nihče nikoli z mano ni preučeval Biblije, zato so bili občinski starešine nemalo presenečeni, ko sem jim junija leta 1975 dejal, da bi se želel krstiti, takoj ko se bo moja vojaška služba končala. Pojasnili so mi, da bi najprej moral izpolnjevati Jezusovo zapoved, naj sodelujemo pri delu oznanjevanja. (Matevž 28:19, 20) To sem prvo soboto v juliju tudi storil. Še istega dne sem se sestal s starešinom in odgovoril na biblijska vprašanja za krstne kandidate. Čez tri tedne sem se krstil.

Ko so najini trije otroci, Vito, Venelda in Veronica, videli, da sem se krstil, so začeli naglo duhovno napredovati. V naslednjih dveh letih sta se starejša dva krstila, najmlajša pa jima je sledila štiri leta kasneje. Kadar se pogovarjam z možmi, ki poznajo biblijsko resnico, toda glede nje nič ne ukrenejo, jim pogosto povem za posledice njihovega popuščanja. Razložim jim, da si njihovi otroci, četudi morda ne rečejo, mislijo: ‚Če resnica za očka ni dovolj pomembna, tudi zame ni.‘

Težiti za polnočasno strežbo

Vsi v družini smo začeli polnočasno služiti kot pionirji v Marshallu v Arkansasu. Z Velio sva začela leta 1979, otroci pa so se nama pri tem delu leto za letom pridruževali, vsak takoj po svoji maturi.

Na začetku osemdesetih let smo slišali poročila o Ekvadorcih (Južna Amerika), žejnih biblijskega spoznanja. In z Velio sva si postavila cilj, da se preseliva tja. Do leta 1989 so najini otroci že zrasli in so lahko skrbeli sami zase. Zato sva tega leta na kratko obiskala Ekvador, da bi si ‚ogledala deželo‘. (Primerjaj 4. Mojzesova 13:1, 2.)

Aprila 1990 sva prispela v Ekvador, najin novi dom. Ker sva bila finančno omejena, živela sva od vojaške pokojnine, sva morala z denarjem skrbno ravnati. Vendar pa so nama radosti polnočasne službe na tem duhovno rodovitnem področju odtehtale vse finančne žrtve. Najprej sva delala v pristaniškem mestu Manta. Vsak od naju je tedensko vodil od 10 do 12 biblijskih poukov. Nato sem leta 1992 začel služiti kot potujoči nadzornik, žena pa me pri tem spremlja. Vsak teden obiščeva drugo občino.

Ko je pravičnost popolnoma uresničena

Če se z Velio ozreva nazaj, lahko vidiva, da nama doživljanje krivic, ki so naju spremljale med odraščanjem, zdaj pomaga v najini strežbi. Še posebej se zavedava tega, da nikoli ne smeva gledati zviška na kogar koli, ki je morda revnejši ali manj izobražen kakor midva ali ki je drugačnega porekla. Vidiva tudi, da so mnogi najini krščanski bratje in sestre doživeli še hujše družbene krivice, kakor sva jih midva, pa se ne pritožujejo. Oči imajo še vedno uprte v prihod Božjega kraljestva in to sva se naučila tudi midva. Dolgo je že, odkar sva nehala iskati pravico v tej stvarnosti. Svoji življenji raje izkoriščava za to, da ljudi usmerjava k edini resnični rešitvi vprašanja glede pravičnosti – k Božjemu kraljestvu. (Matevž 24:⁠14)

Naučila sva se tudi tega, da morajo biti tisti med nami, ki so bili glede nepravičnosti zelo občutljivi, previdni in od Božjega ljudstva ne smejo pričakovati popolne pravičnosti. To pa zato, ker smo vsi nepopolni in nagnjeni k temu, da delamo, kar je slabo. (Rimljanom 7:18–20) Iskreno lahko rečeva, da sva našla ljubečo mednarodno bratovščino, ki se po svojih najboljših močeh trudi delati, kar je prav. Upava, da bova skupaj z Božjim ljudstvom od vsepovsod vstopila v Božji novi svet, v katerem bo prebivala pravičnost. (2. Petrov 3:⁠13)

[Poudarjeno besedilo na strani 20]

Hitro sem odgovoril, tako da sem s pestjo udaril ob zid

[Slika na strani 21]

Z Velio, ko sem se pridružil letalskim silam

[Slika na strani 23]

Z Velio leta 1996