Čebelarjenje — »sladka« zgodba

Od dopisnika Prebudite se! iz Grčije

JUTRANJI svit čez nebo razpršuje svoj nežni sij. V mrzlem in meglenem jutru se ob vznožju gorskega pobočja majhen dostavni tovornjak tiho ustavlja ob robu ceste. Pojavita se nejasni postavi v rokavicah, obuti v škornje, oblečeni v bombažno delovno obleko, na glavi pa imata širokokrajnika s pajčolanom. S previdnimi, a živahnimi gibi na tovornjak natovarjata številne lesene zaboje. Gre mar za lahek plen tatov? Ne. Par čebelarjev skrbno pripravlja svojo vojsko dragocenih čebel za potovanje v drug kraj, kjer so medovite rastline.

Čebelarji so posebneži med ljudmi. Ponašajo se z vzajemnim odnosom s posebno vrsto žuželk. Na eni strani je čebela medarica, morda gospodarsko najpomembnejša od vseh žuželk. Proizvaja med in čebelji vosek ter oprašuje mnogotere posevke. Na drugi strani pa so ljudje, ki se prebijajo skozi življenje, tako da skrbijo za čebele, obenem pa ta mala bitja ljubijo in »razumejo, kako jih zadovoljiti,« kot je dejal eden od njih.

Oskrbovalec »vsakodnevnih čudežev«

Postati čebelar morda zveni preprosto: priskrbeti si je treba nekaj panjev s čebeljimi družinami, jih postaviti na področje z nektarjem, jih po nekaj mesecih pripeljati nazaj ter pobrati pridelke. Pa ni tako. Da bi ugotovili, kaj vse je pravzaprav v to zajeto, smo se pogovarjali z Johnom in Mario, poklicnima čebelarjema, ki sta nam rada spregovorila o svojem delu, ki ga z veseljem opravljata.

»Čebelarjenje je vsakodnevni čudež,« pravi John in se medtem nagiba čez odprt panj. »Nihče še popolnoma ne razume življenja tako zelo organizirane skupnosti, napredne spretnosti sporazumevanja in odličnih delovnih navad čebele medarice.«

John je raziskoval zgodovino poklicnega čebelarjenja in omenil, da so čebelarji v preteklosti pobirali med tako, da so uničevali družine, ki so bile v votlih drevesih in drugih duplinah. Leta 1851 pa je Lorenzo Lorraine Langstroth, ameriški čebelar, odkril, da imajo čebele med voščenimi sati približno šest milimetrov prostora. Torej bi lahko človek izdelal lesene panje, v katerih bi bili sati ravno za toliko oddaljeni drug od drugega. Tako je zdaj postalo mogoče odstranjevati posamezne sate iz čebeljega panja ter pobirati med in vosek, ne da bi uničevali družino.

»Da bi uspešno čebelaril,« nadaljuje John, »moraš imeti svoje čebelje družine zelo rad. Čebelam si kot oče in verjamem, da se one tega zavedajo in se zato odzivajo. Postaneš tudi njihov zdravnik, oskrbovalec in hranilec v težavnih zimskih obdobjih.«

Maria dodaja: »Dobremu čebelarju lahko mnogo pove že bežen pogled v panj, v katerem je ponavadi med 8 in 80 tisoč čebel. Če ste izkušeni, boste ob tem, ko odprete panj, po brenčanju družine dejali, ali je uspešna, produktivna in ‚srečna‘, ali je lačna, ali pa ‚osirotela‘, ker je poginila čebelja matica, morda je vznemirjena zaradi česa neprijetnega in še mnogo mnogo drugega.«

Pomembni dejavniki uspešnega čebelarjenja

»Odločilna je skrbna izbira mesta, kamor čebelar postavi panje,« razlaga John. »Trudimo se poiskati cvetoče pašnike, kjer lahko čebele najdejo hrano.

Čebelar lahko poišče cvetoče oranževce in ameriške lipe ter tako družine zaposli. Poleti in jeseni bodo področja z borovci in jelkami pomagala do kvalitetnega medu jasne, rdečkaste barve, ki gre zelo dobro v promet. S polj cvetočega divjega timijana bo najboljši med. Čebelarji ga imenujejo kralj medu. Čebele se pasejo tudi na beli detelji, rumeni medeni detelji in lucerni.«

Najpomembnejša je zdrava pamet. Maria razlaga: »Kadar panje postavljamo na gorska področja, jih je koristno postaviti blizu vznožja gore. Čebele lahko tako odletijo po pobočju navzgor, obiščejo s cvetjem posuta drevesa in se nato natovorjene laže spustijo k panjem. Če so panji visoko na pobočju, višje kot drevesa, bo to čebele izčrpalo in škodovalo produktivnosti družine.«

»Vsak čebelar ve, kako pomembno vlogo za blaginjo in produktivnost družine ima matica,« pravi John in previdno drži enega od panjskih satnikov z mlado matico na sredini. »Matico iz panjev, v katerih ni dovolj zalege in medu, je treba ubiti in jo nadomestiti. Družine z mladimi maticami donašajo največ medu. In kadar želimo ustvariti novo družino, vzamemo zdrav dvojni panj poln čebel ter mu oddelimo zgornji in spodnji zaboj. V eni polovici je že matica, tako da damo mlado, oplojeno matico v drugo polovico. Ob cvetenju rož bo matica zalegala jajčeca in napolnjevala panj z mladimi čebelami delavkami.«

Kako dolgo pa čebela živi? Povedali so nam, da je življenjska doba čebele delavke obratno sorazmerna z njeno delavnostjo. Poleti, ko obletava cvetove kakih 15 ur dnevno in leti s hitrostjo približno 21 kilometrov na uro, živi le šest tednov. Zima je za čebele telesno manj naporna, saj delajo le po dve do tri ure na dan, in zato lahko živijo tudi nekaj mesecev.

Mnogoteri pridelki

Pri pogovoru o čebelarjenju seveda najprej pomislimo na med. To sladko gosto tekočino čebele delavke predelajo iz nektarja. Iz komercialnega panja ga lahko dobimo povprečno 29 kilogramov letno. Drugi dragocen stranski pridelek čebelje dejavnosti je čebelji vosek. Medeni sat je uporaben kakih pet do šest let, dokler ne potemni zaradi različnih mikrobov in zajedalcev, ki se naselijo na njem, in treba ga je zamenjati. Zavržene medene sate predelajo in tako dobijo čebelji vosek. Povprečen komercialen pridelek je od 9 do 18 kilogramov čebeljega voska na vsako tono pridelanega medu.

Cvetni prah, osnovni vir beljakovin, vitaminov, mineralov in maščobe za razvoj matice, delavke in trota, nekateri ljudje prav tako cenijo kot odlično naravno zdravilo za številne telesne tegobe. Iz enega panja ga lahko letno dobimo okrog pet kilogramov. S propolisom čebele premažejo notranjost panja in prekrijejo katerega koli vsiljivca, ki je prevelik, da bi ga odstranile.

Približno četrtina pridelane hrane, ki jo zaužijemo, je neposredno ali posredno odvisna od oprašitvene zmožnosti čebel medaric. Od njihovega opraševanja so odvisna jabolka, mandeljni, lubenice, slive, hruške, kumare in različno jagodičevje. To velja tudi za raznovrstne setvene pridelke, kamor spada korenje, čebula in celo sončnice. Čebele pa vplivajo še na meso in mlečne izdelke, saj oprašujejo lucerno, ki je živalska krma.

»Nagonsko modre«

»Menim, da večina čebelarjev verjame v Boga,« pravi Maria in nas spomni na to, da nismo sposobni razložiti zamotanega socialnega ustroja čebel, njihovega očarljivega razvoja zapletenega življenja v skupnosti in izrednih sposobnosti orientiranja in sporazumevanja. Mnogi, ki čebele preučujejo in zanje skrbijo, brez oklevanja vse to pripisujejo dejstvu, da so »nagonsko modre«, takšen nagon pa jim je velikodušno podaril naš Veliki Stvarnik, Bog Jehova. (Primerjaj Pregovori 30:⁠24.)

[Okvir/slike na strani 26]

S cveta na vašo mizo

1 Pašna čebela medarica obiskuje cvetje in zbira nektar

Ko gredo čebele s cveta na cvet, nabirajo nektar v medno golšo, razširjeni požiralnik. Da bi jo napolnile, morajo obiskati od 1000 do 1500 cvetov.

2 V panju nektar shranijo v medeni sat

Pri vhodu v panj pašna čebela izbljuva vsebino medne golše v usta mlade čebele delavke. Ta potem nektar shrani v celico in konča naloženo delo, potrebno za to, da se nektar spremeni v med.

3 Čebelar pobere med

S segretim rezilom na vsakem satu postrga vosek, s katerim so pokrite celice. Nato satje položi v točilo, kjer se bo s centrifugalno silo stočil med.

4 Med ustekleničijo ali pa ga zapakirajo porcijsko

Etikete na kozarcih povedo, na katerih rastlinah so se čebele pasle. Če je kozarec prosojen, lahko po barvi medu preverite njegovo kakovost.

5 Med je zdravilen!

Med je za telo lahko prebavljiv in hitro pretvorljiv v energijo. Poročila kažejo, da ga lahko uporabimo za zdravljenje opeklin in različnih vrst zunanjih ran.