»Kar perjad išče v dežju...«
Od dopisnika Prebudite se! iz Nigerije
KO JE naša mala občina na jugu Nigerije prejela zalogo traktata Kraljestvena vest št. 34, ki se ga je razdeljevalo po celem svetu, smo kar komaj čakali, kako ga bomo ponesli v vse dele našega področja. Naloga ni bila lahka. Na področju imamo kmečke naselbine, kjer pridelujejo manioko, jam in drugo hrano. Te naselbine so daleč v tropskem deževnem gozdu. Priti do njih je bilo videti težavno, nikakor pa ne nemogoče. Konec koncev je Božja volja, da z dobro novico dosežemo vse ljudi, celo kmetovalce v džungli. (1. Timoteju 2:3, 4)
Tako se nas je 18 zbralo 16. oktobra 1995 ob pol osmih zjutraj. Odpravili smo se proti kmečki naselbini Abomgbada, ki je od nas oddaljena približno tri kilometre in pol. Del poti smo morali bresti čez potok. Voda nam je segala do pasu.
Če smo hoteli v istem dnevu priti še do druge naselbine, smo morali prebresti večji potok. Tokrat so šli čez le štirje bratje in ena sestra. Drugi iz skupine so ostali zadaj.
Tega dne smo naleteli na mnoga odprta ušesa. Še bolj radostni pa smo bili, ko nas je, kakor smo mi temu rekli, podprla goščava. Po poti smo pobirali in jedli divje sadje. Spoznali smo gostoljubne kmete, ki so cenili naš trud, da smo prišli do njih, in nam dali pomaranče, da smo si potešili žejo. Govorili smo s približno 250 ljudmi in jim razdelili vse traktate, ki smo jih imeli s sabo.
Velikanski izziv
Pravi izziv pa smo doživeli dva dni kasneje. Dvanajst kilometrov proč je bila naselbina Ose Anasi, do katere z organiziranim oznanjevalstvom verjetno še nihče ni prišel. Nekateri so bili glede te odprave zadržani. Prečkanje reke Urasi bi bilo tvegano in mnogi med nami niso znali plavati. Bresti čeznjo bi lahko bilo nevarno zaradi ostrih drevesnih štrcljev. Blatna področja so spolzka in pri padcih bi se lahko poškodovali. Nekateri ročno izdelani mostovi niso bili ravno močni. Tu so se plazile kače in krokodili, v potokih pa je mrgolelo pijavk.
Šestnajst se nas je odločilo, da vseeno gremo. Preden smo se vkrcali v kanu, da bi prečkali hitro in nevarno Urasi, smo hodili kak kilometer in pol, do kanuja pa smo se nato morali spustiti še po strmem hribu. Bilo je deževno obdobje in reka je že začela poplavljati. Celotno področje je bilo ilovnato in v tem obdobju zelo spolzko. Ko smo izstopili iz kanuja, smo ugotovili, da se je steza spremenila v potok, na nekaterih mestih globok tudi po en meter. Takrat so se začele resne težave.
Po potoku smo bredli kakih 30 minut. Tla so bila tako spolzka, da so mnogi med nami padli v blatno vodo ter si pri tem zmočili biblije, revije in traktate. Bili smo tako dobro razpoloženi, da smo se ob tem, ko je kdo padel, skupaj z njim pošteno nasmejali.
Med prečkanjem nekega potočka so se nam na noge prisesavale pijavke. Mlada sestra je ob tem, ko se ji je pijavka prilepila na nogo, silovito zakričala in ni nehala vpiti še potem, ko smo ji pijavko odstranili. Tudi to smo sprejeli s smehom, kot del pustolovščine, in našo pot nadaljevali.
Ko smo šli čez drug potok, se je eden od bratov odločil, da ga ne bo prebredel kakor drugi, ampak preskočil. Čez vodo mu je to uspelo, ne pa tudi čez blato. Spodrsnilo mu je in padel je vanj, kolikor je bil dolg in širok. Nato je vstal, se pregledal, in ko je ugotovil, da ni poškodovan, dejal: »Ni problema! To je pač del izkušnje.« Spomnili smo se, da je bil tudi apostol Pavel »v nevarnostih od voda«, verjetno v mnogo hujših od teh, s katerimi smo se spoprijemali mi. (2. Korinčanom 11:26)
Ročno izdelan most, ki je bil videti nevaren, smo vsi uspešno prečkali. Področje je nato postalo še bolj spolzko in padci še pogostejši.
Z nami je bil tudi redni pionir, brat, ki je star skoraj 70 let. Tega jutra se je sestal z nami, da bi nam zaželel prijetno pot, a je po tem, ko smo zmolili za Jehovov blagoslov, dejal: »Kako lahko jaz ostanem, ko boste vi oznanjevali!« Vztrajal je pri tem, da gre z nami, in z ničimer, kar smo rekli, ga nismo mogli prepričati, naj ostane. Rekel je, da bo z njim Jehova, ter se odpravil z nami.
Na spolzkih tleh je sceloma padel na hrbet. Nismo se smejali. Zaskrbljeni smo ga vprašali, ali se je kaj poškodoval. Odvrnil je: »Ne. Za padec sem si vzel čas, da ne bi jaz poškodoval tal.« Oddahnili smo si in se smejali, obenem pa smo se spomnili Izaija 40:31, EI, ki pravi, da »kateri [. . .] zaupajo v Gospoda, dobivajo novo moč«.
Poslušalci, ki cenijo
Končno smo prišli v kraj, v katerega smo bili namenjeni. Ljudje so se odzvali zelo spodbudno. Neki moški se je zbal, ko nas je videl, kako se približujemo njegovi kolibi, toda ko je zvedel, kdo smo, je rekel: »Kar stežka verjamem, da ste se odpravili na to težavno potovanje samo zato, da bi nam pričevali. Cenimo to.« Odgovorili smo mu s krajevnim pregovorom: »Kar perjad išče v dežju, ji je pomembno.« Možakar je razumel.
Drugi kmet je dejal: »Če je oznanjevanje prišlo tudi do sem, to pomeni, da je do nas prišla rešitev.« Odgovarjali smo na mnoga vprašanja. Prosili so nas, naj se še vrnemo, in obljubili smo jim, da se bomo.
V Ose Anasi smo razdelili 112 traktatov – vse, kar smo imeli. Vsega skupaj smo oznanjevali približno 220 ljudem.
Na poti nazaj smo se zgubili. To, da bi se vrnili v naselbino, bi nam vzelo uro in pol, noč pa se je hitro približevala. Tiho smo molili k Jehovu in se odločili, da gremo naprej, čeprav je to pomenilo, da bomo morali prebresti preteč potok, ki nam je segal do kolkov.
Potem ko smo ga prečkali, smo našli našo pot in začudeni odkrili, da smo zdaj na četrti petini poti do doma. To, da smo se zgubili, se je izkazalo za bližnjico, ki nam je pot skrajšala za najmanj eno uro! Seveda smo bili vsi veseli in hvaležni Jehovu. Domov smo se vrnili ob sončnem zahodu. Bili smo utrujeni in lačni, a zelo srečni.
Kasneje smo se pogovarjali o doživetjih tega dne in neka sestra je dejala: »O tem področju sem slišala mnogo zgodb, tako da sem vedela, da bom padla. Če ne bi šlo za dobro novico, ne bi za noben denar tega sveta šla tja!« Brat pa je vzkliknil: »Končno je dobra novica prišla tudi v Ose Anasi!«
[Slike na strani 23]
Prečkali smo krajevni most
Prebredli smo mnogo potokov, v katerih je kar mrgolelo pijavk
Na dnu tega tveganega spusta smo se vkrcali v kanu, da bi prečkali reko Urasi