Opera v džungli
Od dopisnika Prebudite se! iz Brazilije
SKOZI okno letala vidimo reki, ki si tečeta nasproti – Solimoes, peščene barve, in Negro, v barvi kole. Po srečanju se povsem pomešata šele 10 kilometrov niže. Tam blizu pristane naše letalo, in sicer v Manausu, glavnem mestu brazilske Amazonije.
»Pri nas imamo dve dobi,« pravijo Manauščani. »Ali dežuje vsak dan ali pa po ves dan.« Vendar pa dež ne zaustavi 1,5 milijonskega prebivalstva, da ne bi hitelo po tem mestu nasprotij. Gredoč mimo visoko razvitih industrijskih področij na širokih avenijah ter hiš in stanovanjskih stavb v ulicah na gričih, smo kmalu v prenatrpanem prometu mestnega središča, kjer nebotičniki in veličastni spomeniki vzbujajo pozornost. Sedaj lahko uvidimo, zakaj so Manausu nekoč pravili džungelski Pariz. Neka zgradba pa naše oko še prav posebej pritegne – operna hiša.
»Operne hiše stojijo marsikje,« pravi Ines Lima Daou, direktorica gledališča, »toda Teatro Amazonas je drugačna. Leži namreč v zakotnem kraju.« Kako se je sredi največjega svetovnega deževnega gozda znašla takšna eleganca?
Povezava s kavčukom
Leta 1669 je portugalski kapitan Francisco da Mota Falcao v džungli ustanovil utrdbo Fortaleza de Sao Jose do Rio Negro. Mnogokrat so ji spremenili ime, leta 1856 pa preimenovali v Manaus, po krajevnem indijanskem plemenu Manaos. Do leta 1900 se je v mesto zgrnilo 50.000 ljudi. Kaj je pritegnilo množice? Hevea brasiliensis oziroma kavčukovec, domače drevo Amazonije.
Portugalski kolonialisti so opazili, da se Indijanci igrajo s težkimi žogami, narejenimi iz lateksa omenjenega drevesa. Sčasoma so kolonialisti odkrili, da bi lahko ta mleček uporabili tudi drugače. Leta 1750 je portugalski kralj Dom Jose v Brazilijo pošiljal škornje, da bi mu jih napravili vodotesne. Do leta 1800 je Brazilija že izvažala čevlje z dodanim kavčukom v Novo Anglijo v Severni Ameriki. Ko pa je Charles Goodyear leta 1839 odkril vulkanizacijo kavčuka in ko je John Dunlop leta 1888 patentiral avtomobilski plašč z zračnico, je to pognalo ,kavčukovo mrzlico‘. Svet je hotel kavčuk.
Ni minilo dolgo in že je skoraj 200.000 Brazilcev delalo kot zarezovalci kavčukovcev (seringueiros), 80 milijonov dreves, raztresenih po deževnem gozdu okrog Manausa.
Opojna leta bogastva so v mesto prinesla elektriko, telefon in celo tramvaj – prvi v Južni Ameriki. Kavčukovi magnati so si gradili graščine in jedli ob mizah, pregrnjenih z irskim platnom, njihove družine pa so hodile v Evropo, da bi uživale v svoji kulturi – med drugim v operi. Kmalu pa so hoteli imeti svojo operno hišo, podobno evropskim.
Prenos koščkov Evrope
Sanje so se začele uresničevati leta 1881, ko je mesto izbralo prostor za gradnjo, in sicer na griču med pritokoma, poleg cerkve in obdan z gozdom. Kmalu zatem so ladje, naložene s stavbnim gradivom, prečkale Atlantski ocean, zaplule v Amazonko in po njej plule še 1300 kilometrov do Manausa.
Toda samo trenutek! Zakaj je na tej neoklasicistični zgradbi kupola? K prvotnemu projektu res ni sodila, a eden od inženirjev je odšel v Francijo na sejem, jo tam zagledal in, ker mu je bila všeč, kupil. Kupolo je krasilo 36.000 zeleno in rumeno pobarvanih nemških opek.
V avditoriju, ki ima obliko konjske podkve, je bilo prostora za 700 stolov s trstnimi naslonili v parterju, 12 stolov v častni loži in po pet v 90 zasebnih ložah na treh balkonih. Da bi si zagotovile zasebne lože, so bogate družine darovale 22 grških mask. Te so namestili nad stebre v čast evropskim skladateljem, glasbenikom in dramatikom.
Razsvetljava operne hiše je nekaj izrednega. V središče avditorija visi velikanski bronast lestenec, narejen v Franciji, okrašen pa z italijanskim kristalom. Mogoče ga je spustiti niže, tako da mu lahko zamenjajo žarnice in ga očistijo. Stošestinšestdeset svetilk z bronastim podstavkom in s 1630 tulipanastimi steklenimi senčniki poveča stene in razkazuje slike.
Crispim do Amaral, brazilski slikar 19. stoletja, ki je živel v Parizu in se šolal v Italiji, je s čopičem stopil k stropu in ga poslikal s štirimi prizori – opero, plesom, glasbo in tragedijo. Uspelo mu je ustvariti vtis, da stojite pod Eifflovim stolpom. Platnene odrske zavese je poslikal z eksotičnim prizorom – srečanje dveh rek, ki sestavljata Amazonko. Da bi se slika čim manj poškodovala, teh sto let starih zaves ne zvijajo, temveč dvigujejo v kupolo.
V prvem nadstropju je plesna dvorana. Na njenih obeh koncih je visoko ogledalo iz francoskega kristala, v katerem se zrcali 32 lestencev iz Italije. Blesk razsvetljuje slike amazonskega rastlinstva in živalstva, ki jih je ustvaril italijanski slikar Domenico de Angelis. Za imeniten videz so stebre iz litega železa ometali in poslikali, tako da so videti kakor iz marmorja. Nalahno udarite po marmorirani balkonski ograji; iz lesa je. Pološčen pod so položili po francoski metodi, 12.000 kosov lesa so skupaj položili brez žebljev ali lepila. Edino, kar je bilo v operni hiši brazilskega, je bil les za pod in mize. Lahko si kar zamislimo, da so se vsi počutili kakor doma, pa tudi prevroče jim ni bilo. In zakaj ne?
Zidarji so tlakovce na ulicah okoli gledališča položili v snov, katere temeljna sestavina je bila lateks. To je bilo pametno, saj so s tem pridušili hrup kočij zamudnikov. Omogočilo pa jim je tudi to, da so vrata pustili odprta in je tako skozi stole s trstnimi naslonili lahko pihljal vetrič in nekoliko ublažil vročino.
Od penečega se šampanjca do zloveščih oblakov
Na otvoritveni večer leta 1896 so se vrata operne hiše odprla in fontane pred njo so se napolnile s šampanjcem. Zgradbo so gradili 15 let in zanjo porabili 10 milijonov ameriških dolarjev. Bila je imenitna hiša za imenitne glasove. Solisti in skupine iz Italije, Francije, Portugalske in Španije so prihajale izvajat Puccinijevo La Bohème ter Verdijevega Rigoletta in Il Trovatora. Čeprav nekateri izvajalci zaradi tropskih bolezni, na primer kolere, malarije in rumene mrzlice, niso prišli, pa je bila prava nevarnost gledališču nekaj drugega – konec kavčukovega razmaha. Nad Manaus so se zgrnili zlovešči oblaki. (Glej okvir »Ugrabitev, ki je ugasnila kavčukov razmah in ustavila opero«.)
Leta 1923 je brazilski monopol v trgovini s kavčukom upadel. Velekapitalisti, špekulanti, trgovci in prostitutke so z bliskovito naglico pripravili svoje kovčke in Manaus zapustili, tako da je postal žalostno zakoten kraj. In kaj je bilo z operno hišo? V gledališki prizidek so začeli skladiščiti kavčuk, na odru pa so igrali nogomet!
Zopet zlati časi
Kasneje je Manaus postal izhodiščna točka ekoturistom, ki so hodili raziskovat skrivnosti deževnega gozda. Drugi so prihajali le za nekaj dni, da bi v rokah držali kačo, hranili papagaja ali ljubkovali lenivca. A če bi obnovili operno hišo, potem bi bil Manaus privlačna zanimivost drugačne vrste!
Tako so leta 1974 gledališče obnovili, da bi ohranili njegov prvotni slog in ga tehnično zboljšali. Obnova je bila draga. Okrog luči, ogledal in pohištva so zaplesale krpe. Tehniki so namestili hidravlični sistem za dviganje in spuščanje orkestrskega prostora. Na oder so položili nova tla, zakulisje pa obogatili z novo zvočno, svetlobno in video opremo. V parterju so pod sedeže namestili klimatsko napravo.
Nato je simfonični orkester iz Ria de Janeiro nazaj prinesel še kulturo. Kasneje je slavna baletka Margot Fonteyn počastila oder, ko je na njem odplesala Labodje jezero. Svoje baletne copate je pustila razstavljene v stekleni omari gledališčnega muzeja.
Da pa bi bila operna hiša še udobnejša, lepša in varnejša, so jo morali še nekoliko izpopolniti. Po izčrpni raziskavi in skrbnem načrtovanju se je štiri leta po gledališču gnetlo 600 delavcev in 30 tehnikov. Pod osmimi plastmi barve so odkrili prvotno roza barvo. Morali so obnoviti tudi zunanji del kupole. Odstranili so staro opeko in jo nadomestili s podobno novo, narejeno v Braziliji. Stole so na novo prevlekli z rdečim francoskim žametom. Pri restavriranju občutljivih umetnin in slik so si pomagali s skalpelom in čopičem. Žal je vlaga poškodovala umetnine v hodnikih, tako so se odločili, da bodo panele pokrili z žadasto zelenim kitajskim brokatom. Vrhu tega so balkonske ograje in leseni stebri postali domovanje termitov. Da bi se jih znebili, so v les vnesli približno 13.777 litrov insekticida.
Leta 1990 so v imenitni hiši zopet peli imenitni glasovi. Gledališče so oplemenitile arije brazilske sopranistke Celine Imbert in klavirski recitali Nelsona Freira.
Ali slišimo zvonec? Da, obvešča nas, da se bo čez pet minut začela predstava.
»Da bi proslavili stoletnico Teatro Amazonas,« pravi gledališka direktorica Daouova, »smo povabili slavnega tenorista Joseja Carrerasa. Preizkusil je akustiko (,odlična‘).« Tisti večer se je sklenil s plesom v plesni dvorani. Slovesnosti so se nadaljevale z obiskom dirigenta Zubina Mehta, tenorista Luciana Pavarottija in argentinske skupine, ki je izvedla slikovito opero Carmen.
To zvonjenje je opozorilo, da so do začetka še tri minute. Najboljše bo, da gremo do svojih sedežev.
Ves dan je 60 zaposlenih hitelo za kulisami, da bi pripravilo vse potrebno za predstavo. In predstav bo več – džez koncerti, folklorne prireditve in igre. Nocoj pa je balet.
Zvonjenje, ki naznanja, da je do začetka le še minuta. Pst!
Kdaj torej pridete v operno hišo v džungli?
[Okvir/slika na strani 17]
Ugrabitev, ki je ugasnila kavčukov razmah in ustavila opero
Leta 1876 je Henry Wickham, mladi angleški pustolovec, skoval sleparijo, ki je ugasnila brazilski kavčukov razmah. S pomočjo Indijancev je iz amazonskega gozda »ugrabil« 70.000 prvovrstnih sadik Havee brasiliensis, jih naložil na parnik in spravil čez mejo pod pretvezo, da so »redki rastlinski primerki za kraljico Viktorijo«. Na ladji, ki je prečkala Atlantski ocean, jih je negoval in nato s posebnim najetim vlakom hitro peljal v rastlinjake Kraljevih botaničnih vrtov v Kewu v Angliji, kjer so čez nekaj tednov odgnale. Od tam so jih z ladjo prepeljali v Azijo in posadili v močvirna tla Cejlona in polotoka Malaj. Do leta 1912 so iz ugrabljenih sadik že ,zrasle‘ plantaže zdravih kavčukovcev in ko so tista drevesa začela dajati lateks, pravi neki vir, se je »brazilski kavčukov razmah za vedno končal«.
[Zemljevid na strani 14]
Manaus
[Vir slike]
Mountain High Maps® Copyright © 1995 Digital Wisdom, Inc.
[Slika na strani 15]
Reki se ne mešata
[Slika na strani 15]
Gledališka kupola – priročna orientacijska točka
[Slika na strani 16]
Eleganca v deževnem gozdu
[Slika na strani 17]
Zopet imenitna hiša