Verske vojne v Franciji
V NEDELJO, 1. marca 1562, sta guiški vojvoda in njegov brat Karel, lorenski kardinal, moža na čelu francoskega katolicizma, s svojima oboroženima gardama jezdila proti vasi Vassy, vzhodno od Pariza. Odločila sta se ustaviti v tamkajšnji cerkvi pri maši.
Naenkrat so zaslišali petje hvalnice. Prihajalo je iz nekega skednja, v katerem je pelo več sto protestantov, zbranih k bogoslužju. Vojaki so vdrli noter. Nastala je zmeda. Drug drugega so žalili in se obmetavali s kamenjem. Vojaki so začeli streljati in ubili na ducate protestantov, kakih sto pa ranili.
Kaj je pripeljalo do tega pokola? Kako so se odzvali protestanti?
Zgodovinsko ozadje
Francija je med prvo polovico 16. stoletja uživala blaginjo in imela precej prebivalcev. Obenem so se ob takšnem gospodarskem in demografskem stanju nekateri trudili vpeljati bolj duhovno in bratsko obliko katolicizma. Ljudje so si želeli manj bogato in bolj sveto cerkev. Nekateri člani duhovniškega razreda, pa tudi učenjaški humanisti, so zahtevali verske reforme, saj so se želeli bojevati proti zlorabljanju s strani visokih cerkvenih dostojanstvenikov in neustreznosti nižje duhovščine. Eden od klerikov, ki si je močno prizadeval za prenovo, je bil katoliški škof Guillaume Brisonnet.
Brisonnet je v svoji škofiji Meaux vse spodbujal k branju Svetega pisma. Celo financiral je nov prevod Krščanskih grških spisov v francoščino. Kmalu ga je zadel bes Sorbone, pariške teološke fakultete, branika katoliške pravovernosti, in mu ustavil delo. Toda škofa je ščitil francoski kralj Franc I., ki je vladal od leta 1515 do 1547. Kralj je bil takrat reformi naklonjen.
Toda Franc I. je bil do kritike cerkve strpen le tako dolgo, dokler ta ni ogrozila javnega reda in narodne enotnosti. Leta 1534 so protestantski ekstremisti širili letake, ki so katoliško mašo razglašali za malikovalstvo. En letak so pribili celo na vrata kraljeve spalnice. Franc I. je zaradi vsega tega spremenil svoje gledišče in začel z močnim zatiranjem.
Kruto zatiranje
Protestante so kmalu začeli sežigati privezane h kolu. Veliko humanistov ter njihovih somišljenikov in sledilcev mladega protestantizma je pobegnilo iz države. Oblasti so začele cenzurirati knjige ter nadzorovati učitelje, izdajatelje in tiskarje.
Polno težo uradnega nasprotovanja so občutili valdežani. Bili so biblijsko naravnana manjšina. Prebivali so v revnih vaseh na jugovzhodu države. Nekatere so sežgali privezane h kolu, stotine pobili, kakih 20 njihovih vasi pa razdejali. (Glej okvir na 6. strani.)
Cerkev se je zavedala, da potrebuje reformo, in tako se je decembra 1545 v Tridentu v Italiji sestal koncil katoliških škofov. Ko so koncil leta 1563 sklenili, je bila po poročilu The Cambridge Modern History »njegova glavna posledica [. . .] okrepiti roke tistih, ki so bili odločeni, da izkoreninijo protestantizem«.
Uvod v vojno
Mnogi člani gibanja za obnovo znotraj katoliške cerkve so se utrudili od čakanja na spremembe in se pridružili protestantizmu. Okrog leta 1560 se je hugenotom, kakor so pravili protestantom, pridružilo veliko francoskih aristokratov in njihovih privržencev. Hugenoti so postajali vse glasnejši. Njihovi javni shodi so bili včasih vir provokacij in antagonizma. Leta 1558 se jih je denimo v Parizu za štiri dni na tisoče zbralo k petju psalmov.
Vse to je razjezilo močne dostojanstvenike katoliške cerkve, pa tudi katoliške množice. Kralj Henrik II., ki je nasledil svojega očeta Franca I., je na pobudo kardinala Karla Lorenskega junija 1559 izdal ecouenski edikt. Ta je povsem odkrito razglašal, da želijo izkoreniniti »zloglasni luteranski izmeček«. To je v Parizu vodilo v akcijo terorja proti hugenotom.
Henrik II. je nekaj tednov za tem umrl zaradi ran, ki jih je dobil na viteškem turnirju. Njegov sin, kralj Franc II., je zaradi pritiska guiške družine obnovil edikt, ki je vztrajnim protestantom določal smrtno kazen. Naslednjega leta je Franc II. umrl, na mestu njegovega desetletnega brata Karla IX. pa je zavladala njegova mati Katarina Medičejska. Njena politika sprave ni bila pogodu Guisom, ki so bili odločeni protestantizem izbrisati.
Katarina je leta 1561 v Poissyju blizu Pariza organizirala seminar, na katerem so se srečali katoliški in protestantski teologi. V ediktu, ki je bil izdan januarja 1562, je protestantom zagotovila, da se lahko zunaj mest svobodno zbirajo k bogoslužju. Katoličani so bili besni! To je vodilo v dogodek, ki se je zgodil dva meseca kasneje – pokol protestantov v skednju v Vassyju, opisan na začetku.
Prve tri vojne
Pokol v Vassyju je sprožil prvo od osmih verskih vojn, ki so Francijo potopile v strašno medsebojno pobijanje od leta 1562 do srede 1590-ih. Sicer so jih k prelivanju krvi navedle tudi politične in družbene sporne zadeve, najbolj pa prav verske.
Po bitki pri Dreuxu decembra 1562, v kateri je umrlo 6000 ljudi, se je prva verska vojna končala. Amboiški mir, podpisan marca 1563, je hugenotskim plemičem zagotavljal omejeno svobodo bogoslužja na določenih mestih.
»Druga vojna je izbruhnila zato, ker so se hugenoti bali mednarodne katoliške zarote,« pravi The New Encyclopædia Britannica. Takrat so katoliški sodniki navadno državljane obešali že samo zato, ker so bili hugenoti. Leta 1567 so hugenoti skušali zajeti kralja Karla IX. in njegovo mater Katarino, in to je zanetilo drugo vojno.
Zgodovinarja Will in Ariel Durant sta pripovedovala o še zlasti krvavem spopadu pri St. Denis zunaj Pariza in nato zapisala: »Francija se je zopet spraševala, le kakšna religija je to, da može vodi v tako klanje.« Kmalu zatem, marca 1568, je longjumeaujski mir hugenotom zagotavljal le skromno strpnost, ki so jo imeli prej pod amboiškim mirom.
Vendar pa so bili katoličani besni in niso hoteli upoštevati pogojev sklenjenega miru. Tako je septembra 1568 izbruhnila tretja verska vojna. Končala se je z mirovno pogodbo, po kateri so imeli hugenoti več pravic. Prepustili so jim nekaj utrjenih mest, med njimi tudi pristanišče La Rochelle. Poleg tega so v kraljevi svet sprejeli pomembnega protestantskega plemiča, admirala Colignyja. Katoličani so bili zopet razkačeni.
Pokol na šentjernejsko noč
Čez okrog leto dni, 22. avgusta 1572, je Coligny preživel atentat v Parizu. Napadli so ga, ko je šel iz Louvrske palače na svoj dom. Protestanti so bili besni. Zagrozili so s hudim maščevanjem, če se pravica ne bo hitro izvršila. Na tajnem svetu so se mladi kralj Karel IX., njegova mati Katarina Medičejska in nekaj plemičev odločili, da Colignyja odstranijo. Da bi se ognili povračilom, so ukazali pomoriti tudi vse protestante, ki so prišli v Pariz na poroko protestanta Henrika Navarskega s Katarinino hčerjo Margareto Valois.
Ponoči 24. avgusta so zvonovi cerkve v Saint-Germainu-l’Auxerrois nasproti Louvra dali znak za začetek pokola. Guiški vojvoda je s svojimi možmi napadel zgradbo, v kateri je spal Coligny. Ubili so ga in vrgli skozi okno, njegovo truplo pa zmaličili. Katoliški vojvoda je razširil besedo: »Pobijte jih vse. To je kraljev ukaz.«
Od 24. do 29. avgusta je pariške ulice pretresala groza. Nekateri so trdili, da je bila reka Sena, zaradi krvi tisočih pobitih hugenotov, rdeča. Kri so prelivali tudi v drugih mestih. Menijo, da je bilo število mrtvih med 10.000 in 100.000, a večina se jih strinja, da je bilo ubitih najmanj 30.000.
»Eno od dejstev, ravno tako strašno kakor sam pokol, je veselje, ki ga je pokol vzbudil,« poroča neki zgodovinar. Ko je papež Gregor XIII. slišal za pokol, je ukazal zahvalno slovesnost in Katarini Medičejski poslal čestitke. V spomin na pokol hugenotov je tudi naročil posebne medalje in dal dovoljenje za sliko pokola z naslovom »Papež odobrava umor Colignyja«.
Pravijo, da je imel Karel IX. po pokolu videnja o svojih žrtvah in da je svoji negovalki zaklical: »Kako zloben nasvet sem poslušal! O Bog moj, odpusti mi!« Umrl je leta 1574, star 23 let. Nasledil ga je njegov brat Henrik III.
Verske vojne so se nadaljevale
Medtem so katoliško prebivalstvo njihovi voditelji hujskali proti hugenotom. V Toulouseu so katoliški kleriki svoje privržence spodbujali: »Vse pobijte, plenite. Mi smo vaši očetje. Zaščitili vas bomo.« Kralj, parlamenti, guvernerji in stotniki so z nasilnim zatiranjem dali zgled, ki so ga katoliške množice posnemale.
Toda hugenoti so udarili nazaj. V dveh mesecih po pokolu na šentjernejsko noč so začeli četrto versko vojno. Kjer jih je bilo več kakor katoličanov, so v katoliških cerkvah uničevali kipe, razpela in oltarje, tudi ubijali so. »Bog noče, da se prizanese mestom, niti ljudem,« je razglasil Jean Calvin, vodja francoskega protestantizma v svojem delu Déclaration pour maintenir la vraye foy (Deklaracija za ohranitev prave vere).
Sledile so še štiri verske vojne. Peta se je končala leta 1576, ko je kralj Henrik III. podpisal mir, ki je hugenotom zagotavljal popolno svobodo bogoslužja povsod po Franciji. Nazadnje se je skrajno katoliško mesto Pariz uprlo in kralja Henrika III. izgnalo, saj je menilo, da je do hugenotov preveč strpen. Katoličani so postavili nasprotujočo vlado, katoliško sveto ligo pod vodstvom Henrika Guisa.
Nazadnje se je začela osma vojna ali vojna treh Henrikov, v kateri je Henrik III. (katoličan) sklenil zavezo s svojim naslednikom Henrikom Navarskim (protestantom) proti Herniku Guisu (katoličanu). Henriku III. je uspelo umoriti Henrika Guisa, njega pa je avgusta 1589 umoril neki dominikanec. Tako je Henrik Navarski, ki se je 17 let pred tem rešil iz pokola na šentjernejsko noč, postal kralj Henrik IV.
Ker je bil Henrik IV. hugenot, ga Pariz ni hotel podpreti. Katoliška sveta liga je po vsej državi organizirala oborožen odpor. Henrik je dobil več bitk, a ko je prišla katoličane podpret španska vojska, se je nazadnje odločil odpovedati protestantski veri in sprejeti katoliško. Kronali so ga 27. februarja 1594. Vstopil je v Pariz, kjer ga je ljudstvo, povsem izčrpano od vojne, pozdravilo za kralja.
Tako so se francoske verske vojne po več kot 30 letih periodičnega medsebojnega pobijanja katoličanov in protestantov končale. Henrik IV. je 13. aprila 1598 izdal zgodovinski nantski edikt, v katerem je protestantom podelil svobodo vesti in bogoslužja. Papež je dejal, da je edikt »nekaj najslabšega, kar si more kdo zamisliti, saj je zagotavljal svobodo vesti vsakomur, in to je nekaj najhujšega na svetu«.
Katoličani po Franciji so menili, da je Henrik z ediktom prelomil svojo obljubo, da bo podpiral njihovo veroizpoved. Cerkev ni mirovala, dokler ni skoraj stoletje kasneje Ludvik XIV. preklical nantski edikt in sprožil celo še hujše preganjanje hugenotov.
Posledice vojn
Do konca 16. stoletja francoske blaginje ni bilo več. Polovica kraljestva je okusila obleganje, plenjenje, plačilo odkupnine ali uničenje. Vojaki so od ljudi zahtevali preveč, kar je pripeljalo do kmečkih uporov. Protestantsko prebivalstvo je v 17. stoletje vstopilo številčno precej šibkejše, saj so jih zdesetkale smrtne kazni, pokoli, izgoni, nekateri pa so se protestantizmu odpovedali.
Videti je bilo, da so francoske verske vojne dobili katoličani. Toda ali je Bog blagoslovil njihovo zmago? Očitno ne. Mnogi Francozi so bili utrujeni od vsega tega pobijanja v Božjem imenu in so postali nereligiozni. Bili so predhodniki antikrščansko naravnanega 18. stoletja.
[Poudarjeno besedilo na strani 9]
»Bog noče, da se prizanese mestom, niti ljudem.« (To je dejal vodja francoskega protestantizma)
[Okvir/slika na strani 6]
Valdežani so stali trdno In posledice?
PIERRE VALDES oziroma Peter Valdez je bil bogat trgovec iz Francije 12. stoletja. V tistem času, ko je rimskokatoliška cerkev ljudi namenoma držala v nevednosti, kaj piše v Bibliji, je financiral prevod evangelijev in drugih biblijskih knjig v običajni jezik ljudstva jugovzhodne Francije. Nato se je odpovedal svojemu poslu in se posvetil oznanjevanju evangelija. Kmalu so se mu mnogi pridružili in leta 1184 jih je papež Lucij III. izobčil.
Sčasoma so te biblijsko naravnane skupine oznanjevalcev postale znane kot valdežani. Zavzemali so se za vrnitev k prepričanju in navadam zgodnjega krščanstva. Zavrnili so tradicionalne katoliške običaje in prepričanja, na primer odpustke, molitve za mrtve, vice, čaščenje Marije, molitve k »svetnikom«, krščevanje otrok, oboževanje razpel in transsubstanciacijo. Zaradi tega so valdežani pogosto zelo trpeli po roki katoliške cerkve. Zgodovinar Will Durant opisuje, kakšne so bile razmere, ko je kralj Franc I. začel akcijo proti nekatoličanom:
»Kardinal Tournon je trdil, da valdežani kujejo izdajalsko zaroto proti vladi. Bolehnega, omahljivega kralja je prepričal, da je podpisal odlok (1. januarja 1545), po katerem so morali vse valdežane, krive herezije, usmrtiti. [. . .] V tednu dni (od 12. do 18. aprila) so jim več vasi požgali do tal, v eni od njih so pobili 800 moških, žensk in otrok. V dveh mesecih so jih ubili 3000, 22 njihovih vasi zravnali z zemljo in 700 moških poslali na galeje. Petindvajset prestrašenih žensk, ki so se skrivale v votlini, so zadušili z dimom ognja, ki so ga zanetili pri vhodu v votlino.«
O teh zgodovinskih dogodkih je Durant pripomnil: »Ta preganjanja so bila največja napaka v Francovem vladanju.« Kako pa je stanovitnost valdežanov med preganjanji, ki jih je odobril kralj, učinkovala na opazovalce? Durant je pisal: »Pogum mučenikov je njihovi stvari dal dostojanstvo in sijaj. Na tisoče gledalcev je vse to moralo narediti vtis in jih motiti. Ti gledalci se sicer, če ne bi bilo teh pozornost zbujajočih usmrtitev, verjetno nikoli ne bi ubadali s tem, ali naj spremenijo svojo podedovano vero.«
[Slika na strani 5]
Pokol v Vassyju je sprožil verske vojne
[Vir slike]
Bibliothèque Nationale, Paris
[Slika na strani 7]
Pokol na šentjernejsko noč, v katerem so katoličani pobili na tisoče protestantov
[Vir slike]
Photo Musée cantonal des Beaux-Arts, Lausanne
[Slike na strani 8]
Protestanti so uničevali cerkveno lastnino in ubijali katoličane (zgoraj in spodaj)
[Viri slik]
Bibliothèque Nationale, Paris
Bibliothèque Nationale, Paris