Beg hugenotov v svobodo

»Kralj in Kraljica [. . .] s tem objavljava, da francoski protestanti, ki bodo tu iskali zatočišče in se priselili v Naše Kraljestvo, ne bodo le vsi uživali Najine kraljevske zaščite [. . .], ampak si bova tudi prizadevala, da jih bova na vse razumne načine in z vsemi sredstvi podpirala in jim pomagala, [. . .] da bi jim bilo žitje in bitje v tem kraljestvu prijetno ter lahko.«

TAKO se glasi deklaracija angleškega kralja in kraljice, Viljema in Marije, iz 1689. leta. Zakaj pa so francoski protestanti, poznani kot hugenoti, morali iskati zatočišče in zaščito zunaj Francije? Zakaj naj bi nas danes zanimal njihov beg iz Francije pred približno 300 leti?

V šestnajstem stoletju je Evropa bila izmučena od vojne in prepirov, povezanih z vero. Tem nemirom ni ubežala niti Francija s svojimi verskimi vojnami (1562–1598) med katoličani in protestanti. Francoski kralj Henrik IV. pa je 1598. leta podpisal tolerančni edikt, Nantski edikt, s katerim je protestantskim hugenotom podelil nekoliko verske svobode. To zakonsko priznanje dveh ver je bilo v Evropi nekaj edinstvenega. Za nekaj časa je končalo verske prevrate, ki so Franciji v 16. stoletju zadajali rane več kot 30 let.

Čeprav naj bi bil nantski edikt »večen in nepreklicen«, so ga 1685. leta preklicali z fontainebleauškim ediktom. Francoski filozof Voltaire je ta preklic kasneje opisal kot »eno od velikih tragedij Francije«. V kratkem razdobju je sprožil beg kakih 200.000 hugenotov v druge dežele. A njegove posledice so bile še bolj daljnosežne. Zakaj pa so preklicali prejšnji edikt, ki je zagovarjal versko strpnost?

Nasprotovali so mu že od začetka

Nantski edikt je uradno veljal skoraj 90 let, vendar neka zgodovinarka pravi, da je »že umiral, ko so ga 1685. leta preklicali«. Edikt res ni bil zgrajen na trdnih temeljih. Že v začetku je prispeval k temu, kar bi lahko opisali kot »hladna vojna« med katoliško duhovščino in tem, čemur so rekli »RPR« (tako imenovana reformirana vera). Odkar so ga 1598. leta izdali, pa do okrog 1630. leta, se je nasprotovanje nantskemu ediktu vrtelo okrog javnih razprav med protestanti in katoličani ter okrog objavljanja verskih literarnih del. Toda nestrpnost se je kazala na več področjih.

Francoska vlada se je od 1621. do 1629. leta vojskovala proti protestantom in jih nato skušala z vrsto zatiralnih ukrepov prisilno združiti s katolištvom. To nadlegovanje se je še povečalo pod Ludvikom XIV., »Sončnim kraljem«. Njegova politika preganjanja je tudi vodila do preklica nantskega edikta.

Omejitve

Z omejitvami so protestantom postopoma odvzemali državljanske pravice. Med letoma 1657 in 1685 je bilo proti hugenotom objavljenih približno 300 odlokov, ki jih je pogosto predlagala tudi duhovščina. Z njimi so prizadeli vsak vidik življenja hugenotov. Prepovedana jim je bila denimo dolga vrsta poklicev, kot zdravniški in pravni poklic ter celo babištvo. Glede slednjega je neka zgodovinarka pojasnila: »Le kako bi mogli zaupati življenje nekoga heretiku, čigar cilj je bil zrušiti obstoječi red?«

Primež zatiranja se je 1677. leta še bolj stisnil. Vsakega hugenota, ki so ga zalotili, da je skušal spreobrniti kakega katoličana, so kaznovali s tisoč francoskimi funti. Hugenote pa so skušali k spreobrnitvi spodbuditi z državnimi skladi iz pretiranih davkov. Katoliška duhovščina je 1675. leta darovala francoskemu kralju Ludviku XIV. 4,5 milijona francoskih funtov, s sporočilom: »Zdaj torej morate izkazati hvaležnost tako, da s Svojo oblastjo popolnoma iztrebite herezijo.« Taktika »kupovanja« spreobrnjencev je v treh letih obrodila kakih 10.000 spreobrnitev h katolištvu.

Leta 1663 so spreobrnitev k protestantizmu z zakonom prepovedali. Obstajale so tudi omejitve glede krajev, kje hugenoti lahko živijo. En zgled skrajnih ukrepov je bil ta, da so otroci po sedmem letu starosti lahko postali katoličani proti volji staršev. Protestantski starši so bili dolžni plačevati jezuitom in drugim katoliškim učiteljem, da so sploh poučevali njihove otroke.

Drugo orožje, s katerim so zatirali hugenote, je bila tajna Compagnie du Saint-Sacrement (sveta liga). Zgodovinarka Janine Garrisson je to katoliško organizacijo primerjala s »široko mrežo«, ki je pokrivala vso Francijo. Ker je prodirala v najvišje družbene sfere, ji ni manjkalo ne denarnih sredstev ne informacij obveščevalcev. Garrissonova takole pojasnjuje njene številne taktike: »Compagnie je za to, da bi oslabila protestantsko skupnost, uporabila vsako sredstvo, od pritiska do obstrukcije, od sleparjenja do ovadb.« Kljub vsemu temu je med tem preganjanjem večina hugenotov ostala v Franciji. Zgodovinarka Garrissonova opaža: »Težko je razumeti, zakaj protestanti niso bolj množično zapuščali kraljestva, ko je sovražnost proti njim postopoma naraščala.« Vendarle je nazadnje beg v svobodo postal nujen.

Zopet na začetek

Kralj Ludvik XIV. je z nijmegenskim mirom (1678) in regensburškim premirjem (1684) končal vojskovanje z drugimi državami. Februarja 1685. leta je na drugi strani Rokavskega preliva, v Angliji, prestol zasedel katoličan. Ludvik XIV. je te nove razmere lahko izkoristil. Le nekaj let pred tem je katoliška duhovščina v Franciji izdala štiri galikanske člene, ki so omejevali papeško oblast. Takrat je papež Inocenc XI. »na francosko cerkev gledal skoraj kakor na razkolniško«. Ludvik XIV. si je potemtakem s preklicem nantskega edikta lahko spet pridobil svoj zapravljen ugled in s papežem obnovil normalne odnose.

Kraljeva politika do protestantov je postala kristalno jasna. S prepričevanjem in z zakonodajo, torej na lep način, očitno niso dosegli rezultatov. Uspešni pa so bili z dragonadami.a Ludvik XIV. je zato 1685. leta podpisal Fontainebleauški edikt, s katerim je preklical nantskega. Zaradi nasilnega preganjanja, povezanega s tem preklicem, so bili hugenoti na še slabšem položaju kakor pred nantskim ediktom. Kaj bodo storili zdaj?

Se skriti, bojevati ali zbežati?

Nekateri hugenoti so se odločili, da bodo bogočastje izvajali na skrivaj. Ker so jim shajališča opustošili, javno bogočastje pa prepovedali, so se preoblikovali v ,Cerkev puščave‘ oziroma podtalno bogočastje. To so storili kljub temu, da so vodje teh shodov po zakonu, ki je izšel julija 1686, tvegali smrtno obsodbo. Nekateri hugenoti so se odrekli svoji veri, z mislijo na to, da se bodo kasneje zopet spreobrnili. Takšni spreobrnjenci so se po katolištvu ravnali zgolj navidezno, kar so posnemali tudi poznejši rodovi.

Vlada pa je spreobrnitve skušala učvrstiti. Če je novi spreobrnjenec hotel dobiti delo, si je moral priskrbeti potrdilo o svojem katolištvu, s podpisom svojega župnijskega duhovnika, ki je spremljal njegovo navzočnost v cerkvi. Če otroci niso bili krščeni ali se jih ni vzgajalo kot katoličane, so jih staršem lahko vzeli. V šolah je moral potekati katoliški verouk. Za »ljudstvo Knjige [Biblije]«, kakor so imenovali protestante, so se potrudili sestaviti prokatoliška verska dela. Vlada je natisnila več kot milijon knjig in jih razposlala na področja, kjer je bilo veliko spreobrnjencev. Ukrepi so bili tako skrajnostni, da so takega, ki je bil bolan in je odklonil katoliški poslednji zakrament, potem pa si je opomogel, obsodili na dosmrtni zapor ali na galejo. In ko je pozneje umrl, so njegovo truplo kar odvrgli kakor smeti, njegovo premoženje pa zaplenili.

Nekateri hugenoti so se obrnili k oboroženemu odporu. Na področju v Sevenih, kjer so bili ljudje poznani po svoji verski gorečnosti, so se bojeviti hugenoti, imenovani kamizarji, 1702. leta uprli. Na njihove zasede in nočne napade so vladni vojaški oddelki odgovarjali s požigi vasi. Posamični napadi hugenotov so se sicer še nekaj časa nadaljevali, Toda kralj Ludvik jih je z močno vojsko 1710. leta nazadnje zatrl.

Naslednji odziv hugenotov je bil beg iz Francije. Selitev so poimenovali ,veritable diaspora‘. Večina hugenotov je potem, ko je odšla, ostala brez vsega, ker so jim zaplenili vse njihovo imetje, in del tega bogastva je dobila katoliška cerkev. Tako torej ni bilo lahko bežati. Francoska vlada se je na dogajanje hitro odzvala in budno pazila na izhodne poti ter pregledovala ladje. Pirati so ropali ladje, ki so zapuščale Francijo, saj so bile za ulov ubežnikov razpisane nagrade. Hugenoti, ki so bili zasačeni pri begu, so bili hudo kaznovani. Da je bilo vse še težje, so znotraj skupnosti delovali tudi vohuni, ki so si prizadevali odkriti imena in poti teh, ki so nameravali zbežati. Zasežena pisma, ponarejanje in spletke so postali obvezen del vsakdanjika.

Dobrodošlo pribežališče

Beg hugenotov iz Francije in njihov sprejem v državah gostiteljicah je bil poznan kot pribeg. Hugenoti so zbežali na Holandsko, v Švico, Nemčijo in Anglijo. Kasneje so nekateri odpotovali v Skandinavijo, Ameriko, Irsko, Zahodno Indijo, Južno Afriko in Rusijo.

Precej evropskih držav je izdalo edikte, v katerih so spodbujali hugenote, naj se naselijo pri njih. Tako so jim med drugim ponujali brezplačno državljanstvo, oprostitev davkov in brezplačno članstvo v trgovinskem združenju. Po besedah zgodovinarke Elisabeth Labrousse so hugenoti večinoma bili »mladi moški, [. . .] podjetni, energični posamezniki z izrednimi moralnimi krepostmi«. Francija je tako na višku svoje moči izgubljala delavce, izurjene v številnih poklicih. Da, čez mejo so šli »imetje, bogastvo in veščine«. Pri ponujanju zatočišča hugenotom so svojo vlogo imeli še verski in politični dejavniki. Kakšne pa so bile dolgoročne posledice tega izseljevanja?

Preklic nantskega edikta in spremljajoče preganjanje sta sprožila negativen mednarodni odziv. Viljem Oranski je to protifrancosko razpoloženje izkoristil za to, da je lahko zavladal v Nizozemski. S pomočjo hugenotskih uradnikov je zakraljeval tudi v Veliki Britaniji, pri čemer je zamenjal katoličana Jakoba II. Zgodovinar Philippe Joutard pojasnjuje, da je bila »politika Ludvika XIV. do protestantov eden od glavnih razlogov za padec Jakoba II. [in] oblikovanje augsburške lige. [. . .] Dogodka pa zaznamujeta preobrat v evropski zgodovini, ki je vodil do zamenjave francoske hegemonije z angleško.«

Hugenoti so v Evropi imeli pomembno kulturno vlogo. S svojo novodobljeno svobodo so ustvarjali literaturo, ki je pomagala oblikovati filozofijo razsvetljenstva in zamisel o strpnosti. Neki francoski protestant je denimo prevedel dela angleškega filozofa Johna Lockeja, ki zagovarjajo zamisel o naravnih pravicah. Drugi protestantski pisci so osvetlili pomembnost svobode vesti. Nastala je zamisel, da je poslušnost vladarjem relativna in je tudi ni nujno upoštevati, če vladarji prelomijo sporazum, ki obstaja med njimi in ljudmi. Zgodovinar Charles Read zato razlaga, da je preklic nantskega edikta »izrazito prispeval k francoski revoluciji«.

Ali so se česa naučili?

Glede na to, da so s preganjanjem dosegli ravno nasprotno in je država izgubila toliko koristnih mož, je kralja Ludvika XIV. njegov vojni svetovalec markiz de Vauban takole nagovarjal k obnovitvi nantskega edikta: »Spreobrnjenje srca ljudi pripada samo Bogu.« Zakaj se torej francoska država ni česa naučila in odločitve preklicala? Delni razlog je prav gotovo bil kraljev strah, da bi to oslabilo državo. Vrhu tega je bilo prikladno, da se je podprlo katoliško obnovo in versko nestrpnost, ki je bila v Franciji v 17. stoletju.

Nekateri so se zaradi dogodkov, ki so spremljali ta preklic, začeli spraševati: Koliko pluralizma lahko neka družba dovoljuje in tolerira? Zgodovinarji so ugotovili, da se zgodbe o hugenotih ne da preučevati, ne da bi ob tem pomislili na »mehanizme moči in pokvarjenost le-teh«. Beg hugenotov v svobodo nas v današnji družbi z naraščajočo rasno in versko raznolikostjo bridko spominja na to, kaj se zgodi, kadar o tem, kaj ljudem najbolj koristi, odločajo politiki, ki so pod vplivom cerkve.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 28]

Dragonade

Spreobračanje z nasiljem

Nekateri so na dragonce gledali kot na »izvrstne misijonarje«. Ko je namreč hugenotom prišlo na uho, da prihajajo dragonci, je med njimi nastala panika, in ponekod so se h katolištvu spreobrnile cele vasi. Kdo pa so bili dragonci?

Dragonci so bili do zob oboroženi vojaki, ki so se nastanili pri družinah hugenotov, in jih ustrahovali. Tako početje dragoncev se je imenovalo dragonada. Da bi družine čim bolj obremenili, so v eno hišo poslali toliko vojakov, da jim družinska sredstva niso bila kos. Dragonci so z družinami smeli surovo ravnati, jim kratiti nočni počitek in uničevati imetje. Če so se stanovalci odrekli protestantski veri, so dragonci odšli.

Z dragonadami so tako 1681. leta spreobračali hugenote na področju Poitou v zahodni Franciji, kjer jih je bilo največ. V nekaj mesecih se je spreobrnilo od 30.000 do 35.000 ljudi. Isto sredstvo so uporabili 1685. leta še v drugih enklavah hugenotov. V nekaj mesecih je bilo teh, ki so se odrekli veri, od 300.000 do 400.000. Po besedah zgodovinarja Jeana Quéniarta je bil zaradi uspeha dragonad »preklic [tolerančnega nantskega edikta] neizogiben, ker se je zdaj zdel izvedljiv«.

[Vir slike]

© Cliché Bibliothèque Nationale de France, Paris

[Slika na strani 25]

Ta deklaracija iz 1689. leta je ponujala zatočišče francoskim protestantom, ki so se želeli rešiti verskega zatiranja

[Vir slike]

By permission of The Huguenot Library, Huguenot Society of Great Britain and Ireland, London

[Slika na strani 26]

Preklic nantskega edikta 1685. leta (na sliki prva stran preklica)

[Vir slike]

Documents conservés au Centre Historique des Archives nationales à Paris

[Slika na strani 26]

Uničenih je bilo veliko protestantskih cerkev

[Vir slike]

© Cliché Bibliothèque Nationale de France, Paris