Rojstvo zvezd v Orlovem »gnezdu«

● KAKO se rodijo zvezde? Zakaj so nekatere večje in svetlejše od drugih? Morda niz fotografij vesoljskega teleskopa Hubble na spektakularen način odkriva nastajanje zvezd. To edinstveno dogajanje poteka sredi Orlove meglice, oblaka plina in prahu v naši galaksiji, Rimski cesti.

Orlova meglica je z Zemlje videti kakor ptica z razprostrtimi krili in iztegnjenimi kremplji. Astronom Jeff Hester in njegovi kolegi z Državne univerze v Arizoni so z zanimanjem fotografirali področje krempljev, ki vsak zase oblikuje stebru podobno tvorbo, ki spominja na slonov rilec. Tam ultravijolično sevanje ionizira vodikove molekule – izbije jim elektrone.

Mozaik Hubblovih fotografij odkriva na ducate majhnih »prstov«, ki štrlijo iz koncev stebrov. Na konicah teh prstov zgoščujoči se plin oblikuje sferične krogle, v katerih se morda razvijajo zvezde, po mnenju nekaterih astronomov mogoče tudi planeti. Vendar pa rast teh objektov zadržujejo močni zvezdni vetrovi kakih sto novorojenih zvezd, ki so že prej nastale iz meglice. Najsvetlejša med temi zvezdami je lahko tudi 100.000-krat toliko svetla in več kot osemkrat toliko vroča kakor naše Sonce. Zdi se, da njihovo žarjenje že razjeda tanjše dele meglice. Ta proces, ki se imenuje fotoevaporacija, utegne ovirati oblikovanje zvezd, saj odstranjuje snov, ki bi jo sicer pogoltnile razvijajoče se zvezde. Na fotografijah je izparevajoči plin videti kakor para, ki se dviga iz stebrov plina in prahu.

Da lahko ena teh plinastih krogel začne svetiti, mora imeti dovoljšno maso, da se v njej začnejo jedrske reakcije. Znanstveniki menijo, da mora imeti vsaj osem odstotkov toliko mase kakor Sonce. Poleg tega se mora dovolj obdajajočega prahu umakniti, da lahko svetloba uide. Če pa krogla ne postane dovolj velika, da bi lahko svetila, morda postane temna plinasta krogla, znana kot rjava pritlikavka. Astronomi so pred kratkim odkrili prvo razpoznavno rjavo pritlikavko.

Oblaki prahu v Orlovi meglici so podobni orjaškim deževnim oblakom, ki jih lahko vidimo ob nevihtnih dneh. Ta podobnost vas lahko zavede v mišljenje, da ti oblaki prahu niso zelo veliki. V resnici pa je vsak oblakast steber tako dolg, da mora blisk svetlobe, ki se začne na enem koncu oblakastega stebra, do drugega konca potovati skoraj eno leto. Poleg tega je vsaka na fotografiji »majcena« krogla velika približno toliko kakor naš sončni sistem. In sama Orlova meglica je tako daleč, da svetloba od nje do nas potuje 7000 let, in to s hitrostjo 299.792 kilometrov na sekundo. To pomeni, da to meglico vidimo takšno, kakor je bila videti, še preden je po zemlji hodil človek.

Astronomi opažajo, da se zvezde morda oblikujejo tudi v drugih meglicah, na primer v Orionovi. Vendar pa je druge primere zaradi neugodnega opazovalnega kota težko opazovati. Zvezde utegnejo tudi umreti, tako da preprosto izgorijo, da divje eksplodirajo kot supernova ali pa se zaradi gravitacijske sile sesujejo in postanejo črne luknje. Stvarnik vesolja, Bog Jehova, ima popoln pregled nad zvezdami, saj ima vse preštete in poimenovane. (Izaija 40:26) Zvezdno orlovo »gnezdo« morda kaže nekaj načinov, kako Bog ,ustvarja svetlobo‘ in dela zvezde, ki so si po slavi različne. (Izaija 45:7; 1. Korinčanom 15:41) (Prispevek)

[Slika čez celo 15. stran]

[Navedba vira slike na strani 14]

J. Hester in P. Scowen, (AZ State Univ.), NASA