Prenehati z organiziranim kriminalom — »bil sem jakuzovec«

»OČKA, ko boš prišel domov, bomo skupaj hodili na shode, prav? Mi obljubiš?« To pismo mi je poslala moja mlajša hčerka, ko sem bil tretjič v zaporu. Z mojo ženo je redno obiskovala shode Jehovovih prič. Ker so mi bila pisma družine edina tolažba, sem ji obljubil.

,Zakaj se ukvarjam s kriminalom, če pa me potem to loči od družine?‘ sem razmišljal sam pri sebi. Spomnil sem se svoje zgodnje mladosti. Oče mi je umrl, ko sem bil star šele 18 mesecev, zato se ne spomnim niti njegovega obraza. Mati se je potem še dvakrat poročila. Take družinske okoliščine so me zelo prizadele in na srednji šoli sem se začel družiti z nasilneži. Postal sem nasilen in se pogosto pretepal zunaj šole. Ko sem obiskoval drugi letnik srednje šole, sem organiziral skupino dijakov za boj proti drugi skupini. Aretirali so me in za nekaj časa poslali v poboljševalnico.

Bil sem kakor žoga, ki se s hriba kotali v življenje nasilja. Kmalu sem ustanovil tolpo prestopnikov in postopal okrog prostora neke jakuzovske skupine. Pri osemnajstih sem postal pravi član te skupine in že pri dvajsetih so me zaradi različnih nasilnih dejanj aretirali ter za tri leta zaprli. Najprej sem sedel v mladinskem zaporu v Nari, toda vedel se nisem nič bolje, zato so me poslali v drug zapor, v zapor za odrasle. A vedel sem se še slabše in končal v zaporu za zakrknjene kriminalce v Kjoti.

,Zakaj delam take zločine?‘ sem se spraševal. Ko sedaj gledam nazaj, se zavedam, da sem jih delal zato, ker sem neumno razmišljal. Takrat sem menil, da je tako vedenje moško, dokaz moje moškosti. Ko so me pri petindvajsetih izpustili iz zapora, sem sogangsterjem nekaj pomenil. Sedaj sem imel odprto pot, da se na lestvici kriminalnega sveta pomaknem više.

Odziv moje družine

Takrat enkrat sem se poročil in kmalu sva z ženo imela dve hčerki. Vendar pa se moje življenje ni spremenilo. Zdaj sem bil doma, zdaj na policiji. Pretepal sem ljudi in jih izsiljeval. Z vsakim incidentom sem si pridobil več spoštovanja sogangsterjev in zaupanje šefa. Sčasoma se je moj starejši jakuzovski »brat« prebil na vrh tolpe in postal šef. Bil sem zelo vesel, ker sem v tolpi postal človek št. 2.

,Kaj si žena in hčerki mislijo o mojem življenjskem slogu?‘ sem razmišljal sam pri sebi. Prav gotovo so v zadregi, ker je njihov mož oziroma oče kriminalec. Pri tridesetih so me zopet zaprli in nato ponovno pri dvaintridesetih. Tokrat je bilo triletno obdobje v zaporu res hudo. Hčerkama niso dovolili, da me obiščeta. Tako se z njima nisem mogel pogovarjati niti ju objemati, in to sem pogrešal.

Na začetku te moje zadnje zaporne kazni, je žena začela z Jehovovimi pričami preučevati Biblijo. Dan za dnem mi je pisala o resnici, o kateri se je učila. ,Le kaj je ta resnica, o kateri govori žena?‘ sem se spraševal. V zaporu sem prebral célo Biblijo. Razmišljal sem o tem, kar mi je v pismih žena govorila o upanju na prihodnost in Božjem namenu.

Upanje na večno življenje v raju na zemlji me je pritegnilo, saj sem se smrti bal. Vedno sem si mislil: ,Če umreš, si zguba.‘ Ko gledam nazaj, vidim, da me je strah pred smrtjo priganjal, da sem druge poškodoval prej, kot bi oni lahko mene. Iz ženinih pisem sem tudi uvidel, kako prazen je moj cilj, da se v svetu tolp pomikam po lestvici više.

Vseeno pa mi ni bilo do tega, da bi preučeval resnico. Žena se je posvetila Jehovu in postala krščena Priča. Čeprav sem se v pismu strinjal, da bom obiskoval shode Jehovovih prič, pa nisem mislil postati eden njih. Bilo mi je, kakor da so žena in hčerki odšle daleč stran od mene in me pustile zadaj.

Izpuščen iz zapora

Končno je napočil dan, ko so me spustili. Da bi me pozdravili, so se pri vratih zapora v Nagoji zvrstili mnogi gangsterji. V tisti veliki množici ljudi pa sem iskal le ženo in hčerki. Ko sem videl hčerki, ki sta v treh letih in pol zelo zrasli, sem bil ganjen do solz.

Dva dni po prihodu domov, sem izpolnil obljubo svoji drugi hčerki in obiskal shod Jehovovih prič. Vedrina vseh navzočih me je presenetila. Priče so me toplo pozdravili, toda meni se je zdelo, da ne sodim mednje. Ko sem kasneje zvedel, da so tisti, ki so me pozdravili, vedeli za mojo kriminalno življenjsko ozadje, sem bil zbegan. Toda čutil sem njihovo toplino, pa tudi biblijski govor mi je bil všeč. Govoril je o ljudeh, ki bodo večno živeli v raju na zemlji.

Mučila me je misel, da bi moja žena in hčerki preživeli v raj, jaz pa bi bil uničen. Resno sem premišljeval, kaj bi moral storiti, da bi lahko z družino živel večno. Začel sem razmišljati, da bi prenehal živeti kot gangster, in začel preučevati Biblijo.

Prenehati s kriminalnim življenjem

Prenehal sem obiskovati sestanke tolpe in se družiti z jakuzo. Ni mi bilo lahko začeti drugače razmišljati. Iz golega užitka sem se okrog vozil z velikim pomembnim avtomobilom – v zadovoljstvo svojega ega. Potreboval sem tri leta, da sem svoj avto zamenjal s skromnejšim. Nagibal sem se tudi k temu, da sem iz zadev vedno iskal najlažji izhod. A s spoznavanjem resnice sem uvidel, da se moram spremeniti. Toda kot pravi Jeremija 17:9, ,je srce nad vse varljivo in hudo popačeno‘. Vedel sem, kaj je prav, a mi je bilo tisto, kar sem se naučil, zelo težko udejanjiti. Problemi, s katerimi sem se spoprijemal, so bili videti kakor velika gora. Skrbelo me je in velikokrat sem razmišljal, da bi prenehal preučevati in opustil zamisel, da postanem Jehovov priča.

Potem je brat, ki je z menoj preučeval Biblijo, povabil potujočega nadzornika, ki je imel podobno preteklost kakor jaz, naj ima javni govor v naši občini. Da bi me spodbudil, je v Suzuko prišel iz približno 645 kilometrov oddaljene Akite. Zatem sem vsakič, kadar sem bil ves izčrpan in sem razmišljal, da bi z vsem prenehal, od njega dobil pismo, v katerem me je spraševal, ali trdno hodim po poti Gospoda.

Stalno sem molil k Jehovu, naj mi pomaga pretrgati vse vezi z jakuzo. Zaupal sem mu, da me bo uslišal. Aprila 1987 sem končno izstopil iz jakuze. Ker sem moral zaradi svojega lastnega posla vsak mesec prek morja, in bil tako ločen od družine, sem zamenjal službo ter postal hišnik in čistilec; tako sem imel popoldneve proste za duhovne dejavnosti. Prvič sem dobil kuverto s plačo. Bila je skromna, a me je zelo razveselila.

Ko sem bil v jakuzovski organizaciji človek št. 2, sem bil dobro situiran, toda sedaj imam duhovno bogastvo, ki ne propada. Poznam Jehova. Poznam njegove namene. Imam načela, po katerih lahko živim. Imam prave prijatelje, katerim je mar zame. V svetu jakuze so bili gangsterji površinsko skrbni, toda niti en jakuzovec, ki sem ga poznal, niti en sam, se ne bi za druge žrtvoval.

Avgusta 1988 sem svojo posvetitev Jehovu simboliziral s krstom v vodi. Od naslednjega meseca naprej sem najmanj 60 ur mesečno drugim govoril o dobri novici, ki mi je spremenila življenje. Od marca 1989 služim kot polnočasni strežnik. Sedaj imam tudi prednost, da v občini služim kot strežni služabnik.

Uspelo mi je znebiti se večine ostankov iz mojega življenja kot jakuzovec. Vendar pa mi en ostaja. To so vtetovirana znamenja na telesu, ki me, pa tudi družino in druge, spominjajo na mojo preteklost. Nekoč je starejša hči prijokala iz šole in dejala, da ne gre več v šolo, ker so ji prijateljice rekle, da sem jakuzovec in imam vtetovirana znamenja. S hčerami se mi je uspelo o tem pogovoriti in razumele so, kakšen je položaj. Veselim se dne, ko bo zemlja postala raj in bo moje meso postalo »bolj sveže kakor v mladosti« (NW). Potem bodo moje vtetovirane risbe in spomini na 20 let življenja kot jakuzovec preteklost. (Job 33:25; Razodetje 21:4) (Pripovedoval je Jasuo Kataoka.)

[Slika na strani 11]

Hrepenim po dnevu, ko bodo izbrisana tudi moja vtetovirana znamenja

[Slika na strani 13]

Pri kraljestveni dvorani z družino