Ganljivo presenečenje

Dana Folz je imel osem let, ko je izvedel, da je posvojen. Leta pozneje se je pričel spraševati: ,Kdo je moja mati? Kakšna je bila? Zakaj me je dala v posvojitev? Ali imam še brate ali sestre?‘ Preberite Danovo pripoved o tem, kako je končno našel svojo rodno mater, in o dramatičnem presenečenju, ki je sledilo.

RODIL sem se 1. avgusta 1966 v Ketchikanu na Aljaskem (ZDA). Sestra Pam je bila dve leti starejša od mene. Oče je bil socialni delavec pri oddelku Ministrstva za indijanske zadeve in pogosto so ga premeščali. Selili smo se iz kraja v kraj na Aljaskem. Pozneje smo živeli v Iowi, Oklahomi, Arizoni in Oregonu.

Poleti leta 1975 smo obiskali sorodnike v Wisconsinu in nekateri bratranci so o svojem bratrancu imeli neprijazne pripombe. »On je posvojen,« so dejali, »zato v resnici ni Folz.« Ko sem se vrnil domov, sem o tem povprašal mamo in bil presenečen nad presunjenim izrazom njenega obraza. Razložila je, kaj je posvojitev. Tistega večera so ji solze vrele iz oči, ko mi je povedala, da sva oba s sestro posvojena.

Takrat mi posvojitev ni pomenila veliko in tudi pozneje sem se za to kaj malo zmenil. Imel sem mamo pa tudi očka in zdelo se je, da je življenje takšno, kakršno bi pač moralo biti. Starša sta se odločila, da se ne bosta več selila in tako smo se kot družina ustalili. Ko mi je bilo devet let, smo se nastanili v Vancouvru (Washington). Z očkom sva si bila zelo blizu, a z mamo manj. Včasih sem bil neodvisen in uporniški, zaradi česar je bila mama zaskrbljena. To lahko pojasni, zakaj sva se navidez oddaljila.

Ljubezen in kolidž

V srednji šoli sem srečal Trino in takoj sva se ujela. Po diplomi sem prejel akademsko štipendijo za šolanje na Oregonski državni univerzi v Corvallisu (Oregon). V prostem času sem potoval v Vancouver, da bi bil s Trino, ki je imela pred seboj še en letnik srednje šole. Resda se nisem veliko učil, a sem menil, da na kolidžu kjub temu ne bom imel težav. Prva ocena je bila zame šok – najslabša, kar sem jo kdaj dobil! Bilo mi je nerodno. Vendar Trine nisem nehal obiskovati; samo knjige sem si vzel s seboj, da sem se lahko učil.

Nekega dne pa, ko sem se z motornim kolesom spet peljal iz Vancouvra v šolo, sem imel hudo nesrečo. Kmalu zatem me je na prehodu za pešce še zbil avto in bil sem hudo poškodovan. Sčasoma sem se zaposlil in izgubil željo, da bi se vrnil na kolidž.

Zanimanje za vero

S Trino sva pozneje pričela živeti skupaj. V Boga sva verovala in si ga želela poznati. Vendar sva menila, da so cerkve hinavske. Zato sva se sama trudila brati Biblijo, vendar nisva ločila glave od repa.

Nekega dne, ko sem bil v službi v Portlandu (Oregon), so sodelavci pričeli zbadati moža, ki je bil zame eden najprijaznejših ljudi, kar sem jih kdaj srečal. Randy je izzivanje mirno prenesel. Še istega dne sem ga vprašal: »Kako je s tem, ko vam pravijo, da ste duhovnik?«

»Res je, sem,« je dejal.

»Pri kom pa?« sem ga vprašal.

»Sem Jehovova priča.«

»Kdo pa so Jehovove priče?«

»Res ne veste?« me je začudeno vprašal.

»Ne,« sem rekel. »Kdo so Jehovove priče? Bi moral to vedeti?«

»Da,« mi je z nasmeškom odgovoril, »morali bi vedeti. Imate med kosilom kaj časa?«

To je bil prvi od številnih biblijskih razgovorov pri kosilu. Nekega večera sem o tem pripovedoval Trini. »Z Jehovovimi pričami se ne pogovarjaj!« je vzkliknila. »Oni so čudaki! Niti kristjani niso. Ne praznujejo božiča.« In govorila mi je še o marsičem, kar je slišala o Jehovovih pričah.

»Nekdo ti je natvezil veliko stvari, ki enostavno niso resnične,« sem rekel. Po daljšem razgovoru sem jo lahko prepričal, da ni dobro seznanjena. Zatem je po meni pričela spraševati Randyja, jaz pa sem ji prinašal jasne biblijske odgovore, drugega za drugim. Nazadnje pa je Trina rekla: »Nikoli nisem vedela, da vse to piše v Bibliji, vendar še vedno menim, da so čudaki. Ne briga me, če se hočeš z njim še naprej pogovarjati o Bibliji; samo nikar me potem doma ne prepričuj.«

Mučno obdobje

Verjel sem v vse, kar sem spoznal iz Biblije, vendar sem menil, da ne morem tako živeti. Zdelo se je, da se s Trino vedno več prepirava. Zato sva se s prijateljem odločila, da najini dekleti zapustiva in zaživiva na novo v Oklahomi. Dogovoril sem se za daljšo odsotnost z dela. Kmalu sva se s prijateljem naselila v stanovanju v mestecu blizu teksaške meje. Ni minilo veliko časa, da sem spoznal, kako zelo pogrešam Trino, vendar sem se odločil, da se bom kljub temu zabaval.

Slišal sem, da se lahko v Teksasu pije alkohol že pri devetnajstih, zato sem neke noči, ko je prijatelj odpotoval, prestopil mejo, da bi se zabaval v dobro znanem rokenrolskem baru. Hudo sem se napil, razbil avto in odpeljali so me v ječo. Kasneje sem se lahko pogovarjal z očkom. Plačal je varščino in tako so me izpustili. Tudi Trina me je sprejela nazaj, za kar sem ji bil zelo hvaležen. Vrnil sem se na staro delovno mesto in se z Randyjem spet pogovarjal o Bibliji.

Prevzeti nadzor nad svojim življenjem

Skoraj dve leti sta minili, odkar sem prvič slišal o Jehovovih pričah, in odločil sem se, da bom pri biblijskem preučevanju prizadevnejši. Imel sem 20 let in začela so me vznemirjati vprašanja o posvojitvi, ki sem jih omenil na začetku tega članka. Zato sem pričel resno iskati rodno mater.

Poklical sem v bolnišnico na Aljaskem, kjer sem se rodil, in vprašal, kako naj ravnam. Zatem, ko so me poučili, sem si priskrbel kopijo rojstnega lista, odkril pa sem tudi, da je materi ime Sandra Lee Hirsch; o očetu ni bilo nobenega poročila. Ob mojem rojstvu je bilo Sandri komaj 19 let, zato sem domneval, da jo je moralo biti strah; samsko dekle, ki je zašlo v težave in naredilo zelo težko odločitev. A na rojstnem listu ni bilo dovolj podatkov, da bi določil, kje moja mati živi.

Medtem sem se s pomočjo biblijskega preučevanja z Randyjem prepričal, da sem našel pravo vero. Vendar sem se spet in spet neuspešno skušal odpovedati oskrunjajoči rabi tobaka. (2. Korinčanom 7:1) Mislil sem že, da je Jehova nad mano obupal. Nato pa je Priča v kraljestveni dvorani rekel nekaj, kar mi je zares pomagalo. Omenil je, da je Satan tisti, ki želi, da ne bi uspeli, ter da je žalostno videti nekatere, ki se predajo in izgubijo večno življenje. »Moramo vreči svoje breme na Jehova,« je dejal, »in se popolnoma zanesti nanj, da nam bo v teh hudih časih pomagal.« (Psalm 55:22)

To je bilo točno tisto, kar sem potreboval! To, kar je dejal, sem pričel udejanjati, pogosto sem molil za Jehovovo pomoč. Kmalu sem nehal kaditi, s Trino sva se poročila in pričel sem redno preučevati Biblijo. Sčasoma je pričela preučevati tudi Trina. Svojo posvečenost Jehovu sem simboliziral s krstom v vodi 9. junija 1991. Manj kot dva tedna pozneje se je rodila najina prva hči, Breanna Jean.

Odnos z očkom

Z očkom sva si bila blizu. Bil je zelo prijazen človek in mi vedno, ko sem bil razočaran, stal ob strani s spodbudami. Toda ko sem potreboval disciplino, je bil odločen. Zato mi je bilo zgodaj leta 1991 hudo, ko sem izvedel, da umira za pljučnim rakom. Mami in očka sta se že preselila v Hamilton (Montana). Pogosto smo tja potovali, da bi ga videli in skušali podpreti mamo.

Očku smo lahko dali knjigo Ali s sedanjim življenjem vse mine?. Obljubil je, da jo bo prebral, in rekel, da ga skrbi za njegovo družino. Ko sem ga zadnjič obiskal, mi je dejal, kako je ponosen, da me ima za sina, ter da me ima zelo rad. Potem, ko so mu privrele solze, se je z glavo obrnil k oknu. Preden sem odšel, sva se še večkrat objela. Pred svojo smrtjo, 21. novembra 1991, je prebral kako tretjino knjige.

Po očkovi smrti smo se preselili v Moses Lake v Washingtonu, jaz pa sem si še bolj želel spoznati svojo preteklost. Toda kljub temu, da sem iskanju posvetil toliko časa, nismo zanemarjali duhovnosti. Trina se je krstila 5. junija 1993 in šest mesecev pozneje rodila najino drugo hčer, Sierro Lynn.

Kako sem našel rodno mamo

Poizvedoval sem pri pravnem sistemu na Aljaskem, pisal pismo za pismom različnim agencijam in s pomočjo računalnika iskal tudi sam. A nič ni pomagalo. Zatem so mi ob koncu 1995. leta pri zdravniškem pregledu odkrili napako na srcu. Imel sem komaj 29 let in zdravnik je želel poznati mojo zdravstveno preteklost.

Zdravnik je napisal temeljito, natančno prošnjo, v kateri je poudaril, da so podatki v mojih posvojitvenih kartotekah lahko življenjsko pomembni za moje telesno dobro. Čez nekaj časa smo prejeli odgovor. Vseboval je sodnikov sklep, da moja zdravstvena potreba po njegovem mnenju ni dovolj resna za odprtje kartotek. Bil sem pobit. Po nekaj tednih pa je prispelo pismo drugega sodnika. Sodišče mi je dovolilo dostop do mojih posvojitvenih kartotek!

Posvojitvene kartoteke, za katere sem prosil, so prispele zgodaj v januarju 1996. Izdajale so rojstni kraj rodne matere in družinsko ozadje. S Sandrinim imenom, kot tudi z imenom njenega rojstnega kraja, sem z računalnikom takoj dobil šest telefonskih številk. S Trino sva se odločila, da bi bilo najboljše, če telefonira ona. Ob tretjem telefonskem klicu je Trini ženska razložila, da je Sandra njena nečakinja, in ji dala njeno klicno številko.

Klic in presenečenje

Ko je Trina zavrtela to klicno številko, se ženska, ki se je oglasila, ni želela predstaviti. Trina ji je navsezadnje odkrito rekla: »Moj mož se je rodil v Ketchikanu na Aljaskem, 1. avgusta 1966, in moram vedeti, ali ste vi oseba, ki jo iščem.« Nastala je dolga tišina in ženska jo je zatem s tresočim se glasom zaprosila za njeno ime in klicno številko ter rekla, da jo bo poklicala. Nisem si mislil, da bo poklicala kmalu, zato sem še skočil v trgovino po nekaj potrebnih reči.

Ko sem se vrnil, je bila Trina pri telefonu s solznimi očmi. Izročila mi je telefonsko slušalko. Ko sva se z materjo pozdravila in izmenjala nekaj besed, mi je Trina vneto šepnila: »Ona si te je resnično želela obdržati.« Pri srcu se mi je milo storilo, ko mi je mati pričela pripovedovati o sebi. »Rad bi se ti zahvalil za življenje, ki si mi ga dala,« sem dejal. »Živim dobro in imam vse, kar potrebujem. Imel sem dobre starše in obilo ljubezni ter sedaj čudovito ženo in krasni hčerki. Sem zelo srečen.«

Zajokala je. Pogovarjala sva se še naprej in povedala mi je, da je bila posiljena, da je zanosila in da so nanjo pritiskali, naj se me odreče; da se je zatem poročila, čez čas pa, ko je v bolnišnici okrevala po operaciji, sta ji v požaru umrli hčerkica in mati. Rekla je, da je takrat mislila, da ji je ljubljene vzel za kazen Bog, ker se je odrekla sinu. »Ne,« sem ji naglo odvrnil, »Bog ne dela tako!« Dejala je, da to ve sedaj, saj je po tej hudi nesreči pričela »iskati biblijsko resnico« in sedaj je »preučevalka Biblije«.

Pomislil sem: ,Pa saj to ne more biti res,‘ in vprašal: »S kom si preučevala?« Sledila je dolga tišina, zatem pa je rekla: »Z Jehovovimi pričami.« Bil sem tako pretresen, da nisem mogel govoriti. V solzah sem končno izdavil: »Tudi jaz sem Priča.« Ko sem ji to jasneje ponovil, je bila od veselja vsa iz sebe. Vse je bilo prečudovito!

Mati je postala Priča leta 1975, kmalu po smrti svoje hčerkice. Ko je mož pričel duhovno napredovati, mu je povedala zame. Potolažil jo je in ji dejal, da me bodo poiskali. Vendar je nedolgo zatem v prometni nesreči umrl in jo zapustil s tremi otročički, da jih je vzgajala. Po tem sva se ure in ure pogovarjala kar nekaj večerov. Navsezadnje smo se odločili, da se drugi teden v februarju 1996 srečamo v Phoenixu (Arizona). Mati je za srečanje že načrtovala, da bo odšla tja s še eno krščansko sestro.

Nepozabno snidenje

Otroke sva ob tokratnem potovanju pustila doma. Ko sem izstopil iz letala, sem videl mater in jo lahko končno objel. V objemu mi je dejala, da je na to čakala 29 let ter me precej časa privijala k sebi. Čudovito smo kramljali ter si delili slike in pripovedovali zgodbe. Višek pa je bil, ko sem sedel ob njej v phoeniški kraljestveni dvorani! Skupaj smo poslušali program in stali drug ob drugem, ko smo peli kraljestvene pesmi. Bil je sijajen občutek, ki ga bom večno pomnil.

Aprila 1996 nas je obiskala moja sestra Laura iz Iowe. Kako čudovito je bilo uživati v toplem krščanskem druženju z njo! Po telefonu sem se pogovarjal tudi z novonajdenima bratoma. Biti združen s svojo družino je čudovito, toda biti združen v ljubezni v Jehovovi organizaciji je darilo, ki ga lahko dá le naš veliki Bog, Jehova. (Pripovedoval je Dana Folz.)

[Slika na strani 23]

S svojo rodno mamo