Spoprijeti se z izzivom

ŽE leta HMPP zdravijo na več načinov. Nekaj od teh se osredotoča na prehrano. Vendar nekatere raziskave kažejo, da dodatki v hrani navadno ne povzročajo hiperaktivnosti in da prehranske rešitve pogosto ne učinkujejo. HMPP pa zdravijo še z zdravili, vedenjsko terapijo in spoznavnim treningom.a

Zdravila. Ker gre pri HMPP-ju očitno za motnjo v delovanju možganov, mnogim pomagajo zdravila za obnovo kemičnega ravnovesja.b Vendar pa zdravila ne nadomestijo učenja. Otroku le pomagajo osredotočiti pozornost, in to je temelj za učenje novih veščin.

Z zdravili so pomagali tudi mnogim odraslim s HMPP-jem. Kljub temu pa previdnost tako pri mladih kot pri odraslih ni odveč, saj nekateri stimulansi za zdravljenje HMPP-ja lahko zasvojijo.

Vedenjska terapija. Starši otrok s HMPP-jem niso razrešeni obveze, da jih disciplinirajo. Otrok ima glede tega morda posebne potrebe, a Biblija starše opominja: »Vzgajaj dečka po lastnosti poti njegove; tudi ko se postara, ne krene od nje.« (Pregovori 22:6) Barbara Ingersoll v svoji knjigi Your Hyperactive Child pravi: »Roditelj, ki se kar vda in svojega hiperaktivnega otroka ,pusti divjati‘, mu ne dela usluge. Kakor vsakega otroka je treba tudi hiperaktivnega dosledno disciplinirati in ga hkrati spoštovati kot osebo. To pomeni, da mu postavimo jasne meje ter ga primerno nagradimo in kaznujemo.«

Torej je pomembno, da starši poskrbijo za trdno, usklajeno ureditev. Poleg tega bi morale dnevne dejavnosti potekati po natančno določeni rutini. Starši bodo morda želeli otroku pri sestavljanju takega urnika, ki včlenjuje čas za domačo nalogo, učenje, kopanje itn., dati nekaj svobode. Nato vztrajajte, da urnik upošteva. Poskrbite, da se bo res ravnal po dnevni rutini. Phi Delta Kappan opaža: »Zdravniki, psihologi, šolski uslužbenci in učitelji so obvezani otroku in njegovim staršem pojasniti, da diagnoza MPP-ja ali HMPP-ja ni dovoljenje, da se prizadeti lahko vedno zmaže brez kazni, temveč obrazložitev, na podlagi katere bodo morda obravnavanemu otroku pravilno pomagali.«

Spoznavni trening. Gre za pomoč otroku, da začne nase in na svojo motnjo gledati drugače. »Ljudje z motnjo pomanjkanja pozornosti se imajo za ,grde, neumne in slabe‘, tudi če so privlačni, inteligentni in dobrega srca,« opaža dr. Ronald Goldberg. Otrok z MPP-jem oziroma HMPP-jem mora torej imeti pravilen pogled na svojo vrednost in vedeti, da lahko težave s koncentracijo obvladuje. Tega se mora še zlasti zavedati v najstniških letih. Otroka s HMPP-jem lahko do njegove najstniške dobe veliko kritizirajo vrstniki, učitelji, bratje in sestre, morda celo starši. Sedaj si mora postaviti stvarne cilje in biti do sebe razumen, ne pa trd.

Z omenjenimi vrstami zdravljenja si lahko pomagajo tudi odrasli s HMPP-jem. »Spremembe so seveda odvisne od starosti,« piše dr. Goldberg, »toda podpora zdravljenja (zdravila, kjer je to primerno, vedenjska terapija in spoznavni [trening]) je še vedno utemeljen pristop skozi življenjski ciklus.«

Podpirati

John, oče najstnika s HMPP-jem, staršem v podobnih okoliščinah pravi: »O tej težavi se naučite čimveč. Odločajte se na temelju pridobljenega znanja. Predvsem pa svojega otroka ljubite, gradite mu samospoštovanje. Majhno samospoštovanje namreč ubija duha.«

Da bi otrok s HMPP-jem lahko imel zadostno podporo, morata sodelovati oba starša. Dr. Gordon Serfontein piše, da tak otrok mora »vedeti, da ga doma ljubijo in da ta ljubezen prihaja od ljubezni med staršema«. (Podčrtali v navedku.) Žal pa starši takšne ljubezni vedno ne skazujejo. Dr. Serfontein nadaljuje: »Dokazi kažejo, da je v družinah, kjer je [otrok s HMPP-jem], skoraj trikrat več zakonskih razkolov in razdrtih zakonov kakor pri običajnih družinah.« Da takih razkolov ne bi bilo, bi moral imeti oče, čigar otrok ima HMPP, pri njegovi vzgoji pomembno vlogo. Te odgovornosti se ne bi smelo naložiti le materi. (Efežanom 6:4; 1. Petrov 3:7)

V zelo veliko pomoč so lahko tesni prijatelji, četudi niso del družine. Kako? »Bodite prijazni,« pravi prej navedeni John. »Glejte globlje od tega, kar lahko vidite z očmi. Otroka spoznajte. Govorite tudi s starši. Kako jim gre? S čim se morajo dan na dan spoprijemati?« (Pregovori 17:17)

Otroku s HMPP-jem in njegovim staršem pa so lahko v veliko podporo tudi člani krščanske občine. Kako pa? Tako da ne pričakujejo več, kot je razumno. (Filipljanom 4:5, NW) Včasih se utegne otrok s HMPP​-jem vesti zelo moteče. Uvideven sovernik ne bo brezčutno pripomnil »Zakaj svojega otroka ne morete obvladati?« ali »Zakaj ga ne disciplinirate?«, saj se zaveda, da so morda starši že tako zasuti z dnevnimi obveznostmi, ki jih prinaša vzgoja otroka s HMPP-jem. Seveda bi morali starši storiti vse, kar lahko, da bi se njihov otrok vedel manj moteče. Tisti pa, ki so z njimi povezani v veri, bi se morali, namesto da razdraženo izbruhnejo, truditi biti »sočutni« in ,blagoslavljati‘. (1. Petrov 3:8, 9) Bog pogosto prav po sočutnih sovernikih »tolaži potrte«. (2. Korinčanom 7:5–7, EI)

Preučevalci Biblije se zavedajo, da so vse človeške pomanjkljivosti, tudi učne motnje in HMPP, podedovane od prvega človeka, Adama. (Rimljanom 5:12) Vedo tudi, da bo Stvarnik Jehova spolnil obljubo in vpeljal pravični novi svet, v katerem mučnih bolezni ne bo več. (Izaija 33:24; Razodetje 21:1–4) To zagotovilo je glavna podpora prizadetim s takimi motnjami, kot je HMPP. »Starost, urjenje in izkušnje najinemu sinu pomagajo razumeti in obvladovati njegovo motnjo,« pravi John. »Toda v tej stvarnosti ne bo nikoli povsem zdrav. Dnevno nas tolaži misel na novi svet, kjer bo Jehova odpravil motnjo najinega sina in mu omogočil, da se bo življenja veselil polno.«

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 8]

Opozorilo staršem

SKORAJ vsi otroci so včasih nepazljivi, impulzivni in preaktivni. Vendar pa te značilnosti vedno še ne kažejo na HMPP. Dr. Stanton E. Samenow v svoji knjigi Before It’s Too Late pravi: »Videl sem številne primere, ko otrok česa noče narediti, pa mu to spregledajo, ker mislijo, da ima pač okvaro, za katero ni sam kriv.«

Tudi dr. Richardu Bromfieldu se zdi vredno posvariti glede tega. »Prav gotovo imajo nekateri ljudje, ki jim diagnosticirajo HMPP, res nevrološko okvaro in potrebujejo zdravila,« piše. »Toda motnjo so začeli kriviti za vse mogoče zlorabe, hinavščino, zanemarjanje in druge družbene bolezni, ki največkrat nimajo prav nič opraviti s HMPP-jem. Dejstvo je, da pomanjkanje vrednot v sodobnem življenju – nasilje, zloraba drog in (manj strašljivo) neurejeni in preveč stimulativni domovi – verjetno pospešuje HMPP-ju podoben nemir bolj kakor katera koli nevrološka pomanjkljivost.«

Torej dr. Ronald Goldberg utemeljeno svari, da ne bi HMPP-ja uporabljali za »nekakšno ropotarnico«. Svetuje: »Prepričajte se, da ste res obrnili vsak pomemben diagnostični kamen.« Simptomi, ki so podobni HMPP-ju, utegnejo kazati na katerega koli od mnogih telesnih in čustvenih problemov. Da bi se torej lahko postavilo pravo diagnozo, mora pomagati usposobljen zdravnik.

Starši bodo storili dobro, če bodo, tudi če otroku motnjo diagnosticirajo, pretehtali prednosti in pomanjkljivosti zdravil. Ritalin lahko odpravi nezaželene simptome, toda lahko ima tudi neprijetne stranske učinke, kot so nespečnost, povečana zaskrbljenost in živčnost. Zato dr. Richard Brom­field svari, naj otroku ne dajemo zdravil prehitro, samo zato, da bi odpravili simptome. »Vse preveč otrokom, in vedno več odraslim, dajejo ritalin neustrezno,« pravi. »Iz svojih izkušenj vidim, da je uporaba ritalina zelo odvisna od tega, koliko so starši in učitelji zmožni prenašati otrokovo vedenje. Poznam otroke, katerim ga dajejo bolj zaradi tega, da jih ukrotijo, kakor pa zaradi tešenja njihovih potreb.«

Starši naj torej ne bi svojega otroka prehitro označili za prizadetega s HMPP-jem ali učno motnjo. Raje naj skupaj z usposobljenim specialistom skrbno pretehtajo dokaze. Starši bi si morali, če se je pokazalo, da ima njihov otrok učno motnjo oziroma HMPP, vzeti čas in se dobro seznaniti s težavo, tako da bi lahko ravnali kar najbolje za otroka.

[Slika na strani 9]

Otroka s HMPP-jem je treba prijazno, a dosledno disciplinirati

[Slika na strani 10]

Pohvala staršev je velikega pomena