‚Kadar sem slaba, tedaj sem močna‘

ODRAŠČALA sem v kalifornijskem mestecu Petaluma, severno od San Francisca. Mama je bila kolikor toliko verna, oče pa za vero ni kaj dosti maral. Jaz sem v stvarnika sicer verjela, nisem pa vedela, kdo bi to bil.

Bila sem vesel otrok. Kako rada se spominjam teh brezskrbnih dni! Takrat se mi še sanjalo ni, da se v meni dogaja nekaj, kar mi bo vzelo precej svobode. Spominjam se, bilo je leta 1960, v zadnjem letniku srednje šole, ko sem najboljši prijateljici povedala, da v več prstih čutim bolečino.

Kmalu zatem so me začela boleti stopala in to tako zelo, da me je mama odpeljala v bolnišnico v San Franciscu, kjer sem bila kakih šest dni. Takrat sem bila stara 18 let. Izvidi so pokazali, da imam revmatoidni artritis. Na začetku sem si dajala injekcije spojine zlata (natrijevega tiosulfata), nato injekcije prednizona in nato še injekcije druge oblike kortizona. Vsa tri zdravila sem jemala skupaj 18 let. Vsako mi je blažilo bolečine po nekaj let, nato pa vse manj, tako da sem morala začeti z drugim. Če te nekaj nenehno boli, si pač ne moreš kar naprej dopovedovati, da ni nič, zato sem tudi jaz na vse kriplje začela iskati drugačno zdravniško pomoč. Tako sem odkrila nekaj alternativnih zdravljenj, ki so mi nekoliko pomagala. Vesela sem, da me zdaj ne boli tako zelo, kot me je tedaj, ko je bolezen v meni hitreje napredovala.

Nekega dne, leta 1975, je sin našel zapisnik, ki si ga je delala mama o meni, ko sem bila še otrok. V njem sem prebrala, da me je zdravnik, ko sem imela šest mesecev, za povečan priželjc zdravil z rentgenskimi žarki. Menim, da sem prav zaradi tovrstnega zdravljenja v otroštvu takšna, kakršna sem. Če je to res, potem je bila to gotovo velikanska napaka!

Leta 1962 sem se poročila. Z možem Lynnom sva 1968. leta, še v zgodnjih stadijih moje bolezni, skupaj delala v najini pekarni. Ponavadi sva vstajala ob štirih. Lynn je zamesil testo, nato pa, medtem ko je bil kruh v pečici, včasih na vrečah z moko malo zadremal. Kruh sva potem razrezala, ga spakirala, nakar ga je Lynn dostavil. Nekoč se je v pekarni ustavil zavarovalni zastopnik in nama govoril o Kraljestvu, ki ga obljublja Bog. Kar sva slišala, nama je bilo všeč, toda bila sva prezaposlena. Poleg tega sva začela za kruh dobivati vse več naročil in bila tako še bolj obremenjena s posvetnim delom. Kako sva si oddahnila, ko naju je odkupila neka druga pekarna! Lynn je potem delal zanjo, jaz pa sem se zaposlila v lepotnem salonu. Toda moj artritis je napredoval in delo sem morala omejiti le na tri dni v tednu, nazadnje pa povsem prenehati.

V tem času me je redno obiskovala neka Jehovova priča in mi prinašala reviji Stražni stolp in Prebudite se!. Vsakič sem ji dala prispevek in reviji vzela. Menila sem pač, da ji delam uslugo. Ko je odšla, sem reviji dala na polico, kjer sta nedotaknjeni ležali nekaj dni, nato pa jih je ponavadi kdo vrgel stran. To je bilo res škoda, saj se zdaj zavedamo, kakšne duhovne vrednosti sta. Toda takrat se nam verske stvari enostavno niso zdele kdove kako pomembne.

Zaveva se svojih duhovnih potreb

Nekega večera sva se z možem pogovarjala o tem, da je v življenju človeka gotovo še kaj več od tega, da je, spi in gara. Začela sva tipati za duhovnostjo, ki nama je manjkala. Povezala sva se z manjšo cerkvijo v naši ulici, toda v njej nisva našla nič, na kar sva upala, nič duhovno spodbudnega. Njeni člani so se namreč pogovarjali predvsem o krajevnih problemih.

Priča, ki mi je nosila revije, me je takrat obiskovala že skoraj eno leto, jaz pa sem vedno storila enako, dokler nisem končno prebrala osmooktobrske številke Prebudite se!, letnik 1968, z naslovom »Is It Later Than You Think?« (Ali je bolj pozno, kot si mislite). Prebrano mi je bilo všeč in na srečo tudi možu. Tako sva začela preučevati. Resnico sva kar vpijala. Nikoli nama ni bilo dovolj znanja o čudovitih rečeh, o katerih sva se učila. Tako sva se 1969. leta krstila.

Mineval je čas, jaz pa sem vse teže vstajala, se usedala in veliko teže hodila. Kolena sem morala na silo pripogniti, da sem lahko zlezla v avto in iz njega. Naučila sem se živeti z omejitvami in bolečinami, ki so me večkrat spravile v jok. Toda popravila sem si šminko in šla na shod ali v terensko službo. Po hišah sem, kolikor dolgo sem pač mogla, hodila. Prizadevala sem si, da sem v terensko službo šla vsaj enkrat ali dvakrat na teden, dokler mi kolena in stopala niso toliko otrdela in me tako bolela, da nisem več mogla. Kolikokrat sem se bala, da ne bi padla in se ne bi mogla pobrati. Pomaga pa mi, če se pogovarjam z Jehovom. Včasih molim k njemu tudi v mnogih solzah.

Pa tudi k solzam se ne morem vedno zateči. Kdor ima revmatoidni artritis, lahko dobi tudi suhe oči. Sama sem imela že tako suhe, da niti brati nisem mogla. Takrat sem poslušala Biblijo s kaset. Ničkolikokrat sem hodila naokoli z zaprtimi očmi, saj bi si jih s premikom vek lahko opraskala. Skoraj tako je bilo, kot bi bila slepa. Tudi vsakih pet minut sem si že morala dajati v oči umetne solze. Še hujše pa je bilo, kadar sem si morala v oči dati kakšno mazilo in nato pet ali šest dni na njih imeti obvezo, dokler se niso popravile. Človeku, ki se mora bojevati s trdovratno boleznijo, za katero ni razumno pričakovati zdravila v tej stvarnosti, res ni lahko ostati hvaležen.

Leta 1978 pa sem morala seči po invalidskem vozičku. Zanj se je bilo pač težko odločiti. Kolikor dolgo je bilo mogoče, sem odganjala to možnost, toda takrat nisem imela nobene druge izbire več. Vedela sem sicer, da bo do tega enkrat prišlo, pa sem vendarle upala, da bo prej nastopil Božji novi svet. Lynn mi je kupil tudi stabilen pisarniški stol na petih kolesih. Tako sem se lahko sama poganjala po hiši.

Veliko truda sem tudi morala vložiti, če sem hotela seči po čem, saj nisem mogla dovolj stegniti roke, pa tudi prijeti ne dovolj dobro s svojimi skrivljenimi prsti. Zato sem si začela pomagati z nekakšnim prijemalom. Z njim lahko poberem kaj s tal, odprem omaro in vzamem iz nje posodo ter tudi vzamem kaj iz hladilnika. Odkar pa sem se s tem mojim prijemalom naučila še novih veščin, lahko opravljam tudi nekatera gospodinjska dela. Lahko denimo kuham, pomivam posodo, likam, zlagam oblačila pa tudi pobrišem tla. Kar malo ponosna sem, da sem tako sposobnejša, in hkrati vesela, da lahko tudi jaz kaj postorim po hiši. Seveda pa potrebujem za tisto, kar sem prej naredila v nekaj minutah, zdaj nekaj ur.

Pričevanje po telefonu

Kar nekaj časa je minilo, da sem končno zbrala pogum in poskusila pričevati po telefonu. Nisem si mislila, da bom zmogla, toda zdaj v tem resnično uživam in imam tudi uspeh. Bila sem zelo presenečena, ko sem ugotovila, da se to pravzaprav ne razlikuje veliko od hoje po hišah, saj tudi tako lahko govorim z ljudmi o Jehovu in njegovih namenih.

Med drugim začnem pogovor takole: »Halo, je tam g. ‚ta in ta‘? Pri telefonu ga. Maassova. Zelo na kratko se pogovarjam z ljudmi. Smem spregovoriti tudi z vami, če imate nekaj minut časa? (Najpogostejši odgovor je: »Zakaj pa gre?«) Kaj menite, ali ni zelo zaskrbljujoče to, kar se dogaja po svetu? (Počakam na odgovor.) Rada bi vam povedala biblijsko misel, ki pa nam daje resnično upanje za prihodnost.« Nato preberem molitev Očenaš in če je mogoče tudi Drugi Petrov list 3:13. Nekatere od teh, s katerimi sem tako govorila, so potem namesto mene obiskale moje krščanske sestre ali pa Lynn.

V vseh teh letih sem po telefonu imela že mnogo dobrih razgovorov in sem lahko, tistim, ki jih je zanimalo, tudi že poslala brošure, revije in knjige. Z nekaterimi sem po telefonu že začela preučevati Biblijo. Neka žena, s katero sem se tako pogovarjala, je na začetku sklenila, da se ji zdi dovolj, če kar sama preučuje. Toda po nekajkratnih pogovorih je bila pripravljena priti na biblijski pouk celo k meni domov, potem ko sem ji povedala o svojih okoliščinah.

Ko pa sem enkrat drugič oznanjevala po telefonu, se je, ko sem zavrtela neko številko, zaslišal posnetek z novo telefonsko številko. Ta številka ni bila iz našega kraja. Jaz pa sem ponavadi klicala le krajevno, toda nekaj me je spodbudilo, da sem jo vseeno zavrtela. Oglasila se je gospa in ko sva se nekaj časa pogovarjali, mi je povedala, da z možem želita priti v stik z ljudmi, ki so resnično kristjani. Tako sva se z Lynnom odpravila kako uro daleč k njima na pouk.

Pogovarjati se z drugimi o Jehovu in njegovi obljubi, novih nebesih in novi zemlji, v katerih prebiva pravičnost, mi je še vedno v veselje. Pred kratkim mi je ženska, s katero se pogovarjam že nekaj mesecev, dejala: »Vsakič, ko se pogovarjam z vami, ugotovim, da sem se naučila nekaj novega.« Vem, da spoznanje, ki ga posredujem drugim, vodi v večno življenje in ustvarja radost, ki lahko sije tudi iz človeka, ki je pohabljen, tako kot sem sama. Včasih lahko v službi naredim več, drugič manj, želim pa si, da bi lahko naredila več, veliko več, da bi za službo porabila ves svoj čas! Vem, da Jehova pozna okoliščine vsakega in ceni, kar lahko storimo, pa če je to videti še tako malo. Tolikokrat razmišljam o tem, kar piše v Pregovorih 27:11: »Bodi moder, sin moj, in razveseljuj srce moje, da lahko odgovorim njemu, ki bi mi kaj očital.« Resnično si želim, da bi tudi jaz dokazala, da je Satan lažnivec.

Shodi so mi vedno v spodbudo, čeprav težko pridem nanje. Jehova nam je priskrbel toliko čudovitega, da bi bili dobro duhovno nahranjeni, in jaz želim vse to v celoti izkoristiti. Z možem sva zelo srečna, da sta si tudi najina otroka resnico vzela za svojo! Hči Terri se je poročila s sijajnim bratom. Imata štiri otroke, ki jih imam zelo zelo rada. Kako toplo nama je pri srcu, ko vidiva, da tudi vnuki ljubijo Jehova! Sin James in njegova žena Tuesday pa sta se odločila, da bosta Jehovu služila v brooklynskem Betelu, svetovnem središču Jehovovih prič v New Yorku.

Po Jehovovi moči zemeljski raj

Jehovovo obljubo o raju na zemlji skušam vedno ohraniti v mislih. Že zdaj se veselim v obilici njegovega stvarstva. Kako rada občudujem prelep sončni zahod in kako uživam v najrazličnejših rožah in njihovem prijetnem vonju. O, kako rada imam vrtnice! Ne morem biti ravno pogosto zunaj, toda kadar sem lahko, se temeljito naužijem toplih sončnih žarkov. Zaprem oči in se z družino preselim nekam v hribe, na prostran travnik, gosto posejan s cvetlicami. Slišim potok, ki žubori, in vidim goro sadja, sladke lubenice za vsakega! Kadar le morem, narišem kaj, kar mi pomaga misliti na obljubljeni prihajajoči zemeljski raj. Med risanjem se tudi sama v mislih preselim tja. In vem: Jehova lahko vse te dragocene miselne podobe, ki so mi tako pri srcu, tudi uresniči.

Rada razmišljam o stavku iz Jakobovega lista 1:12, kjer piše: »Blagor možu, ki pretrpi izkušnjavo; ker ko bo preizkušen, prejme venec življenja, ki ga je obljubil Gospod tem, ki ga ljubijo.« Pavel pa je svojo bolezen primerjal z ‚angelom satanovim, ki ga je za uho bil‘. Jehova je prosil, da bi ga rešil te slabosti, toda rečeno mu je bilo, da se v njegovi slabosti Božja moč izkazuje popolna. To, da je Pavel uspel kljub svojim slabostim, je bil torej dokaz, da je nad njim Božja moč. Sam je rekel: »Kadar sem slab, tedaj sem močan.« (2. Korinčanom 12:7–10) Tudi jaz čutim, da tisto malo, kar lahko kljub svojim omejitvam naredim, naredim le z Božjo močjo.

Janez je napisal pripoved, ki me resnično spodbuja, pripoved o možu, ki je bil 38 let privezan na posteljo. Skupaj z drugimi bolniki je v upanju ležal poleg kopeli in si na vso moč želel, da bi se v njej osvežil. Toda ni mogel do vode, ki bi ga po njegovem ozdravila. Nekega dne ga je Jezus videl in ga vprašal: »Hočeš li ozdraveti?« Oh, solzna od radosti bi odgovorila na to vprašanje! »Veli mu Jezus: Vstani, vzemi posteljo svojo in hodi.« (Janez 5:2–9) Koliko nas je, ki komaj čakamo na ta klic! (Pripovedovala Luretta Maass.)

[Slika na strani 24]

Premišljevala sem o deklici, ki je imela rada ljudi, in zdaj je tukaj, vsa vesela gre čez travnik

[Slika na strani 25]

Ko sem bila nekoč dobro razpoložena, sem si zamislila drznega fanta na hoduljah s psom pod nogami

[Slike na strani 26]

Zbiranje telefonskih številk za terensko službo

Telefoniranje