Živel sem za glasbo, mamila in pijačo

AMERIŠKI domačin sem. Oče, ki je bil Čipevec s Sugar Islanda v Michiganu (ZDA), mi je umrl pred štirimi leti. Mati je iz Ontaria (Kanada) in je po rodu otavsko-ojibvska Indijanka. Po očetu pripadam indijanskemu plemenu Čipeva iz kraja Sault Sainte Marie. Pod vplivom katoliškega misijona in internatskega šolanja so nas vzgajali v katoličane; to je pomenilo biti pri maši vsako nedeljo.

Preprosto in srečno otroštvo sem preživel v indijanskem rezervatu. Kot otroku so se mi poletja zdela dolga, lenobna in spokojna. Živeli smo v odročnem kraju in nismo imeli ne tekoče vode ne stranišča v hiši; kopali pa smo se ali v jezeru ali v škafu za pranje perila. Tudi igrali smo se zunaj. Naše igrače so bili konji, govedo in druge domače živali. Tedaj sem si želel, da bi bilo po vsem svetu zmeraj tako.

Izzivi odraščanja

Ko sem bil že večji in v osnovni šoli, sem redkeje hodil v rezervat. Šola, šport in glasba so mi pobrali večino časa. Šestdeseta leta so me kot najstnika oblikovala v svojem duhu. Pri trinajstih sem že redno segal po alkoholu in mamilih. Moderno je bilo upirati se družbi, zato sem sovražil vse, za kar se je zavzemal sistem. Ni pa mi šlo v glavo, zakaj so ljudje drug z drugim nečloveški.

Približno tedaj sem dobil prvo kitaro. Bili smo muzikalična družina. Oče je igral klavir in plesal step, tudi njegovi bratje so imeli glasbeno žilico. Ko smo se dobili, smo torej igrali poskočno plesno glasbo in četvorke vse do zgodnjega jutra. To mi je bilo všeč. Kmalu sem se naučil brenkati na kitaro in se pridružil rokenrolski skupini. Igrali smo na šolskih plesih in ob drugih priložnostih. Pozneje pa v barih in nočnih klubih, kar je seveda pomenilo še več alkohola in mamil. Marihuana in metamfetamini so bili del mojega načina življenja.

Vojaška služba v Vietnamu

Še pred devetnajstim letom sem se poročil, postal pa naj bi tudi oče. Pri devetnajstih sem služil obvezno vojaško službo pri ameriških marincih. To pa je bilo zame preveliko breme in da bi zmogel, sem bil po 24 ur dnevno pod vplivom mamil in alkohola.

Določili so me v vojaško oporišče Marine Corps Recruit Depot v San Diego v Kaliforniji, nato pa poslali še na nadaljevalno pehotno urjenje v bazo Pendleton, tudi v Kaliforniji. Izuril sem se za terenskega telegrafista in radio operaterja. To je bilo proti koncu 1969. leta. Pravi izpit pa me je še čakal, to je bilo služenje v Vietnamu. Pri devetnajstih, nekaj mesecev po končani gimnaziji, sem se torej znašel na rdeči vietnamski zemlji. V vojaško suknjo me je potisnilo domoljubje, kakor še veliko ameriških domačinov, in to kljub krivicam, ki smo jih doživljali kot manjšina.

Prva naloga me je čakala v 1. Marine Air Wingu blizu Da Nanga. Malodane 50 mož, pravzaprav še fantov, smo dobili nalogo vzdrževati komunikacijski sistem v vojaškem oporišču. Pokrivali smo področje od DMZ (demilitarizirane cone) med Severnim in Južnim Vietnamom do krajev kakih 80 kilometrov južno od Da Nanga.

V Da Nang so se zgrinjali begunci in barakarska naselja so vsenaokrog rasla ko gobe po dežju. Tamkaj je bilo tudi veliko sirot. Ko sem gledal majhne otroke, med katerimi so bili mnogi pohabljeni, me je iskreno ganilo. Zdelo se mi je čudno, da so ali deklice ali manjši fantje. Kmalu se mi je posvetilo, zakaj. Fantje so se z enajstimi leti že bojevali v vojni. Ko sem kasneje srečal mladega vietnamskega vojaka, sem ga vprašal, koliko je star. »Štirinajst,« je odgovoril. Pa se je boril že tri leta! Kar vrglo me je. Spomnil sem se svojega 14-letnega brata, le da tega ni skrbelo ubijanje, pač pa Mlajša mladinska baseballska liga.

Medtem ko sem služboval kot marinec, so se mi porajala vprašanja, na katera si nisem znal odgovoriti. Nekega večera sem šel v našo cerkev v oporišču. Katoliški kaplan je pridigal o Jezusu, miru in ljubezni! Najraje bi bil kričal. Pridiga je bila čisto nasprotje tamkajšnjega dogajanja. Po koncu maše sem ga vprašal, kako lahko opraviči dejstvo, da je nekdo kristjan in obenem vojak v tej vojni. Kaj mi je odgovoril? »Veš, Vojak, tako se pač bojujemo za Gospoda.« Odkorakal sem ven in si rekel, da nočem nikoli več imeti nobenega opravka s cerkvijo.

Ko sem vojaško službo končal, sem vedel, da imam srečo, ker sem še živ; kajpak pa me je čustveno in moralno dodobro okrnila. Dan na dan sem poslušal, gledal in celo vohal vojno in smrt, in to se je v mlad um in srce globoko vtisnilo. Čeprav se mi je to dogajalo pred 25 leti, so spomini sveži, kot od včeraj.

Težko prilagajanje na civilno življenje

Po vrnitvi domov sem se z vsem srcem posvetil glasbeni karieri. Sicer pa je moje življenje bilo ena velika zmešnjava; bil sem poročen in imel otroka, pa vseeno užival veliko mamil in alkohola. Napetost med ženo in mano je naraščala, zato sva se razvezala. Bržčas sem bil tedaj povsem na tleh. Najraje sem bil sam, uteho sem si iskal zunaj; lovil sem postrvi v oddaljenih krajih Minnesote in Gornjega Michigana.

Leta 1974 sem se preselil v Nashville v Tennesseeju s ciljem, da bi napredoval kot kitarist in pevec. Igral sem v mnogih nočnih klubih, pri tem pa vedno upal, da bom kar vskočil v glavni glasbeni tok. Toda to je bil velikanski izziv, saj je bilo toliko nadarjenih kitaristov in vsi so skušali priti na vrh.

Takoj ko so stvari stekle in ko se mi je pokazala možnost poklicnega uspeha, sem doživel nekaj prav šokantnega.

Nevaren način življenja

Obiskal sem starega znanca, s katerim sva imela opravke z mamili. Na vratih me je pozdravil s puško. Bil je v mavčnem jopiču, čeljust in ličnico pa je imel imobilizirani zaradi zloma. Skozi stisnjene zobe mi je povedal, kaj se mu je zgodilo. Nisem vedel, da se je v Nashvillu zapletel v posel z mamili, pri čemer je izginilo veliko kokaina. Kralji droge so ga obtožili in nadenj poslali izterjevalce oziroma pretepače. Ti so ga pretepli in rekli, naj kokain vrne ali plača 20.000 ameriških dolarjev, kolikor je njegova vrednost na ulici. Niso pa pretili samo njemu, ampak sta bila v nevarnosti tudi njegova žena in otrok. Rekel mi je še, da tudi jaz ne bom varen, če me vidijo z njim. Razumel sem in odšel.

Zaradi tega sem se kar malo zbal za svoje življenje. Do tedaj se nisem zavedal, da sem bil del nasilnega sveta. Večina ljudi, ki sem jih srečeval v glasbenem in mamilskem krogu, je nosila pištole. Skoraj bi si kupil revolver, da bi se zaščitil. Spoznal sem, da bolj ko ste v glasbeni industriji, več vas vse skupaj stane. Zato sem se odločil, da bom odšel iz Nashvilla, nameraval pa sem v Brazilijo, kjer naj bi študiral latinskoameriško glasbo.

Veliko vprašanj, malo odgovorov

Kljub negativnim izkušnjam z verami sem si zelo želel častiti Boga. Tudi na svoja vprašanja še nisem dobil odgovorov. Zato sem začel iskati resnico. Obiskoval sem razne nekonfesionalne verske skupine, a so me razočarale. Spomnim se cerkve v Minnesoti, kjer je pastor, ker so tisti dan igrali tamkajšnji Vikingi, skrajšal pridigo. Vse nas je spodbudil, naj gremo domov in molimo, da bi Vikingi zmagali! Vstal sem in odšel. Táko puhlo razmišljanje o povezavi Boga s plehkimi športnimi dejavnostmi me je in me še moti.

Medtem ko sem delal v Duluthu (Minnesota), mi je prijatelj v stanovanju pustil revijo Stražni stolp. Tako sem prebral razpravo o 24. poglavju Matevževega evangelija in vse mi je zvenelo kot resnica. Razmišljal sem: ‚Le kdo so ti Jehovovi pričevalci? In kdo je Jehova?‘ Vendar tega nisem izvedel vse do 1975. leta. Tedaj mi je isti prijatelj dal knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenjaa in Biblijo.

Ko sem tisti večer bral knjigo, sem že po prvem poglavju vedel, da sem našel resnico. Kakor da mi je pregrinjalo padlo z oči. Prebral sem jo celo, naslednji dan pa sem sosede čez cesto, Jehovove priče, prosil za biblijski pouk.

Odpovedal sem načrtovano potovanje v Brazilijo in začel hoditi na shode v kraljestveno dvorano. Z Jehovovo pomočjo sem se mamilom in alkoholu takoj popolnoma odpovedal, po dvanajstih letih odvisnosti sem bil svoboden. Že čez nekaj mesecev sem sodeloval pri pohišni strežbi.

Premagati pa sem moral še en problem. Še nikoli nisem redno hodil v službo; že sama misel, da me veže urnik, se mi je zdela zoprna. Moral sem biti zanesljiv, saj je Debi spet stopila v moje življenje. Z njo sem se nekoč že sestajal; vendar je odšla na pedagoško fakulteto študirat za učiteljico, jaz pa sem mislil postati glasbenik. Ko je tudi ona sprejela biblijsko resnico, sva se spet zbližala. Poročila sva se, zatem pa se leta 1976 krstila kot Jehovovi priči v kraju Sault Sainte Marie v Ontariju v Kanadi. Imava štiri otroke, tri fante in dekle.

Da bi imeli za življenje, sem odprl trgovino z muzikalijami ter poučeval džezovsko improvizacijo in kitaro. Odprl sem tudi majhen snemalni studio, tu in tam sem zvečer igral še v restavracijah. Nato pa se mi je, presenetljivo, odprla pot za vrnitev v vrh poklicnega glasbenega sveta. Povabili so me, da bi lahko trikrat igral spremljavo na snemanju slavnih umetnikov. To je bila moja velika priložnost, pravzaprav tretja v dveh letih. Ponudili so mi, naj grem v Los Angeles v Kaliforniji, kjer bi igral v zelo znani džezovski skupini. Toda vedel sem, da bi to pomenilo česta potovanja, koncerte in snemanja. Premišljeval sem le hip in spoštljivo odklonil s »Hvala, ne«. Samo spomniti sem se moral, kako sem včasih živel – na mamila, alkohol in nevarne pretepače – in že sem vedel, da se to ne splača. Veliko več mi je pomenil nov krščanski način življenja z ženo in otroki.

Več let sem delal kot tehnik in skrbel za prenos izobraževalnih in dokumentarnih programov za televizijo PBS (Public Broadcasting Service). Zdaj pa koordiniram video komunikacijo med hopijevskim rezervatom in univerzo na severu Arizone.

Spet s svojimi ljudmi

Že dvajset let je, odkar sem se posvetil Bogu Jehovu. Tudi poročen sem dvajset srečnih let. Debi, 19-letni sin Dylan in 16-letna hči Leslie so v polnočasni službi. Pravzaprav Dylan sedaj služi v Watchtower Society v Wallkillu (New York), kjer sta tiskarna in farma. Mlajša fanta, 12-letni Casey in 14-letni Marshall, pa sta se pred kratkim posvetila Jehovu in krstila.

Pred tremi leti smo se odzvali na vabilo, naj gremo nekam, kjer bolj potrebujejo krščanske oznanjevalce. Šli smo v Keams Canyon v Arizono in delujemo med Navajo in Hopi Indijanci. Sem občinski starešina. Ugaja mi, da spet živim med ameriškimi domačini. Zaradi kulturnih in bivalnih razlik med tukajšnjim življenjem in življenjem v predmestju ameriških velemest se nam zdi, da smo misijonarji. Namesto v velikem in udobnem stanovanju nas sedaj vseh šest stanuje v veliko manjši prikolici. Tukaj življenje ni lahko. Mnoge hiše nimajo vodovoda, stranišče je zunaj. Nekatere družine pozimi hodijo zelo daleč po drva in premog. Vodo prinašamo iz skupnega vodnjaka. Mnogo poti je makadamskih, na zemljevidih jih sploh ni. Ko sem še kot otrok živel v rezervatu, se mi vse to ni zdelo težko. Sedaj pa skupaj z družino vem, koliko trdega dela in moči je treba, da postorimo vsakodnevne opravke.

Četudi imamo Indijanci v rezervatu svojo pristojnost, se vseeno otepamo z enakimi težavami kot vse druge oblasti, to so notranji spori, favoritizem, pomanjkanje denarja, poneverbe in tudi kriminaliteta med uradniki in vodilnimi. Tudi Indijanci zadevajo na alkoholizem, zlorabo mamil, brezposelnost, družinsko nasilje ter zakonske in družinske težave. Nekateri za svoje sedanje težave še vedno krivijo belega človeka, toda tudi tega tepejo enake nadloge. Vendar so mnogi ameriški domačini, kljub pritisku družine, prijateljev, znancev in sorojakov, dovzetni za biblijsko izobraževalno delovanje Jehovovih prič. Vidijo, da se prijateljstvo z Bogom splača za vsako ceno. Mnogi na krščanske shode potujejo tudi več kot 120 kilometrov v eno smer. Smo pa srečni, da Navaje in Hopije seznanjamo z dobro novico o Božjem kraljestvu.

Veselim se dneva, ko bo Jehova ‚pokončal tiste, ki uničujejo zemljo,‘ in ko bo vse poslušno človeštvo živelo v miru in uglašeno kot ena složna družina. Tedaj bo življenje takšno, kakršnega sem si želel že kot kanadski čipevski deček. (Razodetje 11:18, EI; 21:1–4) (Pripovedoval Burton McKerchie.)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 13]

Iskal sem odgovore na svoja vprašanja o Bogu

[Slike na strani 15]

Zgoraj: Moja družina, levo je navajski prijatelj

Spodaj: Naša mobilna hiša v bližini kraljestvene dvorane