»Tradicionalna poroka« v Gani

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ GANE

ZAKONSKI STAN – vsako leto stopi vanj stotisoče ljudi po vsem svetu. In to ponavadi storijo tako, kot veleva poročni običaj, ki je v veljavi tam, kjer živijo.

Tako je v Gani najbolj razširjen način sklepanja zakonske zveze tradicionalna poroka. Zanjo je med drugim značilno to, da mora ženinova družina nevestini plačati kupnino za nevesto. Takšna poroka je v navadi v večjem delu Afrike pa tudi v Hongkongu, Papui Novi Gvineji, na Salomonovih otokih, kakor tudi med guajirskimi Indijanci iz severovzhodne Kolumbije in severozahodne Venezuele; omenili smo le nekatera področja.

Plačilo nevestine kupnine je bilo običajno tudi v biblijskih časih. (1. Mojzesova 34:11, 12; 1. Samuelova 18:25) Tako v starih časih kakor danes naj bi nevestina kupnina predstavljala nekakšno nadomestilo dekletovim staršem za to, ker zgubijo hčerine pridne roke, pa tudi za čas, moči in sredstva, ki so jih porabili za njeno izobrazbo in vzdrževanje do poroke.

Starševska odgovornost

V Gani včasih mladi niso hodili na zmenke, pa tudi dvorili si niso. Starši so po skrbnem pretehtavanju fantov in deklet v skupnosti za svoje odrasle otroke podpisali ženitne pogodbe. In to nekateri starši tam počno še danes.

Fantovi starši pri tem gledajo na to, kakšne osebnosti je dekle, kakšen ugled ima sama kakor tudi njena družina, pa na morebitne dedne bolezni v njeni družini; in če so Jehovove priče, tudi na njeno duhovnost. Nato pa, če so seveda z vsem tem zadovoljni, navadno stopijo k dekletovim staršem z ženitno ponudbo.

Zdaj dekletovi starši raziščejo fantovo preteklost in družino. Poleg že omenjenega poizvedo, ali je fant sposoben vzdrževati ženo, torej ali je zaposlen ali pa je morda brez službe. In če so z ugotovljenim zadovoljni, o tem obvestijo fantove starše, nato pa, če fant in dekle privolita, oboji starši družno načrtujejo vse nadrobnosti za poroko.

Zakaj si nekateri starši še vedno nalagajo nalogo, da svojim odraslim otrokom poiščejo zakonskega partnerja? Neka Indijka, kateri so vse za poroko pripravili starši, pravi: »Kako bi lahko bil mlad človek sposoben odločati o tako tehtni stvari? Koliko boljše je, da to storijo tisti, ki so jih leta in izkušnje usposobila, da znajo najmodreje izbrati.« In tako razmišlja veliko Afričanov.

Seveda pa se časi v Gani spreminjajo. Tako so zmenki in dvorjenje vse bolj priljubljeni. Par med dvorjenjem, takrat ko je to že primerno, obvesti starše, kaj namerava. Oboji starši se pogovorijo ter prepričajo, ali sta dober par, nato pa družini pripravita formalni obred, ki mu v več ganskih jezikih rečejo trkanje na vrata, zakonska namreč.

Trkanje na vrata

Starši mladih dveh družinske člane obvestijo, kdaj in čemu se bodo zbrali. Z besedno zvezo »družinski člani« razumemo razširjeno afriško družino z njunimi strici, tetami, bratranci, sestričnami in starimi starši vred. Predstavniki obeh družin se torej določenega dne zberejo k obredu. To, ali je navzoč tudi ženin, je prepuščeno izbiri. V nadaljevanju bomo zelo na kratko predstavili različico tega, kar se dogaja ob trkanju na vrata.

Dekletov predstavnik (DP): [Govori ženinovim predstavnikom.] Vemo sicer, zakaj ste prišli, toda običaj je, da se vpraša: Kaj vas je prineslo?

Fantov predstavnik (FP): Naš sin Kwasi je šel mimo vaše hiše, kar je zagledal lepo rožico. Zdaj pa bi vas rad vprašal, ali si jo sme utrgati.

DP: [Se dela nevednega.] Pri naši hiši nimamo nobene rožice. O tem se lahko prepričate na lastne oči.

FP: Naš sin se že ni zmotil. V vaši hiši je zelo ljubka rožica, ki ji je ime Afi.

DP: Torej je to rožica v človeški podobi. No, ja, Afi pa res živi tu.

FP: Radi bi potrkali na vrata in zaprosili za roko vaše Afi našemu sinu Kwasiju.

Fantova družina zdaj prinese različno pijačo, denar in podobno. To, koliko in kaj prinese katera družina, se od plemena do plemena razlikuje. Ta običaj je približna različica zahodnjaške zaroke in ponekod zahtevajo celo zaročni prstan.

Nevesto zdaj njen predstavnik pred vsemi opazovalci vpraša, ali prinešeno sprejme. Vsi navzoči so tako priče temu, ko nevesta s pritrdilnim odgovorom privoli v poroko. Družini nato določita obojim ustrezen datum za poročno slavje. Obred sklenejo s prigrizkom.

Poročni obred

Navadno se ob plačilu nevestine kupnine, ki spada k poroki in je pri dekletu doma ali pa v hiši koga od izbranih predstavnikov, zbere več ljudi kakor ob trkanju na vrata. Navzočih je namreč tudi mnogo prijateljev.

Veselo je. Neporočene fante in dekleta kar razganja od radovednosti, kaj bodo prinesli za nevesto. Toda ko se nevestina družina pritoži, da jim nevestina kupnina ni bila v celoti plačana, začne naraščati napetost. Nevestina družina se zdi nepopustljiva in tu in tam komu od navzočih zastane dih. Ženinov govornik se spretno brani in trudi doseči sporazum z nevestino družino. Napetost zopet popusti, ko se dekletovi domači omehčajo. Vzdušje se ponovno spremeni. Spet je veselo in postrežejo z lahkim prigrizkom.

Poročni obred začne nevestin govornik, ko zbrane zaprosi, naj malo utihnejo, ter jih vse pozdravi. Ženinove predstavnike vpraša, kakšen je namen njihovega prihoda. Nakar ženinov govornik pove, čemu so prišli, zbrane pa tudi spomni, da so na vrata že trkali in da so dobili dovoljenje za vstop.

Oba govornika nato zbranim predstavita ožje člane vsak svoje družine, tako tistega, ki daje dekle v zakon, kakor tudi tistega, ki skrbi za fantovo poroko. Obred se nadaljuje.

DP: [Govori ženinovim predstavnikom.] Prinesite, prosim, vse, kar smo zahtevali za nevesto.

Nevestin govornik nato našteje vse, kar zajema nevestina kupnina, in vsi lahko preverijo, ali je vse našteto res tam. Če se ženinovim predstavnikom zdi, da je nevestina družina od njih le preveč zahtevala, razrešijo to zasebno pred poročnim dnem. Če pa bi kdo od nevestine družine delal težave, se je ženinova družina pripravljena tudi na sami slovesnosti pogajati za omejitev takšnih ali drugačnih pribitkov. Toda osnovno nevestino kupnino, bodisi visoko ali nizko, morajo plačati v celoti, pa naj živijo tu ali tam.

Nekatere družine denimo zahtevajo pijačo, obleko, ogrlice, uhane ali še kakšne druge ženske predmete. V severni Gani pa nevestina kupnina navadno sestoji iz soli, semen kole, navadnih pegatk, ovc in tudi goveda. Vselej pa spada h kupnini tudi denar.

Nevesta med pogajanji ni navzoča, toda je nekje v bližini in opazuje. To, ali je navzoč ženin, pa je prepuščeno izbiri. Torej lahko tudi nekdo, ki živi daleč stran, pooblasti starše, naj zanj sklenejo zakonsko zvezo. Na tukaj opisani poroki pa ženin je navzoč. In zdaj je na vrsti njegova družina s svojimi zahtevami.

FP: Spolnili smo vse, kar ste zahtevali od nas, vendar naše snahe še nismo videli.

Poročni obred ni le resen posel; je tudi čas zabave. Zdaj dekletova družina odgovori na zahtevo fantove družine, ki bi rada videla nevesto.

DP: Mi bi radi videli, da bi bila nevesta tu. Toda na žalost je odpotovala čez mejo. Radi bi jo pripeljali nazaj, pa nimamo ne potnih listov ne vizumov.

Vsi vedo, kaj to pomeni. Ženinova družina jim takoj da nekaj denarja, kolikor ga pač ženin premore, in namišljeni potni listi in vizumi so tiktak gotovi. Zdaj se nevesta vrne s potovanja!

Da bi bilo vse skupaj še zabavnejše, v nekaterih plemenih nevesto zaigrajo njene prijateljice. Vendar množica vsako od njih glasno zavrne, nato pa se ob bučnem ploskanju prikaže prava nevesta. Njen govornik jo povabi, naj pregleda, kaj so dobili za kupnino. Vpraša jo, ali naj sprejmejo, kar je prinesel ženin. Zdaj nastane smrtna tišina, saj vsi nestrpno pričakujejo odgovor. Nekatera dekleta so morda nekoliko plašna, druga pa spet drznejša, toda odgovor je brez izjeme pritrdilen in spremlja ga gromko ploskanje.

Če je ženin navzoč, ga nevestina družina seveda hoče spoznati. Zabava se z nezmanjšano močjo nadaljuje, če poskrbijo, da ga kdo od njegovih prijateljev zaigra. Ta pomembno vstane, toda pri priči ga glasno zavrnejo.

Nevestina starša hočeta videti svojega zeta. Zdaj vstane pravi ženin, ki se veselo smeji. Družina nevesti dovoli, da gre k svojemu možu, ki ji natakne prstan, če je ta seveda del nevestine kupnine. Prstan je namreč izumil zahodni svet. Nato pa ona natakne prstan njemu. Čestitanju in radosti zdaj ni videti konca. Dandanašnji se nekaterim vidi ustrezneje in ekonomičneje združiti trkanje na vrata in poroko kar na isti dan.

Izkušenejši člani obeh družin in drugi nato mladoporočencema svetujejo, kako lahko uspešno ostaneta skupaj, dokler ju smrt ne loči. Dan sklenejo s prigrizkom.

Poročnega obreda je konec! V Gani je par s tem dnem pred skupnostjo zakonito poročen. Če iz takšnega ali drugačnega razloga kdo od pomembnejših članov dekletove družine ne more na obred, mu pošljejo nekaj pijače, s čimer mu potrdijo, da je poroka bila. Če sta nevesta in ženin Jehovova pričevalca, Priče včasih pripravijo tudi biblijski govor, za tem pa še lahek prigrizek.

Nekateri ganski pari pa se odločijo tudi za poročni obred zahodnega stila, ki mu tam rečejo civilna poroka oziroma poroka po predpisih. Če je par polnoleten, je takšna poroka lahko s privolitvijo staršev ali brez nje. Pri tradicionalni poroki pa je privolitev staršev obvezna.

Pri civilni poroki se par zaobljubi, pri tradicionalni pa ne. Država zahteva, da se vsako takšno tradicionalno poroko vpiše v matično knjigo in Jehovove priče to tudi upoštevajo. (Rimljanom 13:1) Par ob tej priložnosti dobi poročni list.

V Gani je bila od starih časov, pa vse dokler ni ta nekdaj imenovana Zlata obala postala britanska kolonija, tradicionalna poroka edina oblika poroke v deželi sploh. Potem pa je Britanija svojim tamkajšnjim državljanom predstavila poroko po zahodnem stilu. Tudi domačini so se lahko poročali tako in v Gani sta zdaj že dolga leta v veljavi obe vrsti poroke: poroka po zahodnem stilu in tradicionalna poroka. Obe sta z zakonom priznani in zato primerni tudi za Jehovove priče. Vsak se lahko sam odloči, katero vrsto poroke si bo izbral.

V nekaterih afriških deželah so pari priznani za zakonito poročene šele takrat, ko tradicionalno poroko vpišejo v matično knjigo. V Gani pa je prej opisana tradicionalna poroka zakonsko veljavna že brez takšnega vpisa. Par torej velja za zakonito poročenega, takoj ko se ta tradicionalna poroka konča. Pozneje sicer takšno poroko tudi vpišejo v matično knjigo, vendar le zaradi evidence.

Zakonski stan je vsekakor Božje ljubeče darilo človeštvu, edinstveno darilo, ki ga niti angeli niso dobili. (Lukež 20:34–36) Je dragocena zveza, vredna, da se jo ohrani v slavo njenega Ustanovitelja, Boga Jehova.

[Slika na strani 23]

Izmenjava prstanov