Louis Pasteur — kaj je s svojim delom odkril

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ FRANCIJE

ALI lahko življenje nastane spontano? V 19. stoletju so nekateri znanstveniki mislili, da lahko. Menili so, da živo lahko nastane iz nežive snovi brez posredovanja stvarnika.

Nekega pomladnega večera aprila 1864 pa so navzoči v shodni dvorani na Sorboni v Parizu slišali nekaj drugega. Louis Pasteur je z mojstrsko predstavitvijo pred komisijo znanstvenikov uspešno, korak za korakom, izpodbil teorijo o spontanem nastanku življenja.

To predavanje ga je skupaj z njegovimi kasnejšimi odkritji postavilo za »enega največjih znanstvenikov«, pravi The World Book Encyclopedia. Toda zakaj je ta človek na ljudi svojih dni naredil tak vtis in kako to, da je postal znan po vsem svetu? Kako nam nekatera njegova odkritja koristijo še danes?

Zgodnje raziskovanje

Louis Pasteur se je rodil leta 1822 v mestecu Dole v vzhodni Franciji. Njegov oče, strojar, je imel glede njega velike ambicije. Louis se je kljub nagibanju k umetnosti in pravemu umetniškemu daru oprijel znanosti. Pri 25 letih je postal doktor znanosti.

V svojem zgodnjem raziskovanju je obravnaval vinsko kislino, snov v usedlinah, ki so ostale v vinskih sodih. Odkritja tega raziskovanja so nekaj let zatem uporabili drugi raziskovalci in postavili temelj sodobni organski kemiji. Pasteur je nato začel preučevati agense vrenja.

Pred Pasteurjevim raziskovanjem so nekatere agense vrenja že poznali, na primer kvasovke. Toda mislili so, da so te rezultat vrenja. Pasteur pa je dokazal, da niso rezultat vrenja, temveč vzrok zanj. Pokazal je, da vsaka vrsta agensa vrenja povzroči drugačno vrenje. Poročilo o tem je objavil leta 1857 in mu danes pravijo »rojstni list mikrobiologije«.

Od takrat naprej so se njegovo delo in odkritja kar množila. Zaradi njegovega slovesa so se nanj obrnili izdelovalci kisa iz Orleansa, da bi jim rešil številne tehnične probleme. Pasteur je dokazal, da je agens, odgovoren za pretvorbo vina v kis, mikroorganizem (kot temu pravimo danes), ki je na površini tekočine. Na koncu svoje raziskave je pred mestnimi izdelovalci kisa in dostojanstveniki predstavil znamenito »Lekcijo o vinskem kisu«.

Pasterizacija

Pasteur je z raziskovanjem vrenja lahko sklenil, da največ okužb v živilski industriji povzročijo mikrobi. Ti so v zraku oziroma v nepravilno opranih zabojnikih. Pasteur je domneval, da se hrana ne bi toliko kvarila zaradi bakterij, če bi zboljšali higieno, tekočine pa bi lahko pred kvarjenjem obvarovali tako, da bi jih nekaj minut segrevali pri temperaturi med 50 in 60 stopinj Celzija. Ta postopek so najprej uporabili pri vinu, da bi preprečili nenormalno vrenje. Glavne mikrobe so tako ubili, ne da bi vinu veliko spremenili okus ali vonj.

Ta postopek, ki ga je patentiral Pasteur, se imenuje pasterizacija in je bil za živilsko industrijo prav revolucionaren. Danes tega za vino ne uporabljajo več, še vedno pa ustreza za mnoge druge izdelke, kot sta mleko ali sadni sok. Lahko pa uporabljajo tudi druge postopke, na primer sterilizacijo pri zelo visokih temperaturah.

Druga velika industrija, ki so ji koristile Pasteurjeve raziskave, je bila pivovarska industrija. Takrat je imela Francija pri izdelovanju piva veliko problemov in močnega tekmeca, Nemčijo. Pasteur se je lotil dela in pivovarjem svetoval o mnogočem. Predlagal jim je, naj pazijo na čistočo sladice, pa tudi na splošno čistočo okoliškega zraka. Uspeh se je pokazal takoj in Pasteur je zatem dobil mnogo patentov.

Živo nastane le iz živega

Že od antike so pojav mrčesa, črvov in drugih bitij v razkrajajoči snovi razlagali s karseda nenavadnimi zamislimi. V 17. stoletju se je na primer belgijski kemik bahal, da je dosegel, da so se pojavile miši – in sicer s tem, da je umazano bluzo stlačil v posodo s pšenico!

V Pasteurjevih dneh so bile v znanstveni skupnosti vroče razprave. Postaviti se nasproti zagovornikom spontanega nastanka življenja je bil takrat pravi izziv. Toda Pasteur si je zaradi tega, kar se je naučil pri raziskovanju vrenja, zaupal. Tako je začel delati poskuse, s katerimi je želel enkrat za vselej spodbiti zamisel o spontanem nastanku življenja.

Eden njegovih najbolj znanih poskusov je tisti s steklenimi posodami z vratom v obliki črke S. Če hranilno tekočino pustimo na zraku v odprti steklenički, je hitro okužena s klicami. Če pa jo damo v stekleničko, ki ima na koncu vrat v obliki črke S, se enaka hranilna tekočina ne okuži. Kako to?

Pasteurjeva razlaga je bila preprosta: Ko zrak potuje po vratu v obliki črke S, se bakterije iz zraka usedajo na njegovo površino, tako da je zrak, ko pride do tekočine, sterilen. Klice, ki se razvijejo v odprtih stekleničkah, ne nastajajo spontano iz hranilne tekočine, temveč jih prinese zrak.

Da bi pokazal, kako pomemben prenašalec mikrobov je zrak, je odšel na Mer de Glace, ledenik v francoskih Alpah. Na nadmorski višini približno 1800 metrov je odprl neprodušno zaprte stekleničke in jih izpostavil zraku. Tekočina se je okužila samo v eni od 20 stekleničk. Nato je poskus ponovil ob vznožju hribovja Jura. Tam, pri precej nižji nadmorski višini, se je tekočina okužila v osmih stekleničkah. Tako je dokazal, da je zaradi čistejšega zraka pri višji nadmorski višini manj nevarnosti za okužbo.

S takimi poskusi je Pasteur prepričljivo pokazal, da življenje izhaja le iz že obstoječega življenja, nikoli pa spontano, samo od sebe.

Boj proti infekcijskim boleznim

Ker so za vrenje potrebni mikrobi, je Pasteur sklepal, da je enako tudi pri nalezljivih boleznih. Ko je raziskoval bolezen sviloprejk, se je skazalo, da ima prav. Ta bolezen je bila za izdelovalce svile v južni Franciji hud gospodarski problem. V nekaj letih je Pasteur odkril vzroka za dve bolezni sviloprejk. Predlagal je, kako natančno odbrati zdrave sviloprejke, da bi preprečili epidemije.

Ko je preučeval kokošjo kolero, je opazil, da kultura klic, stara le nekaj mesecev, pri kokoših ni povzročila bolezni, temveč jih je pred njo zaščitila. Pravzaprav je odkril, da jih lahko z oslabljenimi klicami naredi imune.

Pasteur ni bil prvi, ki je uporabil cepivo. Pred njim ga je že Anglež Edward Jenner. Bil pa je prvi v tem, da je uporabil oslabljenega povzročitelja bolezni in ne z njo povezanega mikroba. Uspelo mu je tudi izdelati cepivo proti vraničnemu prisadu, infekcijski bolezni toplokrvnih živali, kot so govedo in ovce.

Zatem je šel v svoj zadnji, najbolj znani boj – boj proti steklini. Ko se je spoprijemal z njo, se ni zavedal, da ima opraviti z zelo drugačnim svetom od sveta bakterij. Sedaj se je namreč ukvarjal z virusi, svetom, ki ga pod mikroskopom ni mogel videti.

Šestega julija 1885 je neka mati Pasteurju pripeljala svojega devetletnega sina, ki ga je pravkar ogrizel stekel pes. Kljub njenim prošnjam, naj mu pomaga, se je obotavljal. Ni bil zdravnik in zato je tvegal, da ga obtožijo nezakonitega zdravljenja. Povrh tega pa svojih metod ni še nikoli preizkusil na človeku. No, vseeno je svojega sodelavca dr. Grancherja zaprosil, naj dečka cepi. Res ga je, in stvar se je dobro iztekla. Od 350 ljudi, ki jih je zdravil v manj kot letu dni, je umrl samo en človek, pa še ta zaradi tega, ker so ga pripeljali prepozno.

Medtem je Pasteur razmišljal o bolnišnični higieni. V pariški porodnišnici je vsako leto zaradi poporodne sepse umrlo veliko žensk. Predlagal je, naj uporabljajo aseptične metode in skrbijo za strogo higieno, še zlasti rok. Kasnje so kirurg Joseph Lister in drugi z raznimi preiskavami dokazali, da je točno sklepal.

Koristno delo

Pasteur je umrl 1895. leta. Njegovo delo pa je dragoceno in koristi še danes. Zato mu pravijo »dobrotnik človeštva«. Njegovo ime je še vedno povezano s cepivi in postopki, za katere je splošno priznano, da jih je odkril on.

V Parizu so še za Pasteurjevega življenja ustanovili Pasteurjev inštitut za zdravljenje stekline. Danes je to zelo priznan center za preučevanje infekcijskih bolezni. Še zlasti je poznan po svojem delu s cepivi in zdravili. Ta sloves mu je še zrasel, ko je leta 1983 ekipa tamkajšnjih znanstvenikov pod vodstvom profesorja Luca Montagnierja prva osamila virus aidsa.

Razprava o spontanem nastanku življenja, pri kateri je Pasteur sodeloval in zmagal, ni bila le znanstveno pričkanje. Bila je več kot le stvar zanimanja nekaj znanstvenikov in intelektualcev, o kateri bi ti med seboj razpravljali. Imela je veliko večji pomen – obsegala je namreč dokaz glede obstoja Boga.

Francoski filozof François Dagognet, specialist za znanost, opaža, da so Pasteurjevi »nasprotniki, materialisti in ateisti, verjeli, da morejo dokazati, da lahko enocelični organizmi nastanejo iz razkrajajočih se molekul. Tako bi lahko Boga izločili iz ustvarjanja. Toda, kar se tiče Pasteurja, prehod iz mrtvega v živo ni mogoč.«

Vse do danes zgodovinski, biološki, arheološki in antropološki dokazi ter dokazi poskusov še naprej kažejo, kar je predstavil že Pasteur: živo lahko nastane le iz živega, ne pa iz mrtve snovi. Dokazi tudi jasno kažejo, da se živo razmnožuje le ,po svojih vrstah‘, tako kot pravi Prva Mojzesova knjiga. Potomstvo je vedno iste ,vrste‘ kakor starši. (1. Mojzesova 1:11, 12, 20–25, EI)

Torej je Louis Pasteur, naj se je zavedal ali ne, priskrbel tehten dokaz in pričanje proti evolucijski teoriji in za to, da je bil za nastanek življenja na zemlji nedvomno potreben stvarnik. Njegovo delo je odsevalo to, kar je priznal ponižen psalmist: »Spoznajte, da je GOSPOD Bog, on nas je ustvaril, ne pa mi sebe.« (Psalm 100:3)

[Slike na strani 25]

Z zgornjimi pripravami so pasterizirali vino, ubili nezaželene mikrobe. To je poudarjeno na spodnji sliki.

[Slika na strani 26]

Pasteur je s poskusi spodbil teorijo o spontanem nastanku življenja

[Navedba vira slike na strani 24]

Vse fotografije na straneh 24–26: © Institut Pasteur