Zemljo še vedno obdelujejo s konji
OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE
V TEM veku visoke tehnike bi nekateri morda le stežka verjeli, da obstajajo kmetje, ki zemljo še vedno obdelujejo s konji. Pa vendar so kraji, kjer namesto traktorjev uporabljajo skupine močnih vprežnih konj.
Res je, da je kmetij, na katerih delajo s temi živalmi, že zelo malo. Pa vendar lahko navedemo marsikatero prednost takega dela.
Uporaba v poljedelstvu
Konje so kot vprežne živali uporabljali že od zgodnjih časov sem. V svojih letopisih jih omenjajo Sumerci, Hititi, Egipčani in Kitajci. V poljedelstvu pa so jih stoletja le malo uporabljali, ker so menili, da so voli cenejši in jih lahko, ko ne morejo več delati, postrežejo kot hrano na mizi. Vendar so ti počasnejši od konjev.
Do 19. stoletja pa so konji v mnogih zahodnih državah prevzeli oranje zemlje. Neki vir to delno pripisuje »izumu naprednejših kmetijskih strojev, [ki so bili] primernejši za hitro, ravno hojo konj kot pa za počasne vole«.
Sčasoma so pasme, kot so clydesdale na Škotskem, suffolk punch in shire v Angliji ter percheron, ki ga najdemo predvsem v Franciji, našle svoje mesto v poljedelskem življenju. Te počasne, a močne konje so plodili z lažjimi, da bi dobili malo manj močnega, zato pa hitrejšega konja. Tako posebej vzrejene živali so poimenovali vlečne, kar se nanaša na njihovo sposobnost, da lahko vlečejo težka bremena.
Konj v primerjavi s traktorjem
Seveda niso mogli vzrediti konja, ki bi bil po vlečni moči enak sodobnemu traktorju. Kljub temu bi bili morda presenečeni, ko bi zvedeli, kako močni so! Leta 1890 sta dva vlečna konja pasme clydesdale povlekla polno naložen vagon z zablokiranimi kolesi! Leta 1924 pa je par angleških konjev pasme shire uprizoril enako junaško dejanje ter povlekel breme, težko približno 50 ton!
Vlečni konji so tudi inteligentni in pobudni. Če je na primer v skupini konj, ki orjejo polje, dober orni konj, le-te skoraj ni treba usmerjati. Slednji bo vodil skupino, ki bo neprestano orala prav ves dan. Menijo, da ta lahko tako izredno ravno orje, ker konji nosijo plašnice in se ne morejo ozirati, kar pa ljudje na traktorju pogosto radi počno.
Poleg tega utegnejo biti konji ob žetvi spretnejši od traktorja. Obračajo se lahko za natanko 90 stopinj (kadar je treba tudi za 180), kar pomeni, da med delom na polju ne bodo niti enega dela pustili nezoranega.
Skupine konj pri delu
Ko opazujemo, kako se skupina konj odziva na povelja svojega gonjača, lahko to na nas naredi močan vtis. Naučena je, da se na določeno povelje odzove z določenim premikom. Sam jezik in izrazi so različni, odvisno pač od gonjača. Konji se navadijo na besednjak in ton glasu posameznega gonjača. Slednji jim bo morda znak, naj krenejo, dal s posebnim žvižgom in z bodrilnimi besedami.
V Avstraliji je konj na desni strani skupine (z gonjačevega gledišča) znan kot daljni konj, tisti na levi pa kot bližnji. Označba verjetno izvira iz tega, kako so skupine vodili veterani. Običajno so hodili na levi strani.
Prav razburljivo je opazovati vrsto desetih konj, ko se v odziv na gonjačeve klice obrača za 90 stopinj! Za obrat v levo mora bližnji konj z majhnimi koraki stopati nazaj, drugi iz skupine pa medtem korakajo za četrt kroga okoli njega. Če pa se želijo obrniti na desno, mora iti nazaj daljni konj. V suhih podnebjih je res vznemirljivo videti skupino, ko zgine v oblaku prahu, potem pa se kot stena bobnečih konjev ob koncu obrata spet pojavi!
Vsak konj ima svoje ime in se nanj odziva glede na ton gonjačevega glasu. Če kak konj popusti, ga je običajno treba le z ostrim karajočim tonom poklicati po imenu. V predhodnem dresiranju so se konji naučili, da takšen ton pogosto spremlja udarec s šibo ali z bičem. Ko pa se te lekcije enkrat naučijo, je strožja disciplina le redko potrebna, če je sploh kdaj.
Tipičen delovni dan
Kmet bo morda vstal približno ob petih zjutraj, nakrmil konje, in medtem ko bodo ti jedli, še sam pozajtrkoval. Konji se naučijo, da se morajo pred pričetkom dela tega dne dobro napojiti, saj potem vode ne bodo dobili do kosila. Preden konje vprežejo, vsakega posebej skrtačijo. S tem preprečijo draženje kože, pa tudi konjem to zelo prija. Slednji se ponavadi zgnetejo okrog kmeta in potrpežljivo čakajo, da pridejo na vrsto. Nato jih vprežejo in jim nadenejo skupen jarem. Vse to lahko traja kako uro ali več, odvisno pač od velikosti skupine. Pripravijo tudi zobnice, v katerih je opoldansko kosilo za konje. Navsezadnje si kosila ne zasluži le gonjač!
Skupina potrpežljivo gara po osem ali deset ur in če se konjem komati ter oprema dobro prilegajo, ob koncu dneva ne bodo imeli vnetih in odrgnjenih pleč. Ko se prične večeriti se človek in živali veselo odpravijo proti kmetiji, da se v miru najejo, dovolj odžejajo in dobro odpočijejo.
Tisti, ki zemljo še vedno obdelujejo s konji, bodo morda hitro dejali, da je to veliko bolj razveseljivo kot pa ves dolgi dan poslušati ropotanje stroja. Zaradi spokojnosti se kmet čuti del zemlje. Jasneje lahko dojema stvarstvo okoli sebe – šume, ko ptiči brskajo po sveže prekopani zemlji v zoranih brazdah in jo preiskujejo, vonj vlažne trave, prasketanje slane, ko v mrzlem jutru plug zareže v pomrznjeno zemljo – majhne reči, ki pa jih kmet, ko ga bombardira hrup traktorja, ne zazna.
Res je, da traktorji lahko delajo 24 ur na dan, česa takega pa konji niso zmožni. Res je tudi to, da s traktorji lahko obdelajo več zemlje in jih ni treba toliko vzdrževati. Toda še noben traktor ni nikoli dobil čudovitega mladička. To pa je le ena od radosti, zaradi katere se dela s konji ne da z ničimer primerjati. Voznik lahko med delom uživa tudi v »pogovoru« s svojimi konji, ki mu odgovarjajo s poslušnostjo. Z naprej našpičenimi ušesi lovijo vsako njegovo besedo.
Kmetovanje je težko in včasih tudi utrudljivo delo. Toda te, ki polja še vedno orjejo po starem, s konji, lahko tako tesno sodelovanje s temi žilavimi, garaškimi živalmi, Božjim stvarstvom, zelo radosti.
[Slika na strani 26]
Konji utegnejo biti spretnejši od traktorja