Pogled v svet
Poraba tobaka
Resda se je v nekaterih državah poraba tobaka bistveno zmanjšala, a v večini je v preteklih dveh desetletjih narasla. Kitajska je na primer z 297-odstotnim porastom še vedno njegov največji porabnik na svetu. Na drugem oziroma tretjem mestu se držita Združene države in Indija. Tam se je poraba tobaka povečala za 27 oziroma 50 odstotkov. Velik porast je tudi v nekaterih drugih državah, in sicer 388-odstotni v Ruandi, 331-odstotni v Grčiji, 325-odstotni v Severni Koreji, 227-odstotni v Tanzaniji, 214-odstotni v Hongkongu, 193-odstotni v Indoneziji, 186-odstotni v Singapurju in 185-odstotni v Turčiji. Te številke iz Asiaweeka kažejo odstotno spremembo med letoma 1970 in 1993. Poraba tobaka se je zmanjšala v samo 26 državah od 138 naštetih.
Mladi in strelno orožje
Sklad za obrambo otrok v svojem poročilu navaja, da v nobeni drugi skupini smrti zaradi strelnega orožja ne naraščajo tako hitro kakor med ameriško mladino, staro od 10 do 19 let. Strelno orožje je sedaj med glavnimi vzroki smrti kar na drugem mestu, takoj za nesrečami, še zlasti prometnimi. Tako je leta 1993 od strelnega orožja na vsakih 92 minut umrl ameriški mladostnik, mlajši od 20 let, kar je 7-odstotni porast glede na leto prej. Pri starostnih skupinah nasploh pa je bil, za primerjavo, porast samo 4,8-odstoten. Sklad za obrambo je vlado obtožil, da ne naredi dovolj za to, da bi otrokom in šolam onemogočila dostop do strelnega orožja. In kot pravijo, se s tem ujema tudi statistika sodnega ministrstva ZDA. Število mladostniških morilcev se je v zadnjem desetletju potrojilo, tako jih je bilo leta 1994 več kot 26.000. Število morilcev s strelnim orožjem se je v tem obdobju početverilo, medtem ko je teh z drugim orožjem ostalo približno enako. Te številke poudarjajo, kakšna škoda nastane, če je ljudem strelno orožje na voljo.
Samomorilski vzorci
»Vsako leto si življenje [vzame] kakih 30.000 Američanov,« omenja Scientific American in dodaja, da je »pri moških štirikrat večja verjetnost, da to storijo, kakor pri ženskah«. Tudi pri starejših je vse več samomorov, kar je posledica stresov, ki se pojavijo zaradi slabega zdravja in nič kaj prida obetov. Tako je med 75-letniki ali starejšimi kar štirikrat več samomorilcev kakor med najstniki. Kateri dejavniki pa odločajo o tem, ali bo človek v resnici naredil samomor? Na vrhu seznama sta pomanjkanje družinske ali družbene podpore in manjša verska aktivnost. In če ZDA primerjamo z drugimi državami, sodi po odstotku samomorov v srednji razred, saj si tam življenje vzame približno 11 ljudi od 100.000.
Učenje nasilja
◼ »Raziskovalci s štirih univerz so med enoletnim preučevanjem televizijskega programa ugotovili, da v oddajne in kabelske televizijske programe vdira nasilje, ki ,škoduje duševnosti‘ ,« piše The Washington Post. S preučevanjem so ugotovili, da je takšno ali drugačno nasilje v večini programov, pa tudi, da lahko celo to, kako je upodobljeno, škodljivo vpliva na gledalce. Med drugim se ti tako »naučijo nasilnega vedenja, otopijo za škodljive posledice nasilja in se vse bolj bojijo, da jih bo kdo napadel«. Nasilje na televiziji ima tak slab vpliv zato, ker nastopajoči storilci nasilnih dejanj kar v 73 odstotkih ostanejo nekaznovani, to pa pušča sporočilo, da »nasilje pomeni uspeh«. Poleg tega povečini ne prikažejo, kakšne posledice ima nasilje: za žrtve denimo bolečine ali pa čustveno oziroma denarno škodo. Iz rezultatov preučevanja je tudi razvidno, da se ob pogostem gledanju nasilnih televizijskih prizorov, v katerih večkrat sežejo po pištoli, lahko »sprožijo nasilne misli in vedenje«.
◼ Len Eron, profesor psihologije in raziskovalni znanstvenik iz Inštituta za socialne raziskave na Michiganski univerzi, trdi, da so ljudje, ki v ranih letih po televiziji vidijo veliko nasilja, do starosti tridesetih let »prej obsojeni zaradi nasilja, prej zaprti, ker so vozili pijani, so nasilnejši pod vplivom alkohola, slabše ravnajo s sozakoncem [in] imajo poleg tega še nasilnejše otroke«. Podobne težave povzročajo tudi video igre. Kot poroča časopis The Toronto Star, je Eron dejal, da je video igra nevarna zato, ker lahko v njej igralci sami sodelujejo. S »premikanjem ročice ali pritiskanjem na gumb sami storijo tisto strašno, nasilno dejanje, da koga ubijejo«. Profesor Eron meni, da bi starši morali vse to bolj nadzorovati. Vendar tudi pravi, da se žal »večina za to preprosto nič ne meni«.
Vse manj duhovnikov v Franciji
V Franciji je vse manj katoliških duhovnikov. Pariški časopis Le Monde poroča, da je bilo leta 1995 v vsej Franciji ordiniranih samo 96 duhovnikov, leta 1994 pa le 121. Jezuiti so imeli leta 1995 samo sedem novincev, dominikanci pa petindvajset. Nič boljše ni z rastjo članstva pri katoliških nunah. Le Monde piše, da se »po sedemdesetih letih število nun vztrajno zmanjšuje, z 92.326 leta 1977 je do lani padlo na samo 51.164«. Glede na to, da je večina duhovnikov že priletna in da cerkvi ne uspe pritegniti novih članov, napovedujejo, da bo do leta 2005 v Franciji le še približno 9000 župnikov. Le Monde navaja, da je to zato, ker »imajo duhovniki zdaj v družbi slabši položaj, ker se ljudje bojijo dolgotrajnih obvez, ker duhovništvo nima nič kaj privlačne podobe in ker ljudje ne zaupajo več cerkvenim voditeljem«.
Najtočnejša ura na svetu
Znanstveniki iz Pertha v Zahodni Avstraliji so izumili uro, ki je tisočkrat točnejša od atomskih, s katerimi v Angliji določajo sprejete mednarodne časovne normale. Znana je kot safirska ura in stane približno 200.000 ameriških dolarjev. Naredili so jih že kar nekaj. Izmeri lahko do bežne femtosekunde natančno, kar je milijoninka milijardinke sekunde! In zakaj jo uporabljajo? Po Einsteinovi splošni relativnostni teoriji čas hitreje teče, višje ko smo nad zemljo. »Naš cilj je izmeriti, kolikšna je razlika v hitrosti na višinski razliki približno enega metra – drugače povedano, kolikšna je razlika med hitrostjo pri vaših nogah in tisto pri vaši glavi,« pravi fizik David Blair, ki je sodeloval pri izdelavi te ure. Vendar pa ura čas natančno kaže le pet minut skupaj.
Navaden sendvič?
Leta 1762 je britanski lord Sandwich, nepoboljšljivi hazarder, polnih štiriindvajset ur prebil za igralno mizo. Da bi si potešil lakoto, je naročil rezini kruha s kosom mesa vmes. Ta novi prigrizek so takoj poimenovali po njem – sendvič. Britanci sedaj zanje dnevno zapravijo 5,2 milijona funtov, kar je 75-odstotni porast v zadnjih petih letih. »Sendviči predstavljajo več kot tretjino vse trgovine s hitro hrano,« poroča londonski The Times, dobite pa jih kar pri 8000 prodajnih pultih. V Britaniji vsako leto pojedo kakih 1,3 milijarde že pripravljenih sendvičev. Ti pa največkrat še zdaleč niso podobni preprostim prigrizkom, ki si jih družine pripravijo za piknik na deželi ali ob obali. V nekaterih trgovinah ponujajo eksotične različice, celo sendviče s kengurujevim ali aligatorjevim mesom ali pa sendviče iz čokoladnega kruha, obloženega z jagodami in namazanega s kremo.
Azijsko trgovanje z otroško spolnostjo
The New York Times navaja, da je po mnenju vlade in socialnih delavcev v Aziji v prostitucijo vpletenih več kot milijon dečkov in deklic, starih 17 let ali manj. Točnih številk sicer ne vedo, a po javnih hišah Kambodže, Kitajske, Indije, Filipinov, Tajvana, Tajske in drugih držav lahko najdete otroke, ki še v puberteti niso. In zakaj povprašujejo po tako majhnih otrocih? En razlog za to je strah pred aidsom. »Moški iz vse Azije se k vse mlajšim otrokom obračajo tudi zato, ker menijo, da je pri njih manjša verjetnost, da so okuženi s HIV-om, virusom, ki povzroča aids,« piše Times. Vendar se v teh državah aids med prostitutkami ne širi nič manj hitro. Delno je to zaradi tega, ker prostitutke prodajajo prek meja, pa še zato, ker tudi stranke potujejo iz kraja v kraj, in nekateri to počnejo le zaradi spolnega užitka. Nekatere otroke za prostitucijo ugrabijo, druge pa zaradi gmotnih koristi prodajo starši.
Tekmovanje ali enotnost?
»Praznovanje 2000-letnice Kristusovega rojstva bo za cerkve kmalu postala kočljiva stvar,« poroča ENI (Mednarodne ekumenske novice) Bulletin. Konrad Raiser, generalni sekretar Svetovnega cerkvenega svéta, je cerkve pozval, naj na ta dogodek gledajo »kot na priložnost za sodelovanje in enotnost – ne pa kot na priložnost za tekmovanje v tem, kdo bo čimbolj opazen«. Vendar je dejal, da so cerkve očitno bolj odločene to leto izrabiti »za evangelizacijo, [. . .] da bi tako postale pomembnejše v javnosti«. Raise je pohvalil papeža za njegov poziv, naj bo leto 2000 »priložnost za krepko potrditev krščanske enotnosti«, hkrati pa dodal: »Koliko se bodo te sanje do leta 2000 lahko izpolnile, bomo sicer še videli, toda zaradi predhodnih izkušenj se poraja skepticizem.«