Biblijsko gledišče
Ljubezen, ki veže
LETA 1978 je razkošna čezoceanska linijska ladja Queen Elizabeth 2 v severnem Atlantiku zašla v strašno nevihto. Na ladjo so treščili valovi, veliki kakor desetnadstropna stavba, zato je niso več mogli obvladati. Ko se je ladja divje zibala, je po njej premetavalo pohištvo in potnike. A 1200 potnikov je, presenetljivo, utrpelo le manjše poškodbe. Dobra tehnika, gradbeni materiali in odlična gradnja so preprečili, da se ladja ni raztreščila.
Tudi pred stoletji je silovita nevihta zajela ladjo. Na krovu je bil apostol Pavel s še 275 drugimi. Mornarji, ki so se bali, da bo močna nevihta ladjo razbila, so očitno pod njo z ene strani na drugo namestili ,pripomočke‘ – verige ali vrvi – da bi ti skupaj držali lesene deske, iz katerih je bil trup te trgovske ladje narejen. Resda se ladja ni rešila, zato pa so se vsi potniki. (Dejanja 27. poglavje)
Zaradi preskušenj v življenju se včasih počutimo, kakor da bi bili na ladji na razburkanem morju. Nad nas se lahko zgrinjajo valovi skrbi, razočaranja in depresije ter do skrajnosti preskusijo našo ljubezen. In da bi prestali takšne nevihte ter se ne bi »raztreščili«, tudi sami potrebujemo nekaj pomoči.
Ko nastopi nevihta
Biblija zelo dobro opisuje vero in zdržljivost apostola Pavla. Ta je s svojim delom koristil zgodnjim krščanskim občinam. (2. Korinčanom 11:24–28) Njegovi dosežki v Gospodovem delu so jasno izpričevali njegovo močno ljubezen do bližnjega in veliko navezanost na Boga. A vendarle Pavlu v življenju ni šlo vedno vse gladko. Apostol je dobesedno in figurativno prestal mnogo neviht.
Kadar je v Pavlovih dneh ladja zašla v vrtinčasti vihar, je bilo preživetje potnikov in ohranitev ladje odvisno od spretnosti posadke, pa tudi od tega, kako dobro ladja drži skupaj. Nič manj pa to ni bilo drugače pri figurativnih nevihtah, ki jih je apostol doživel. Čeprav je Pavel prestal telesno pomanjkanje, zapor in mučenje, so najhujše nevihte, ki so ogrozile njegovo duhovno in čustveno stanovitnost ter sposobnost, da še nadalje ljubi, prihajale iz krščanske občine.
Pavel se je na primer leto in pol marljivo trudil, da je ustanovil občino v mestu Korint. In zaradi vsega, kar je s Korinčani doživel, se je na to čredo nežno navezal. Pavel je o sebi celo govoril kakor o njihovem očetu. (1. Korinčanom 4:15) Pa vendar so nekateri Korinčani, kljub tej izpričani ljubezni in trdemu delu v korist občine, o njem žaljivo govorili. (2. Korinčanom 10:10) In kako ga je to moralo pobiti, če gledamo v luči tega, da se je zanje žrtvoval!
Kako so bili lahko kristjani, ki jih je Pavel tako velikodušno ljubil, tako kruti in kritični? Pavlu je moralo biti, kot da se bo, podobno kakor ladja, ki jo zajame divji vihar, razbil oziroma zlomil. In prav lahko bi obupal ter menil, da je bil njegov predhodni trud zaman, ali pa bi postal zagrenjen! Kaj pa je Pavla držalo skupaj? Kaj je preprečevalo, da se zaradi razočaranja ni zlomil?
Ljubezen, ki nas drži skupaj
Pavel svojih bralcev ni pustil v dvomu glede tega, kaj mu daje moč in ga motivira. Napisal je: »Kristusova ljubezen nas sili.« (2. Korinčanom 5:14, EI) Poudaril je vzvišeni vir moči in motivacije. Sila, ki nas sili, je »Kristusova ljubezen«. Neki biblijski učenjak je v zvezi s tem stavkom takole pripomnil: »Pavel ni dejal, da nas naša ljubezen do Kristusa trdno veže na našo strežbo [. . .] S tem bi prišli le na pol poti. Našo ljubezen do Kristusa podžiga in neprestano hrani njegova ljubezen do nas.« (Podčrtali mi.)
Ljubezen, ki jo je dokazal Kristus s tem, da je bil voljan umreti mučne smrti na mučilnem kolu ter tako svoje popolno človeško življenje dati v odkupnino, da bi rešil vse verujoče človeštvo, je motivirala, silila in priganjala Pavla, da je še naprej služil v prid Kristusu in bratovščini. In tako je Kristusova ljubezen Pavla obvladala, ga odvračala od sebičnosti in omejila njegove cilje na službo Bogu in bližnjim.
Kristjanovo zvesto življenjsko pot vsekakor motivira Kristusova ljubezen. Kadar se srečujemo s preskušnjami, ki nas lahko telesno, čustveno in duhovno oslabijo, nas sila, s katero nas sili Kristusova ljubezen, usposablja, da gremo preko meje, pri kateri bi kdo z manj motivacije že odnehal. Daje nam moč, da zdržimo.
Ne moremo se zanesti na naša nepopolna čustva, da nas bodo podpirala in motivirala. Še zlasti tedaj ne, ko smo preskušeni, ker smo razočarani ali zaskrbljeni. Po drugi strani pa ima Kristusova ljubezen moč, da nas veže na našo strežbo, nas podpira in motivira kljub naši osebni preskušnji. Kristusova ljubezen kristjana usposablja, da vzdrži ne le proti pričakovanjem drugih, ampak tudi proti lastnim.
Kristusova ljubezen pa je tudi zdržljiva in zato nikoli ne neha učinkovati. To je sililna sila, ki ne omahuje oziroma se ne manjša. »Ljubezen nikoli ne mine.« (1. Korinčanom 13:8) Usposablja nas, da gremo zvesto za Kristusom, pa naj pride kar koli.
Čustvene preskušnje nas lahko zlomijo, tako silne so. In kako zelo je zato treba poglobljeno premišljevati o Kristusovi dokazani ljubezni do nas. Ta ljubezen nas bo držala skupaj. Zaradi nje se lahko ognemo brodolomu vere. (1. Timoteju 1:14–19) Poleg tega pa nas Kristusova ljubezen sili, da naredimo, kar le lahko, da bi slavili Boga Jehova, ki je omogočil takšen izraz Kristusove ljubezni. (Rimljanom 5:6–8)