Ameriški domačini — konec neke dobe
LE KDO ni gledal značilnih filmov o kavbojih in indijancih? Daleč po svetu ljudje slišijo za Wyatta Earpa, Buffala Billa, Lone Rangerja in za Indijance Geronima, Sedečega bika, Norega konja, poglavarja Josepha pa tudi mnoge druge. Toda kako zanesljivo je Hollywood predstavil zadevo? In koliko nepristransko je prikazal Indijance?
O zgodbi, kako so Evropejci podjarmili domačine Severne Amerike (Indijance), se pojavljajo mnoga vprašanja.a Ali zgodovinske knjige Indijance pravično opisujejo? Ali se ob njih lahko kaj naučimo glede pohlepa, zatiranja, rasizma in krutosti? Kakšna je resnična zgodba o tako imenovanih kavbojih in indijancih?
Custrov zadnji odpor in pokol pri Wounded Kneeju
Leta 1876 je vrač Sedeči bik, pripadnik Lakot (ene od treh glavnih skupin Sjujev), vodil slavno bitko pri reki Mali Bighorn v Montani. Podpolkovnik »Dolgolasi« Custer je menil, da bo s 650 vojaki zlahka premagal 1000 sjujskih in čejenskih bojevnikov. A se je zelo zmotil. Nasproti jim je stala verjetno največja skupina bojevnikov ameriških domačinov, kar jih je bilo kdaj zbranih – približno 3000.
Custer je svoj sedmi konjeniški polk razdelil v tri skupine. Ni čakal na pomoč drugih dveh skupin, temveč je s svojo napadel, kot je sam mislil, ranljiv del indijanskega tabora. Indijanci so pod vodstvom poglavarjev Nori konj, Žolčnik in Sedeči bik zbrisali Custra in njegovo enoto kakih 225 vojakov. Za indijanske narode je bila to začasna zmaga, za ameriško vojsko pa grenak poraz. Vendar pa je bilo do strašanskega maščevanja le še 14 let.
Sedeči bik se je sčasoma predal, obljubili so mu pomilostitev. Namesto tega pa so ga za nekaj časa zaprli v utrdbi Randall na Dakotskem teritoriju. Ko je bil že starejši, se je pojavil v javnosti, in sicer v potujoči predstavi o Divjem zahodu Buffala Billa. Postal je le še senca nekdaj vplivnega vrača in sijajnega vodja.
Leta 1890 so Sedečega bika (lakotsko ime: Tatanka Iyotake) ustrelili indijanski policijski uslužbenci, katere so poslali, naj ga primejo. Umorile so ga sjujske »Jeklene prsi« (tisti, ki nosijo policijske značke), polkovnik Bikova glava in narednik Rdeči tomahavk.
Istega leta so v pokolu pri dragi Wounded Kneeju dokončno zlomili indijanski odpor proti belčevi nadvladi. Tam so zvezne čete s svojimi Hotchkissovimi topovi pobile 320 bežečih sjujskih mož, žena in otrok. Vojaki so se bahali, da so se s tem maščevali za pokol njihovih tovarišev, Custra in njegovih mož na bregovih reke Mali Bighorn. Tako je bilo konec več kot 200 let dolgega obdobja sporadičnih vojn in spopadov med vdirajočimi ameriškimi naseljenci in obleganimi domačimi plemeni.
Kako pa so se ameriški domačini sploh naselili v Severno Ameriko? Kako so živeli preden je v Severno Ameriko stopil belec?b Kako da so bili na koncu poraženi ter podrejeni? In kako je danes z Indijanci v deželi, v kateri prevladujejo potomci zgodnjih evropskih priseljencev? O teh in drugih vprašanjih bodo govorili nadaljnji članki.
[Podčrtni opombi]
a Medtem ko sedaj nekateri radi uporabljajo izraz »ameriški domačini«, v mnogih virih še vedno navadno govorijo o »Indijancih«. Uporabljali bomo zdaj ta, zdaj oni izraz. »Indijanci« je napačno poimenovanje, ki ga je domačinom nadel Kolumb. Ko je namreč pristal ob tem, kar je sedaj poznano kot Zahodna Indija, je menil, da je priplul v Indijo.
b V teh člankih obravnavamo samo severnoameriške Indijance. O mehiških, srednjeameriških in južnoameriških Indijancih – Aztekih, Majih, Inkih, Olmekih in drugih – bomo govorili v prihodnjih izdajah te revije.
[Slika na strani 3]
Pokopavanje mrtvih pri Wounded Kneeju
[Vir slike]
Montana Historical Society