Premagovati tragedijo z Jehovovo močjo

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ ŠPANIJE

LETOŠNJEGA februarja so mnogi iz bailénske občine Jehovovih prič v Španiji skupaj uživali prelep dan v bližnji gorski verigi Sierra Nevada. A ko so bili le še pet kilometrov od doma, je na vozni pas, po katerem je vozil njihov avtobus, zapeljal nasproti vozeč avto, in čelno sta trčila. Prišlo je do eksplozije, avtobus so zajeli plameni. Nekaterim potnikom je uspelo priti pravočasno ven, mnoge v zadnjem delu pa je premagal dim in so umrli.

Vse skupaj je umrlo 26 Prič, skoraj četrtina bailénske občine, med njimi štirje polnočasni strežniki in precej otrok. Španski kralj Juan Carlos je izrazil občutke večine Špancev, ko je v telegramu bailénskemu županu pisal: »Tragična nesreča nas je zelo pretresla. Želimo vam izreči iskreno sožalje. Prosimo, da prizadetim družinam prenesete naše sočustvovanje in podporo v teh bolečih trenutkih.«

Nekateri med tisočimi na žalnem bogoslužju so se spraševali, zakaj se dogajajo take nesreče. Jasno je, da lahko nesreče, ki jih povzročajo »čas in razmere«, enako kakor druge ljudi prizadenejo tudi Jehovovo ljudstvo. (Propovednik 9:11, 12) Vendar pa je Jehova obljubil, da zelo kmalu takih nesreč ne bo več. (Razodetje 21:4, 5)

Mnogi člani betelske družine Jehovovih prič v Španiji in tisoče Prič iz drugih delov države so pripotovali v Bailén, da bi tolažili in podpirali krajevne brate. Z družinami Prič so žalovali tudi Bailénčani ter krajevne in pokrajinske oblasti. Na mnoge opazovalce je naredila vtis moč žalujočih Prič.

»Priče poznam že vrsto let,« je dejal bailénski župan Antonio Gómez, »in čeprav sem sam agnostik, občudujem vašo vero. Ko se je zgodila nesreča, sem takoj pomislil, da vam bo vaša religiozna in človeška enotnost omogočila tragedijo premagati bolje, kakor bi jo druge skupine. Vidim, kako vse mesto podpira žalujoče družine. Morda so imeli prej ljudje o vas napačne predstave, a z veseljem lahko rečem, da so te zginile. Imate notranjo moč, ki jo kdo, ki ni Priča, težko razume.«

Na pogreb je prišel tudi predstavnik španske vlade José Borrell, minister za javna dela, in priznal: »Kaj sploh lahko rečeš tistim, ki so v enem nesrečnem trenutku zgubili skoraj vso družino? Nič takega, česar ne bi že sami dobili v svoji veri. [. . .] Čudovito vero imate.«

»Tolažite drug drugega«

Kaj so »dobili v svoji veri«? Predvsem tolažbo v Jehovu, ki je »Bog vsake tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski«. (2. Korinčanom 1:3, 4) Kljub žalosti so našli moč tolažiti drug drugega. K srcu so si vzeli Pavlove besede Tesaloničanom: »Zato se opominjajte [tolažite, EI] med seboj in služite drug drugemu v napredek.« (1. Tesaloničanom 5:11)

Res je bilo ganljivo videti, kako so krščanski bratje in sestre, od katerih so nekateri zgubili do osem sorodnikov, obiskovali druge žalujoče člane občine. »Ko smo videli drug drugega, smo jokali. Toda skozi solze smo drug drugega spominjali na vstajenjsko upanje in se tako potolažili,« pojasnjuje predsedujoči nadzornik Francisco Saez, ki je sam izgubil svoja edina dva otroka.

»Naše oznanjevalske dejavnosti nismo zanemarjali. Še posebej smo se potrudili obiskati sorodnike umrlih, ki niso Priče, ter uporabljali brošuro Ko vam nekdo, ki ga imate radi, umre.« Francisco nadaljuje: »Hotel sem oznanjevati, saj sem vedel, da se bom tako bolje počutil. In res, čeprav sem od doma šel s solzami, sem se vrnil potolažen.«

Bailénčani so se na pričevanjsko delo odzvali zelo ugodno. Teden dni po nesreči je Encarna, ki je žalovala za hčerkama in štirimi vnuki, obiskala gospo, s katero je pred kratkim začela biblijski pouk. To žensko je prej svetopisemsko tolažila, ker ji je pred štirimi meseci umrl mož. »Sedaj morava tolažiti druga drugo,« ji je dejala, ko sta naprej pregledovali brošuro Ko vam nekdo, ki ga imate radi, umre.

Tudi svetovna bratovščina je takoj pomagala. »Vso občino je tako zelo ohrabrilo na tisoče pisem in telegramov,« razlaga občinski tajnik Francisco Capilla. »Da jih pošta lahko razdeli vse, mora vsak dan pošiljati kombi neposredno k naši hiši. Zelo smo hvaležni, ker bratje tako ljubeče skrbijo.«

Nesreča prinaša upanje

Ali lahko taka nesreča rodi kaj dobrega? »Srce modrih je v hiši žalosti,« je pisal starodavni kralj Salomon. (Propovednik 7:4) Skladno s tem načelom so zaradi te nesreče nekateri v Bailénu začeli resneje razmišljati, v kakšnem odnosu so z Bogom. Neverujoči soprog Faustino, kateremu sta v tej nesreči umrla dva od njegovih šestih otrok, je ženi Dolores rekel: »Moram ti povedati dobro novico. Začel bom preučevati Biblijo, saj si želim videti svoja otroka v novem svetu.«

Čeprav naši bratje in sestre iz Bailéna ne bodo tako kmalu preboleli žalosti, pa tolažijo druge in tudi drugi tolažijo njih. Jehova jih krepi s svojim duhom in podporo mnogih ljubečih bratov in sester. Še naprej molimo zanje k našemu nebeškemu Očetu.

[Slike na strani 26]

Štirje teh, ki so umrli