,Jecljajočih jezik bo govoril‘

BIL je popoldanski program dneva posebnega zbora Jehovovih prič v Češkoslovaški (sedaj Češka republika) in na stotine ljudi se je sestalo, da bi se poučevali iz Biblije. Stal sem za odrom in ponavljal svojo točko. Ni bila obsežna. Dva mlada Pričevalca sta morala povedati doživetje, jaz pa sem bil nadzornik te točke. Že tistega jutra sem bil napet, sedaj pa samo še vse bolj. Počutil sem se povsem ohromljenega, bil sem izredno zaskrbljen in nisem mogel govoriti.

Morda si mislite, da bi bil v takem položaju pač vsakdo živčen. Toda to je bilo več kot le živčnost. Naj pojasnim, zakaj.

Moja govorna motnja

Pri 12 letih sem padel in si poškodoval glavo, vrat in hrbtenico. Po tem sem včasih jecljal ali težko izgovarjal besede, še zlasti tiste, ki so se začele na p, k, t, d in m. Včasih pa niti govoriti nisem mogel.

Motnja me takrat ni zelo motila, bila mi je prej sitnost. A z leti me je postalo zelo strah kakršnega koli javnega govora. Ko sem nekoč v šoli imel referat, sem omedlel. Včasih, ko sem šel po nakupih in me je prodajalec vprašal, kaj želim, nisem mogel odgovoriti. Stal sem, se mučil, da bi odgovoril, prodajalec pa je bil vse bolj nestrpen: »Pohitite! Nimam časa ves dan! Stranke čakajo.« In tako nisem mogel kupiti, kar sem želel.

V šolskih letih mi je bilo zelo težko. Kadar sem imel ustna poročila, so se sošolci iz mene norčevali, ker sem jecljal. Kljub temu sem srednjo šolo dokončal in leta 1979 odšel študirat na praško univerzo v Češkoslovaški. Všeč mi je bila atletika, zato sem izbral smer za učitelja telovadbe. Kako pa mi je uspelo ta cilj uresničiti? Tako da sem se kljub negotovosti odločno prebijal naprej.

Iskanje pomoči

Moral je biti način, da se znebim govorne napake. Tako sem se po diplomi na univerzi odločil, da si poiščem strokovno pomoč. Našel sem kliniko v Pragi, specializirano za zdravljenje govornih motenj. Med uvodnim posvetovanjem je sestra vzkliknila: »Vaša nevroza je nekaj posebnega!« Prizadelo me je, ker je menila, da sem nevrotičen, čeprav so si strokovnjaki edini, da jecljanje ni nevrotično stanje. Ni bilo dolgo, pa sem se zavedal, da se spoprijemam s prav posebnim izzivom: bil sem mladenič pri 24-ih, vsi drugi pacienti pa so bili otroci.

Kmalu mi je pomagalo vse osebje, tudi psihologi. Poskusili so vse. Enkrat so mi za pet tednov prepovedali govoriti s komer koli. Drugič so mi dovolili govoriti le monotono in z-e-l-o počasi. To mi je pomagalo, dalo pa mi je tudi vzdevek Krotilec kač, saj so med mojimi poročili mnogi zaspali.

Stik z Jehovovimi pričami

Nekega poletnega dne leta 1984 sem se sprehajal po mestnem središču in ogovorila sta me dva mladeniča. Osupnila me ni njuna zunanjost, temveč to, kar sta mi povedala. Rekla sta, da ima Bog vlado, Kraljestvo, ki bo odstranilo vse človeške probleme. Dala sta mi svojo telefonsko številko in kasneje sem ju poklical.

Takrat Jehovove priče v Češkoslovaški niso bili z zakonom priznana verska organizacija. A kmalu me je stvar začela toliko zanimati, da sem začel obiskovati shode. Kar čutil sem lahko ljubezen in skrb, ki so ju imeli Priče drug do drugega.

Pot k zaupanju

Pomoč za mojo govorno motnjo je prišla v obliki Teokratične strežbene šole, šole, ki vsak teden poteka v vsaki občini Jehovovih prič. Spodbudili so me, naj se vanjo vpišem, pa sem se. Na podlagi predlogov iz enega od naših šolskih učbenikov, Vodiča za Teokratično službo usposabljanja (Kako postati govorniško in učiteljsko spretnejši), sem vadil razne govorne spretnosti, na primer tekočnost, izreko, smiselni poudarek in modulacijo.a

Moj prvi učni govor, branje Biblije, je bil polomija. Bil sem zelo živčen. Komaj mi je uspelo priti domov. Kako me je sprostila vroča prha!

Po tem prvem govoru se mi je šolski nadzornik prijazno posvetil. Ni mi le dobro svetoval, temveč me je tudi pohvalil. To me je opogumilo, da sem se še naprej trudil. Kmalu zatem, leta 1987, sem postal krščen Pričevalec. Čez nekaj mesecev sem se iz Prage preselil v mirno mestece Ždar nad Sazavou. Majhna krajevna skupina Prič me je toplo sprejela. Sprejeli so tudi moje še vedno negotovo govorjenje in to mi je dvignilo samospoštovanje.

Čez nekaj časa sem pričel voditi majhno skupino za preučevanje Biblije in imel prvi javni biblijski govor. Sčasoma, potem ko se je zamenjala češkoslovaška vlada, sem imel take govore tudi v sosednjih občinah. V neznanem okolju so se moje govorne motnje vrnile. A nisem se vdal.

Spoprijemanje s posebnimi izzivi

Nekega dne me je krščanski starešina povabil na svoje delovno mesto in mi dejal: »Petr, dobro novico imam zate! Radi bi, da sodeluješ na bližajočem se okrajnem zboru.« Postalo mi je slabo in moral sem sesti. Na razočaranje mojega prijatelja sem ponudbo odklonil.

To me je mučilo. Ni mi šlo iz glave. Kadar koli se je na shodih omenilo zaupanje v Boga, se mi je v misli boleče vrnil moj odklonilni odgovor. Na shodih so včasih opozorili na Gideona, ki se je pod Božjim vodstvom le s 300 možmi spoprijel z vso madiansko vojsko. (Sodniki 7:1–25) Ta mož je res zaupal v svojega Boga Jehova! Ali sem posnemal Gideona, ko sem odklonil tisto nalogo? Z vso iskrenostjo – nisem mogel reči, da sem ga. Bilo me je sram.

Moji krščanski bratje pa nad mano niso obupali. Dali so mi še eno priložnost. Povabili so me, naj sodelujem pri programu dneva posebnega zbora. Tokrat sem se strinjal. Za to prednost sem bil res zelo hvaležen, vendar, če povem odkrito, sem ob pomisli, da bom govoril polni dvorani ljudi, kar okamenel. Res sem moral bolj zaupati v Jehova. Toda kako?

Tako da sem skrbno pretehtal, kako so v Jehova verjeli in zaupali drugi Priče. To me je okrepilo. Dober zgled mi je bila tudi šestletna Verunka, hči nekega mojega prijatelja. V pismu mi je pisala: »Septembra grem v šolo. Ne vem, kako bo z državno himno. Verjamem, da se bo Jehova bojeval zame, tako kakor se je za Izrael.«

No, to je bilo le nekaj dogodkov, ki so vodili v popoldanski del dneva posebnega zbora, o katerem sem pripovedoval v uvodu. Goreče sem molil. Sedaj me ni toliko skrbelo za tekočnost mojega govora kakor za hvaljenje Božjega velikega imena pred tem številnim občinstvom.

In tako sem stal tam, z mikrofonom pred sabo, malo naprej pa je bilo stotine ljudi. Potem sem, zavedajoč se, da je sporočilo pomembnejše od sporočevalca, globoko zajel sapo in pričel. Kasneje sem imel čas zadevo oceniti. Ali sem bil živčen? Seveda sem bil, tudi zajecljal sem nekajkrat. Vendar pa vem, da brez Božje pomoči, niti govoriti ne bi mogel.

Kasneje sem začel premišljevati o besedah nekega krščanskega brata, ki mi je nekoč rekel: »Vesel bodi, da imaš problem z jecljanjem.« Takrat ko mi je to dejal, sem bil zelo presenečen. Le kako je mogel reči kaj takega? Ko sedaj gledam nazaj, razumem, kaj je s tem mislil. Govorna motnja mi je pomagala zanašati se na Boga in ne nase.

Od tistega popoldneva dneva posebnega zbora je preteklo že nekaj let. V teh sem dobil še druge prednosti, med drugimi tudi to, da sem govoril pred velikim občinstvom. Postavili so me za krščanskega starešina v Ždar nad Sazavou in tudi za pionirja, kot se imenujejo polnočasni strežniki Jehovovih prič. Zamislite si: potem sem drugim vsak mesec o Božjem kraljestvu govoril čez sto ur, da ne omenjam, koliko časa sem tedensko poučeval na naših krščanskih shodih. Sedaj pa služim kot okrajni nadzornik in imam govore vsak teden v različnih občinah.

Srce se mi vsakokrat napolni s hvaležnostjo, ko v biblijski knjigi Izaija preberem to prerokbo: »In jecljajočih jezik bo hitro govoril in gladko [jasne stvari, NW].« (Izaija 32:4; 2. Mojzesova 4:12) Jehova je res dokazal, da je z mano, pomaga mi govoriti ,jasne stvari‘ njemu v čast, hvalo in slavo. Zelo sem zadovoljen in srečen, da lahko hvalim našega nadvse usmiljenega Boga. (Pripovedoval Petr Kunc.)

[Podčrtna opomba]