Londonska voda — nova razsežnost

Od dopisnika Prebudite se! iz Britanije

LONDON, glavno mesto Anglije, ima sedaj enega najnaprednejših sistemov za vodno oskrbo na svetu. Dokončali so ga dve leti prej, kot so načrtovali, stal pa je 375 milijonov ameriških dolarjev. Strokovno znanje, ki so si ga pri njegovi gradnji pridobili, so že ponudili drugim državam.

Zakaj je bil tako drag projekt potreben in kaj so z njim dosegli?

Novo za staro

Najstarejšo londonsko osrednjo vodovodno napeljavo so zgradili leta 1838. Štirideset let za tem so v revnejših mestnih predelih vodo še vedno z vedri nosili iz skupnih uličnih rezervoarjev. »Ko je mož s ključem zgodaj zjutraj odprl pipo, je bil to pomemben dogodek, [. . .] saj ko je oblastnik s ključem enkrat odšel, ni bilo do naslednjega jutra mogoče natočiti niti kapljice vode več,« pripoveduje neka pisateljica.

Viktorijanski inženirji so opravili mojstrsko delo, ko so to vodno oskrbo razširili do posameznih hiš, položili železno vodovodno napeljavo in različno globoko pod cestiščem zgradili vodovod. Vendar pa od takrat vse večji motorni promet in ob tem večja obremenitev in vibriranje, skupaj z močnim črpalnim pritiskom, potrebnim, da se zagotovi zadosten pretok vode na večje razdalje (ponekod do 30 kilometrov), zahteva svoj davek – pretrgano napeljavo. In zato tedaj, ko je treba ceste zaradi popravil vodovodne napeljave zapreti, prihaja do prometne zmede. Zaradi poškodovanih cevi, po katerih teče voda, se zgubi približno 25 odstotkov vse vode, ki jo v Angliji črpajo iz rezervoarjev.

Poleg tega se je potreba po vodi v Londonu v zadnjih 150 letih še povečala – s 330 milijonov litrov na preko dve milijardi litrov dnevno. K temu so prispevali tudi pralni stroji, pomivalni stroji, avtopralnice in zalivanje vrtov v suhih poletjih. Bilo je že nujno, da v glavnem mestu popravijo vodno oskrbo. A kaj lahko storijo?

Razmišljanje o nečem velikem

Zamenjati stare cevi ter pod istim cestnim sistemom položiti nove ni prišlo v poštev. Stroški bi bili preveliki, pa tudi Londončani ne bi bili nič kaj veseli neprijetnosti. Tako so si pred desetimi leti zamislili projekt Temzina krožna vodovodna napeljava, ki bi zelo povečal londonsko vodno oskrbo. Projekt sestoji iz 80 kilometrske vodovodne napeljave, ali predora, široke 2,5 metra, ki je v povprečju zakopana 40 metrov globoko pod mestom in po kateri lahko dnevno steče več kot milijarda litrov vode. Pri taki krožni napeljavi bi lahko pretok nadzorovali v vseh smereh, to pa bi jim omogočilo, da zaradi popravila kadar koli odklopijo kateri koli del. Vodo bi iz obrata za prečiščevanje z uporabo gravitacijske sile speljali v predor in jo nato neposredno črpali v obstoječo krajevno napeljavo ali rezervoarje za shranjevanje vode.

Zakaj pa mora biti najdaljši predor v Britaniji v takšni globini? Ker je londonsko podzemlje prepredeno z dvanajstimi železniškimi sistemi, pa tudi običajno množico javnih napeljav, predor pa se jih je jasno moral ogniti. Ko so inženirji nepričakovano naleteli na globoke nosilne pilote neke stavbe, ki so jo pri predhodnem pregledovanju zgrešili, so delo za več kot deset mesecev odložili.

Graditi so nameravali po stopnjah. Pri kopanju skozi londonsko ilovico niso pričakovali večjih težav; na začetnem mestu, južno od Temze, v Tooting Becu, pa so morali za več kot leto nehati kopati. Kopači predora so tam prišli do plasti peska, ki je vseboval vodo pod visokim tlakom, in vanj se je čez čas pogreznil vrtalni stroj. Da bi to težavo rešili, so se pogodbeniki odločili zamrzniti tla in skozi vrtino spustiti solno raztopino, ki je imela minus 28 stopinj Celzija. Blizu so skopali še en jašek, se tako lahko prebili skozi ledeni blok, rešili zakopani stroj in kopali naprej.

Zaradi te izkušnje so inženirji uvideli, da si je treba zamisliti nov sistem ter predor zaliti z betonom. Očitno je postalo tudi to, da za spopadanje s tako nestabilnimi tlemi potrebujejo drugačen stroj za kopanje. Rešitev je bil kanadski stroj EPBM (earth pressure balance mode). Kupili so tri takšne stroje in z njimi hitrost kopanja podvojili na 1,5 kilometra mesečno.

Računalniška gradnja

S strešnih vrhov so kot običajno s teodolitom pregledali deželo ter tako za lokacije jaškov izmerili razdalje do določenih točk, nato pa so rezultate elektronsko preverili. To je v začetku zadostovalo, kako pa so lahko kasneje, ko so enkrat začeli kopati, zagotovili točno traso pod zemljo?

Tu je stvar v roke vzela moderna tehnika, uporabili so sistem GPS (Global Positioning System). K tej geodetski opremi sodi satelitski sprejemnik, ki je naravnan na GPS-jevo vesoljsko ladjo, krožečo okoli zemlje. S to opremo so lahko primerjali signale, ki so jih dobili od številnih krožečih satelitov. Ko so meritve z računalnikom enkrat vzporedili, so na zemljevidih Ordnance Surveya natančno določili položaj vseh 21 jaškov in 580 vrtin na poti. Kopači predora so bili, opremljeni s temi podatki, natančno vodeni.

Računalniški nadzor

Zadovoljiti potrebe šest milijonov strank ni lahko. Zahteve se ne spreminjajo le od sezone do sezone, ampak se utegnejo spreminjati dnevno. In da ves čas zagotavljajo pravilen pritisk vode in kakovost, morajo nenehno preverjati. Kako pa je ta nujna koordinacija mogoča? Z računalniškim nadzornim sistemom, ki stane pet milijonov ameriških dolarjev.

Vsako črpalko v jašku nadzorujejo s svojim računalnikom in ker rabijo poceni elektriko ob času najmanjše obremenitve, so stroški minimalni. Vso mrežo nadzorujejo glavni računalniki v Hamptonu, v zahodnem Londonu. Tem računalnikom se podatke posreduje po kablih iz optičnih niti, ki so nameščeni v ceveh na stenah predora, računalniki pa podatke prenašajo po lokalnih televizijskih ekranih.

Kakovost vode preverjajo v dnevnih, tedenskih in mesečnih presledkih. »Ko preverjajo kakovost vode, opravijo 60 obveznih preskusov glede 120 substanc. K preskušanju spada analiza glede substanc, kot so nitrati, majceni elementi, pesticidi in druge kemične raztopine,« pojasnjuje časopis The Times. Te meritve so sedaj opravljene avtomatsko in posredovane računalniškemu središču, da jih tam razložijo in, če bi bilo morda treba, ukrepajo. Preskuševalci vode periodično ocenjujejo tudi njeno kakovost.

Razmišljanje za naprej

Ta čudež moderne tehnike že dnevno priskrbi 583 milijonov litrov pitne vode prebivalcem Velikega Londona, ki obsega preko 1500 kvadratnih kilometrov. Ko pa bo popolnoma deloval, bo zadovoljeval kakih 50 odstotkov sedanjih potreb ter tako razbremenil druge vire oskrbe.

A tudi to ne bo zadostovalo. Zato sedaj načrtujejo, da v začetku naslednjega stoletja krožno napeljavo razširijo še za nadaljnjih 60 kilometrov. Zares bistroumna rešitev zapletenega problema!

[Shema na strani 15]

Prerez londonskega podzemlja, kjer pod drugimi napeljavami v predorih vidimo vodovodno napeljavo

S

Nova vodovodna napeljava in jaški

Reka Temza

Podzemni železniški predori

J

[Vir slike]

Na podlagi fotografije: Thames Water

[Slika na strani 16]

Stroj za kopanje predorov za vodovodno napeljavo

[Vir slike]

Fotografija: Thames Water

[Slika na strani 17]

Gradnja vodovodne napeljave

[Vir slike]

Fotografija: Thames Water