Ohranitev proti izumrtju
BOJ med ohranitvijo in izumrtjem še naprej plamti. Mnoge dobrodelne organizacije pritiskajo na vlade, naj sprejmejo ostrejše ohranitvene zakone, da bi se zaščitilo ogrožene vrste.
Nedavno so se na primer različne skupine srečale s kitajskimi uradniki in ti so jim obljubili, da bodo sodelovali pri odpravi lova na tibetanskega medveda ogrličarja. To žival so lovili zaradi njenega žolča in žolčnika, ki ju uporabljajo v tradicionalni orientalski medicini.
Mednarodna pomoč
Če v eni deželi neko vrsto zaščitijo, v drugi pa do konca polovijo, se glede njene ohranitve nič dobrega ne obeta. Zato so mednarodni sporazumi (in teh je mnogo) času primerni. Konvencija o biološki raznolikosti, pogodba sklenjena v Riu, je začela veljati ob koncu leta 1993, kmalu pa ji je sledil Sporazum o ohranitvi netopirjev v Evropi. Mednarodna komisija za kite je, da bi zaščitila velike in male kite, zaščitenemu področju v Indijskem oceanu dodala še eno takšno področje v Južnem oceanu. Morda pa je najvplivnejši sporazum Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi vrstami. (Glej okvir.)
Človek se mora še vedno veliko naučiti o tem, kako so bitja med seboj povezana. Zoolog Colin Tudge pravi, da so vzhodnoafriški ribiči, ki so v Viktorijino jezero naselili nilskega ostriža, da bi dobili zaloge za hrano, sprožili »največjo ekološko katastrofo v tem stoletju«. Kakih 200 od 300 naravnih ribjih vrst je šlo v pozabo. Čeprav za porušeno ravnotežje med vrstami nedavni dokazi krivijo erozijo tal, so sedaj vlade treh držav, meječe na jezero, ustanovile organizacijo, ki naj bi dognala, katere vrste rib lahko naselijo, ne da bi ogrozili naravne.
Človekov poseg
Poročajo, da je program gojenja v ujetništvu zelo uspešen. Uvedli so ga že mnogi živalski vrtovi. »Če bi vsi živalski vrtovi na svetu res podprli gojenje v ujetništvu in če bi javnost podprla živalske vrtove, potem bi lahko skupaj rešili vse vrste vretenčarjev, ki jih bo, glede na predvideno prihodnost, verjetno treba gojiti v ujetništvu.« (Last Animals at the Zoo)
V živalskem vrtu na majhnem britanskem otoku Jerseyju vzrejajo redke živali, da jih lahko nato vračajo v divjino. Leta 1975 je v svojem karibskem domu živelo le še 100 santlucianskih papagajev. Sedem od teh so jih poslali v Jersey. Do leta 1989 so jih v živalskem vrtu vzgojili 14 več in nekaj od teh vrnili na St. Lucio. Sedaj poročajo, da jih ta otok krasi več kot tristo.
Podobni programi so uspeli tudi drugod. National Geographic poroča, da se je 17 preostalih severnoameriških rdečih volkov v ujetništvu tako dobro množilo, da so jih sedaj več kot 60 vrnili v divjino.
Preveč uspešno?
Ni rečeno, da živalim, ki so v nevarnosti, vedno grozi prav izumrtje. Po knjigi Endangered Species—Elephants je med letoma 1979 in 1989 število afriških slonov z 1,300.000 padlo na 609.000 delno tudi zaradi divjega lova nanje zaradi slonovine. Javnost je po tem vse bolj pritiskala, naj se trgovino s slonovino prepove. Toda prepovedi so začeli zelo nasprotovati. Zakaj?
V Zimbabveju in Južnoafriški republiki je bila ohranitvena politika tako uspešna, da so imeli njuni narodni parki in gojišča divjih živali preveč slonov. New Scientist je poročal, da mora Zimbabve iz Hwangeškega narodnega parka odstraniti 5000 slonov. Varstveniške skupine so pritiskale, naj slone premestijo. Uslužbenci parka so odvečne slone ponudili za prodajo in predlagali, naj zahodne agencije, ki nasprotujejo odstrelu živali, »dajo denar in ne le nasvetov«.
Negotovi obeti
Vendar se dogajajo napake. Mnogi so zaskrbljeni zaradi mučnega stanja, v katerem so se znašle vrste, ki so jih vrnili v divjino. Sibirski tiger v ujetništvu dobro preživi, toda v divjini za to potrebuje kakih 260 kvadratnih kilometrov gozda brez divjih lovcev. Poleg tega – »dajte tigra, vzgojenega v živalskem vrtu, naravnost v njegovo okolje, pa bo skoraj gotovo stradal«, navaja The Independent on Sunday. Prav res mračen obet!
Resničnost je takšna, da nima vsaka vrsta svoje specializirane ekipe pomagačev. Poleg tega se obravnavani problem ne pojavlja zaradi človekove nemoči. Le koliko uspeha imajo lahko varstveniki, ne glede na to, koliko predani so svojim ciljem, ko se spoprijemajo s pohlepom, z uradniškim podkupovanjem, brezbrižnostjo, pa tudi vojno in celo grožnjami z umorom? Kako bi se torej problem ogroženih vrst dalo rešiti? In kako to zadeva vas?
[Okvir na strani 7]
Mednarodno orožje
Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi vrstami je močno orožje v boju proti nezakonitemu trgovanju z ogroženimi vrstami. Leopardova koža, slonovina, tigrove kosti, nosorogovi rogovi in želve so trenutno prepovedano blago. V sporazum želijo zajeti tudi ogroženo drevje in ogrožene ribje vrste.
Time je svaril: »Če včlanjeni narodi ne bodo našli poti, kako zagotoviti, da se bo pravila upoštevalo, [. . .] utegnejo ugotoviti, da živali, ki so jih skušali zaščititi, ni več.«
[Slika na strani 8]
Ali so nekatera prizadevanja za ohranitev preveč uspešna
[Vir slike]
Z dovoljenjem: Clive Kihn