Pogled v svet
»Manjkajoče« ženske
»V družbah, v katerih z ženskami, kar se tiče zdravja, ravnajo nepristransko, na vsakih 100 moških pride 106 žensk. To je biološko dejstvo,« je navedeno v reviji The Courier, ki jo izdaja Evropska unija. Študije Združenih narodov pa so osvetlile še nekaj: V azijskih državah, na primer na Kitajskem, v Indiji, Južni Koreji in Pakistanu, pride v povprečju na vsakih 100 moških le 94 žensk. Zakaj? V The Courierju je pojasnjeno, da so »znanstveni napredki omogočili že zelo zgodaj določiti spol zarodka« ter povečali »nepravilnosti v razmerju rojenih deklic proti rojenim dečkom«. V Južni Koreji na primer je bilo leta 1982 na vsakih 100 dečkov rojenih 94 deklic, leta 1989 pa se je to razmerje spustilo na 88 na vsakih 100. V izdaji Our Planet, ki jo objavljajo ZN, dodajajo: »Statistika je pretresljiva: zaradi ženskih detomorov in splavov ženskih zarodkov ,manjka‘ 100 milijonov azijskih žensk.«
Orožje ali razvoj
Za sto ameriških dolarjev lahko kupite bodisi eno puško AK-47 ali pa toliko kapsul vitamina A, da bi pri 3000 enoletnikih preprečili slepoto. Za sto milijonov dolarjev lahko kupite bodisi deset milijonov zemeljskih min ali pa dovolj imunizacij, da z njimi 7,7 milijona otrok obvarujete šestih smrtnih otroških bolezni. Za osemsto milijonov dolarjev lahko kupite bodisi 23 bojnih letal F-16 ali pa jodirano namizno sol za deset let, s čimer bi 1,6 milijarde ljudi obvarovali motenj zaradi pomanjkanja joda, kot na primer mentalne zaostalosti. Za približno 2,4 milijarde dolarjev bi lahko kupili bodisi eno nuklearno podmornico ali pa zagotovili vodo in sanitarije 48 milijonom ljudi. Čemu svet daje prednost? Glede na navedek v The State of the World’s Children 1996 je skupna vrednost vojaškega orožja, ki so ga samo v letu 1994 prodali državam v razvoju, znašala 25,4 milijarde ameriških dolarjev. Ta denar bi namesto tega lahko porabili za prizadevanja za razvoj.
Nevarnost zaradi prečkanja losov
Zakaj losi prečkajo cesto? To vprašanje se novofundlanskim biologom za divje živali, krajevnim voznikom ter na tisoče turistom, ki se vozijo po avtocestah v provinci, ne zdi smešno. »Na novofundlandskih avtocestah je na leto kakih 300 nesreč, povezanih z losi, in v kar nekaj od njih voznik umre,« je navedeno v časopisu The Globe and Mail. »Los, ki je težak do 450 kilogramov, lahko kakor kaka skala trešči na streho avtomobila ter koga ubije ali pa pohabi.« Shane Mahoney z Oddelka za naravna bogastva pravi, da le zmanjšanje trenutne otoške populacije losov, teh je 150.000, morda ne bo učinkovalo, saj je zelo veliko nesreč na številnih področjih, kjer je losov malo. Znanstveniki upajo, da bodo z analiziranjem premikov črede zvedeli, zakaj se los, ki se po naravi boji prometa, odloči prečkati cesto.
Naurujev žalostni položaj
Nauru, najmanjša in najbolj osamljena republika na svetu, je bil nekoč znan po svoji tropski lepoti. Evropski mornarji, ki so v 18. stoletju prvi zagledali ta 20 kvadratnih kilometrov velik otok, so ga poimenovali Prijetni otok. V The New York Timesu pa omenjajo, da je sedaj naseljen le ozek obalni pas; Nauru pa je, »kar se okolja tiče«, postal »najbolj opustošena republika na svetu«. Zakaj? Zaradi dnevnega kopa. Že devetdeset let izkopavajo fosfate, proizvod ptičjih iztrebkov tisočih let in morskih mikroorganizmov, »za seboj pa puščajo jamičaste, strašne mesečeve pokrajine sivih apnenčastih stolpičev, nekaterih visokih do 22 metrov«. Vročina, ki se dviga iz 80 odstotkov že razkopanega otoka, vpliva tudi na vreme; odganja deževne oblake in deželo muči s sušo. Pričakujejo, da bodo zadnja fosfatna odlagališča izkopali v petih letih. Mnogi Naurujčani menijo, da jim preostane le to, da Nauru zapustijo, njegovo vrednost pa uporabijo za nakup novega otoka, kamor se bodo lahko preselili.
Gvinejska glistavost podlega
»Gvinejska glistavost bo za kozami verjetno druga človeška bolezen, ki jo bodo zatrli,« je navedeno v The Economistu. »Število prijavljenih primerov, ki jih je bilo še leta 1989 po vsem svetu blizu 900.000, se je lani zmanjšalo na 163.000 in v večini držav jih je vsako leto pol manj.« Izjema je Sudan, »kar dokazuje, da gresta vojna in bolezen z roko v roki«. Medinsko ali podkožno glisto, parazit, ki se prenaša z vodo in katerega življenje se prične v mikroskopsko majhni ličinki, so že zatrli v osrednji Aziji, Pakistanu in številnih afriških državah. Zdravstvene organizacije so jo nadvladale z uporabo kemikalij za čiščenje vode in s tem, da so ljudi naučile, naj pitno vodo precejajo skozi tkanino, ter okuženim preprečile, da bi se kopali ali bredli v virih pitne vode. Ko glistni samci enkrat pridejo v telo, po parjenju umrejo, samice pa v dolžino lahko dosežejo en meter, preden iz bolečega mehurja nekaj tednov počasi prodirajo iz žrtvine noge ter včasih pohabijo ali poškodujejo mišice.
Ura sodnega dne se pomika naprej
Minutni kazalec slavne ure sodnega dne na naslovni strani biltena The Bulletin of the Atomic Scientists so nedavno pomaknili za tri minute bliže dvanajsti. Ura simbolično kaže, kako blizu je svet nuklearni vojni. Odkar so uro leta 1947 uvedli, so njena kazalca glede na spremenljive svetovne razmere že 16-krat prestavili. Najbližje, kar sta nuklearni dvanajsti – dve minuti – sploh kdaj prišla, pa je bilo leta 1953 po prvi eksploziji vodikove bombe v Združenih državah. Zadnjič so uro spremenili leta 1991, ko so jo zaradi optimizma po hladni vojni premaknili nazaj na 17 minut pred dvanajsto. Pomik ure na 14. minuto pa odseva vedno večjo skrb glede rastoče svetovne napetosti, nezanesljivosti nuklearnih zalog in nevarnosti nuklearnega terorizma. »Svet je še vedno zelo nevaren kraj,« je dejal Leonard Rieser, predsednik The Bulletina.
Zapuščanje novorojenčkov
V Italiji lahko mati zakonito zavrne svojega novorojenčka ter odgovornost, da poiščejo par, ki ga je pripravljen posvojiti, prepusti oblastem, ki skrbijo za mladoletnike. V italijanskem časopisu La Repubblica je navedeno, da je bilo kljub temu leta 1995 ob rojstvu zapuščenih kar 600 otrok, »mnogi v smetnjakih, drugi blizu cerkva ali zdravstvenih domov«. To se dogaja v najbolj industrializiranih in naprednih delih države, kakor tudi v revnejših in najmanj razvitih. Po besedah Vere Slepoj, predsednice italijanskega psihološkega združenja, to »opozarja na splošen občutek glede smrti«, ki prežema družbo.
Žeja ni dovolj
»Če se človek zanaša le na žejo, ne bo dovolj pil,« pravi dr. Mark Davis, profesor vadbene fiziologije. Mnogi ljudje so zaradi tega, ker se občutek žeje pojavi šele potem, ko je telesnih tekočin že malo, nekoliko dehidrirani. In starejši ko smo, manj je naš mehanizem za žejo izostren. Kot je navedeno v The New York Timesu, več vode potrebujemo, ko je vroče ali pa zelo mrzlo in suho, ko vadimo ali se držimo diete ter ko imamo bolezen, ki jo spremljajo stanja, kot so diareja, vročina in bruhanje, zaradi katerih izgubljamo tekočino. Več tekočine morajo popiti tudi ti, ki jejo zelo vlaknato hrano, da gredo vlakna laže skozi črevo. Čeprav sadje in zelenjava morda vsebujeta visok odstotek vode, pa večino svojih potreb zadovoljujemo s pitjem. Za odžejanje je najboljša voda, ker jo telo hitro absorbira. Bolj sladka ko je pijača, počasneje se bo absorbirala. Zaradi gaziranih brezalkoholnih pijač pa v resnici postanete še bolj žejni, saj je za raztapljanje sladkorja potrebna tekočina. Če smo odvisni od pijač s kofeinom ali alkoholnih pijač, lahko zaradi njih izgubljamo vodo, ker sta kofein in alkohol diuretika. »Odrasli naj bi dnevno popili vsaj osemkrat po 2,4 decilitra vode,« je navedeno v Timesu.
Odprtje slavne egipčanske grobnice
Nefertarino grobnico v Dolini kraljic, ki je bila mnogo let zaprta, v Luksorju, so obnovili in jo ponovno odprli za javnost. » ,To je resnično najveličastnejša grobnica na zahodni obali Luksorja ali morda v vsem Egiptu,‘ je dejal Mohamed El Sogajer, vodja podružnice Vrhovnega svéta za starine v Luksorju. ,Očitno so jo ustvarili najspretnejši umetniki za časa Ramzesa II., ki je ta kraljevski spomenik zgradil iz velike ljubezni do Nefertari. Želel je, da bi imela najboljšo mogočo grobnico.‘ « Vendar pa so poplave, blato in prodirajoči solni kristali skoraj uničili 430 kvadratnih metrov razkošnih in prefinjenih risb. Leta 1986 je neka mednarodna ekipa po letih posvetovanja pričela skrbno sestavljati stenske fragmente in pri tem uporabljala fotografije, ki jih je posnel italijanski egiptolog Ernesto Schiaparelli, najditelj grobnice. Vendar pa so število obiskovalcev omejili, ker jih skrbi vlažnost. Ramzes II. pa je Nefertari počastil tudi s tem, da ji je posvetil enega izmed templjev v Abu Simblu.