Zgodovinski razvoj svobode govora

SKOZI zgodovino se ljudje bojujejo za svobodo govora. Da bi lahko javno izražali misli, kršijo zakone, se bojujejo v vojnah in tudi umirajo.

Zakaj bi morala taka, dozdevno naravna pravica netiti spore, celo tako hude, da se preliva kri? Zakaj se družbam, preteklim in sedanjim, zdi potrebno to pravico omejiti ali celo prepovedati?

Drže proti svobodi govora nihajo kakor orjaško nihalo na uri časa. Včasih na svobodo govora gledajo kot na prednost, ki jo je treba uživati. Spet drugič pa vlade oziroma religije nanjo gledajo kot na problem, s katerim se je treba spoprijeti.

Zgodovina poroča o mnogih, ki so se bojevali za pravico do javnega izražanja misli, zaradi česar so jih pogosto nasilno preganjali ali ubili. Zato bi nam moral pregled nekaj teh dogodkov osvetliti ta problem.

Učenci zgodovine se verjetno spomnijo česa o grškem filozofu Sokratu (470–399 pr. n. š.). Na njegova gledišča in nauke so gledali kot na kvaren vpliv na moralo mladih Atenčanov. Zaradi tega so bili politični in religiozni voditelji grške hierarhije vsi iz sebe. Nazadnje je zaradi svojih gledišč tudi umrl. Njegov zagovor pred poroto, ki ga je na koncu obsodila, ostaja eden od najzgovornejših obramb svobode govora: »Denimo, da bi mi rekli: ,Sokrates, [. . .] oprostimo [te], vendar s pogojem, da ne boš dalje tratil časa s temi in podobnimi problemi in da se odpoveš filozofiranju; če pa te še kdaj zalotimo na ti poti, boš ob glavo!‘ Ko bi me, kakor rečeno, nameravali oprostiti s tem pridržkom, bi vam odvrnil: ,Zahvalim, gospodje, [. . .] toda večjo poslušnost sem dolžan bogu kakor vam.‘ Zato pa – dokler se mi ne utrga poslednji dih iz prsi in bom še pri moči, ne bom nehal filozofirati pa vas opominjati in osvetljevati resnico vsakomur, kogar bom srečal [. . .] Zakaj to je, verjemite mi, naloga, ki mi jo predpisuje bog. [. . .] Zato pravim, gospodje: [. . .] če me oprostite ali ne, jaz svoje poti ne zapustim, pa ko bi mi pretila stokratna smrt!« (Platon, Apologija; prevedel Anton Sovrè)str.21,22

Čas je tekel dalje. V zgodnji zgodovini Rima je nihalo zanihalo k manj omejitvam, a je nato, ko se je imperij razširil, zanihalo nazaj k več omejitvam. To je označilo začetek najtemnejše dobe za svobodo govora. Med vladanjem Tiberija (14–37 n. š.) do tistih, ki so odkrito govorili proti vladi oziroma njeni politiki, niso bili strpni. Svobodi govora pa ni nasprotoval samo Rim. V tem času so judovski voditelji prisilili Poncija Pilata, da je Jezusa zaradi njegovih naukov usmrtil, njegovim apostolom pa ukazali, naj nehajo oznanjevati. Tudi apostoli so bili prej pripravljeni umreti kakor pa prenehati pričevati. (Dejanja 5:28, 29)

Med večino obdobij v zgodovini so državljanske pravice, ki so jih zagotavljale vlade, često prekrojili oziroma odvzeli, kadar je bilo komu tako všeč. Zato so se za svobodo govora stalno bojevali. V srednjem veku so nekateri začeli zahtevati jasno pisno izjavo o svojih pravicah, pa tudi omejen vladni nadzor nad temi pravicami. Rezultat tega je bil, da so začenjale nastajati pomembne listine o pravicah. Med temi je bila Magna Charta, mejnik na področju človekovih pravic. Kasneje so nastale angleška Listina o pravicah (1689), virginijska Deklaracija o pravicah (1776), francoska Deklaracija o človekovih pravicah (1789) in ameriška Listina o pravicah (1791).

V 17., 18. in 19. stoletju so se slišali glasovi vodilnih zgodovinskih osebnosti, ki so jasno govorili v prid svobode izražanja. Leta 1644 je angleški pesnik John Milton, ki je morda najbolj znan po svojem epu Izgubljeni rajDE, napisal slavno delo Areopagitica kot argument proti omejevanju svobode tiska.

V 18. stoletju je v Angliji prišlo do večje svobode govora, čeprav so omejitve ostale. V Ameriki so kolonije vse bolj pritiskale z zahtevami po pravici do svobode govora, ustne in tiskane. Pensilvanijska ustava, 28. september 1776, je na primer med drugim izjavila: »Da imajo ljudje pravico do svobode govora, pisanja in do objavljanja svojih mišljenj, torej se svobode tiska ne bi smelo krniti.«

Ta izjava je bila navdih za prvo dopolnilo k ameriški ustavi leta 1791, ki je razglašalo mnenje ustanoviteljev ameriške ustave o cenjenih človekovih pravicah: »Kongres ne sme razglasiti nobenega zakona, da bi z njim uveljavljal kako verstvo ali prepovedal svobodo opravljanja kakih verskih šeg; niti ne sme kratiti svobode govora ali tiska; ne pravice ljudstva, da se miroljubno zbira in pošilja vladi vloge ali prošnje za odpravo nevšečnosti.«obstoječi prevod

Angleški filozof 19. stoletja John Stuart Mill je leta 1859 izdal esej »O svobodi«DE493. To delo pogosto navajajo in ga imajo za eno od največjih izjav v bran svobode govora.

Boj za pravico svobodno govoriti v javnosti pa se s prihodom domnevno prosvetljenih let tega 20. stoletja ni končal. Ker so na primer v Ameriki skušali omejiti svobodo govora, so se proklamacije v obrambo te svoboščine razlegale iz dvoran pravice, nižjih sodišč in vrhovnega sodišča Združenih držav.

Sodnik Oliver Wendell Holmes ml., z ameriškega Vrhovnega sodišča, je svoj nazor o svobodi govora izrazil v številnih sodnih odločitvah. Ko je opisoval merilo za svobodo govora, je dejal: »Če kakšno načelo ustave kliče po zvestobi z večjo nujo kakor katero koli drugo, potem je to načelo svobode mnenja – ne svoboda mnenja za tiste, ki se z nami strinjajo, temveč svoboda za mnenje, ki ga sovražimo.« (United States v. Schwimmer, 1928)

Ker se teh načel ni upoštevalo, so se netile sodne bitke, in nihalo je zato še naprej nihalo med svobodo in omejitvami. Ljudje vse prevečkrat menijo: »Svoboda govora zame, ne pa zate.« Nat Hentoff v svoji tako naslovljeni knjigi opozarja na primere, ko goreči zagovorniki prvega ustavnega dopolnila nihajo z nihalom z desne na levo, pač glede na svoja gledišča. Navajal je sodne zadeve, v katerih je ameriško vrhovno sodišče preobračalo nekaj svojih lastnih odločitev. Med te so sodile tudi zadeve Jehovovih prič v letih, ko so se bojevali za pravico, da o svojih verskih prepričanjih svobodno govorijo. Glede njih je pisal: »Člani te vere so v desetletjih veliko prispevali k širjenju svobode vesti po zakonitih sodnih postopkih.«

Veliko pravnih analitikov in sodobnih zgodovinarjev obilo piše o številnih sodnih bojih za zaščito svobode govora proti koncu tega 20. stoletja, in to ne le v Ameriki, temveč tudi v drugih državah. Svoboda govora ni nikoli zagotovljena. Čeprav se vlade morda bahajo, koliko svobode dajejo svojemu ljudstvu, pa je ta lahko, kot to kažejo izkušnje, kaj hitro izgubljena, če se vlada ali sodniki zamenjajo. Jehovove priče so v boju za to cenjeno svobodo v ospredju.

Profesor C. S. Braden v svoji knjigi These Also Believe piše: »Oni [Jehovove priče] so bili demokraciji s svojim bojem za zaščito državljanskih pravic v izredno pomoč. S tem bojem so namreč veliko prispevali k zavarovanju teh pravic vseh manjšin v Ameriki. Ko se krši pravice katere koli skupine, potem niso varne pravice nobene druge skupine. Tako so torej zelo prispevali k zaščiti nekaterih najdragocenejših stvari v naši demokraciji.«

Ljubitelji svobode težko razumejo, zakaj nekatere vlade in religije teh svoboščin svojemu ljudstvu ne bi dale. To je zanikanje temeljne človekove pravice in mnogi ljudje po svetu trpijo, ker so jim to svoboščino odvzeli. Ali bodo drže proti svobodi govora, tudi v deželah, kjer to temeljno pravico imajo, še naprej nihale naprej in nazaj kakor nihalo? Ali bodo idejo o svobodi govora uporabili za opravičevanje nenravnega oziroma opolzkega jezika? Na sodiščih se o tem že prerekajo.

[Slika na strani 3]

Sokrat je zagovarjal svobodo govora

[Vir slike]

Musei Capitolini, Rim