Svobodno, vendar odgovorno ljudstvo
»Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (JANEZ 8:32)
1., 2. a) Kako močno je svoboda oblikovala človeško zgodovino? b) Kdo je edini zares svoboden? Pojasni.
SVOBODA! Kako močna beseda je to! Človeštvo je zaradi želje po svobodi pretrpelo neštete vojne in revolucije ter premnoge socialne upore. The Encyclopedia Americana piše: ,Nobena druga stvar ni bila pri razvoju civilizacije tako pomembna kot svoboda.‘
2 Toda koliko ljudi je zares svobodnih? Koliko jih sploh ve, kaj je svoboda? The World Book Encyclopedia pravi: »Da bi ljudje bili res svobodni, jih ne bi smelo pri razmišljanju, govorjenju in ravnanju ničesar omejevati. Morajo se zavedati svojih možnosti in imeti morajo moč, da se odločijo med temi možnostmi.« Ali glede na to poznaš koga, ki je zares svoboden? Kdo lahko trdi, da ga ,v razmišljanju, govorjenju in ravnanju nič ne omejuje‘? Temu opisu v vsem vesolju pravzaprav ustreza le ena oseba: Bog Jehova. Samo on je absolutno svoboden. Samo on lahko izbere, karkoli hoče, in to tudi izpelje kljub nasprotovanju. On je »Vsemogočni« (Razodetje 1:8, AC; Izaija 55:11).
3. Pod kakšnimi pogoji so ljudje navadno lahko svobodni?
3 Za nizke ljudi pa je svoboda lahko le relativna. Navadno jo daje in zagotavlja oblast in je zato povezana s podložnostjo tej oblasti. Človek je skoraj v vsakem položaju svoboden le, če priznava oblast za poroka svoje svobode. Tisti, ki na primer živijo v »svobodnem svetu«, uživajo mnoge prednosti: svobodo gibanja, svobodo govora in svobodo verovanja. Kaj zagotavlja te vrste svobode? Državni zakon. Posameznik lahko uživa tako svobodo, če uboga zakon. Če svojo svobodo zlorabi in prekrši zakon, mora za to odgovarjati oblastem, njegovo svobodo pa lahko drastično omeji zapor (Rimljanom 13:1-4).
Božja svoboda — z odgovornostjo
4., 5. Kakšno svobodo uživajo Jehovovi častilci in za kaj bodo Jehovu morali polagati račune?
4 Jezus je v prvem stoletju govoril o svobodi. Judom je rekel: »Če vztrajate v mojem nauku, ste zares moji učenci. Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Janez 8:31, 32) Ni govoril o svobodi govora ali verovanja. Zagotovo ni govoril niti o osvoboditvi spod rimskega jarma, ki so si jo želeli mnogi Judje. Mislil je na nekaj veliko dragocenejšega, na svobodo, ki je ne omogočajo človeški zakoni ali domislica kakšnega vladarja, temveč prevzvišeni vesoljni suveren Jehova. To je svoboda pred praznoverjem, versko nevednostjo in mnogočem drugim. Svoboda, ki jo daje Jehova, je resnična svoboda, ki bo ostala za večno.
5 Apostol Pavel je rekel: »Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda.« (2. Korinčanom 3:17) Jehova je stoletja ravnal s človeštvom tako, da bi zvesti končno uživali najboljšo in največjo svobodo, »svobodo poveličanih božjih otrok« (Rimljanom 8:21). Do takrat pa nam je Jehova dal nekaj svobode z biblijsko resnico in pred njim smo odgovorni, če to svobodo zlorabljamo. Apostol Pavel je napisal: »Ni je namreč stvari, ki bi se lahko skrila pred njim. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor.« (Hebrejcem 4:13)
6.–8. a) Katere vrste svobode sta uživala Adam in Eva in pod katerim pogojem bi jih lahko ohranila? b) Kaj sta Adam in Eva izgubila zase in za potomce?
6 Že za življenja naših prastaršev Adama in Eve se je pokazalo, kako pomembna je odgovornost do Jehova. Jehova ju je ustvaril z dragocenim darilom, prosto voljo. Dokler sta to prosto voljo rabila odgovorno, sta uživala tudi druge blagoslove: ni ju bilo strah, nista bila bolna, ni jima bilo treba umreti in svojemu nebeškemu Očetu sta se lahko bližala s čisto vestjo. Ko pa sta prosto voljo zlorabila, se je vse to spremenilo.
7 Jehova je Adama in Evo postavil v edenski vrt in jima v užitek dal sadje vsega drevja v vrtu, le enega ne. Tega je prihranil zase: ,drevo spoznanja dobrega in hudega‘ (1. Mojzesova 2:16, 17). Če Adam in Eva ne bi bila hotela jesti sadu tega drevesa, bi pokazala, da Jehovu priznavata izključno pravico, da postavlja merila za dobro in zlo. Če bi bila ravnala odgovorno in ne bi jedla prepovedanega sadu, bi jima Jehova zagotavljal tudi njune ostale svoboščine.
8 Na žalost je Eva poslušala Kačin premeten predlog, češ naj sama ,spozna dobro in hudo‘ (1. Mojzesova 3:1-5). Jedla je od prepovedanega sadu, za njo je isto napravil še Adam. Zato sta se, ko je v edenskem vrtu z njima spregovoril Jehova, sramovala in se skrila (1. Mojzesova 3:8, 9). Zdaj sta bila grešnika, nista se mogla več svobodno bližati Bogu, saj nista imela čiste vesti. Zaradi tega nista več bila prosta bolezni in smrti, pa tudi njuni potomci ne. Pavel je rekel: »Kakor je torej po enem človeku [Adamu] prišel greh na svet in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili.« (Rimljanom 5:12; 1. Mojzesova 3:16, 19)
9. Za koga vemo, da je mero svobode, ki jo je užival, dobro uporabil?
9 Vseeno je človeštvo še vedno imelo svobodno voljo in nekaj nepopolnih ljudi jo je odgovorno izrabilo za služenje Jehovu. Njihova imena so bila od antičnih časov ohranjena za nas. Možje kot Abel, Enoh, Noe, Abraham, Izak in Jakob (imenovan tudi Izrael) so posamezniki, ki so svobodo, ki so jo še uživali, rabili za spolnjevanje Božje volje. Izkazalo se je, da jim je to koristilo (Hebrejcem 11:4-21).
Svoboda Božjega izbranega ljudstva
10. Kaj je določala Jehovova zaveza z njegovim posebnim ljudstvom?
10 Jehova je v Mojzesovih dneh Izraelove sinove, ki jih je takrat bilo že več milijonov, osvobodil iz sužnjevanja na Egiptovskem in z njimi sklenil zavezo; tako so postali njegovo posebno ljudstvo. V tej zavezi so Izraelci imeli duhovništvo in sistem živalskih žrtev, ki so simbolično odvzemale njihove grehe. Tako so smeli častiti Boga. Pozneje so podedovali Obljubljeno deželo, Bog jim je obljubil, da jim bo pomagal pred sovražniki. Izraelce pa je zaveza obvezovala, da se bodo držali Jehovovih zakonov. To obveznost so voljno sprejeli. Rekli so: »Vse, kar je Gospod govoril, bomo storili.« (2. Mojzesova 19:3-8; 5. Mojzesova 11:22-25)
11. Kaj se je zgodilo, ker Izraelci niso spolnjevali svojih obveznosti iz zaveze z Jehovom?
11 Izraelci so bili v tem posebnem odnosu z Jehovom več kot 1500 let. Toda vedno znova so se izneverjali zavezi. Velikokrat so se spečali s krivim čaščenjem in zapadli v sužnjevanje malikovalstvu in praznoverju, zato je Bog dovolil, da jih zasužnjijo sovražniki (Sodniki 2:11-19). Namesto da bi se držali zaveze in uživali blagoslove osvoboditve, so zavezo prekršili in bili kaznovani (5. Mojzesova 28:1, 2, 15). Končno je Jehova 607. leta p.n.š. dovolil, da so narod zasužnjili Babilonci (2. kroniška 36:15-21).
12. Kaj je sčasoma postalo jasno glede mojzesovske postavine zaveze?
12 To je bila boleča izkušnja. Izraelci bi se iz nje morali naučiti, kako pomembno se je držati postave. Ko pa so se po 70 letih vrnili v domovino, se spet niso držali postave, kakor bi bilo treba. Skoraj sto let po vrnitvi je Jehova rekel Izraelovim duhovnikom: »Vi pa ste krenili s pota; zakrivili ste, da so se mnogi spotaknili v postavi. Vi ste pogazili Levijevo zavezo.« (Malahija 2:8) Zares, niti najbolj iskreni Izraelci niso mogli zadovoljiti popolni postavi. Zato zanje ni bila blagoslov, temveč »prekletstvo«, kot je to rekel apostol Pavel (Galačanom 3:13). Jasno, da je bilo potrebno nekaj več od mojzesovske zaveze, da bi zvesti nepopolni ljudje dobili slavno svobodo Božjih otrok.
Narava krščanske svobode
13. Katera boljša osnova za svobodo je bila končno priskrbljena?
13 To nekaj več je bila odkupna žrtev Jezusa Kristusa. Okrog 50. leta n.š. je Pavel pisal skupščini maziljenih kristjanov v Galaciji. Opisal je, kako jih je Jehova osvobodil iz sužnjevanja postavini zavezi, potem pa rekel: »Kristus nas je osvobodil, da bi ostali svobodni. Zatorej stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti.« (Galačanom 5:1) Kako je Jezus osvobodil ljudi?
14., 15. Na katere sijajne načine je Jezus osvobodil verujoče Jude in Nejude?
14 Judje, ki so Jezusa sprejeli za Mesija in so postali njegovi učenci, so po njegovi smrti prišli v novo zavezo, ki je nadomestila staro, postavino zavezo (Jeremija 31:31-34; Hebrejcem 8:7-13). Pod to novo zavezo oni in nejudovski verniki, ki so se jim pozneje pridružili, postanejo del novega, duhovnega naroda, ki si ga je Bog izbral za poseben narod namesto Izraelcev (Rimljanom 9:25, 26; Galačanom 6:16). Ti uživajo svobodo, ki jo je obljubil Jezus: »Resnica vas bo osvobodila.« Resnica judovskih kristjanov ni osvobodila le prekletstva Mojzesove postave, temveč tudi težkih tradicij, ki so jim jih naprtili verski voditelji. Nejudovske kristjane pa je osvobodila malikovalstva in praznoverja njihovega prejšnjega čaščenja. (Matej 15:3, 6; 23:4; Apostolska dela 14:11-13; 17:16) Pa še več.
15 Ko je Jezus govoril o osvobajajoči resnici, je še rekel: »Resnično resnično vam povem: vsak, kdor greši, je suženj greha.« (Janez 8:34) Ker sta zgrešila že Adam in Eva, so vsi, ki so kdaj živeli, grešniki in zato sužnji greha. Edina izjema je bil Jezus in njegova žrtev vernike osvobaja tega suženjstva. Res je, da so po naravi še vedno nepopolni in grešni. Kljub temu pa se lahko zdaj za svoje grehe pokesajo in prosijo za odpuščanje po Jezusovi žrtvi v prepričanju, da bodo njihove prošnje uslišane (1. Janezovo 2:1, 2). Bog jih na temelju Jezusove odkupne žrtve proglasi za pravične in zato se mu lahko bližajo z očiščeno vestjo (Rimljanom 8:33). Poleg tega jih resnica osvobodi celo strahu pred smrtjo, saj jim odkupnina omogoča vstajenje v neskončno življenje (Matej 10:28; Hebrejcem 2:15).
16. Kako krščanska svoboda obsega več od katerekoli svobode, ki jo nudi svet?
16 Krščanska svoboda je na čudovit način dostopna vsem moškim in ženskam, ne glede na to, v kakšnem stanju so. Tudi reveži, zaporniki in celo sužnji so lahko svobodni. Po drugi strani pa ponosni, ki zavračajo sporočilo o Kristusu, še vedno sužnjujejo praznoverju, grehu in strahu pred smrtjo. Nikoli se ne bi smeli prenehati zahvaljevati Jehovu za svobodo, ki jo uživamo. Nič, kar ponuja svet, se ne more primerjati z njo.
Svobodni, a odgovorni
17. a) Kako so v prvem stoletju nekateri izgubili krščansko svobodo? b) Zakaj nas ne bi smela zapeljati navidezna svoboda Satanovega sveta?
17 V prvem stoletju se je verjetno večina maziljenih kristjanov veselila svoje svobode in neoporečno vztrajala za vsako ceno. Nekateri so okusili krščansko svobodo z vsemi njenimi blagoslovi, potem pa so jo na žalost poteptali in se vrnili sužnjevat v svet. Zakaj? Nedvomno je vera mnogim oslabela in so »zgrešili« (Hebrejcem 2:1). Drugi ,so zavrgli vero in dobro vest in v veri doživeli brodolom‘ (1. Timoteju 1:19). Morda se jih je polastil materializem ali nemorala. Kako pomembno je, da čuvamo in izgrajujemo svojo vero, tako da sami preučujemo, se družimo s kristjani, molimo in sodelujemo v krščanski dejavnosti (2. Petrovo 1:5-8)! Stalno cenimo krščansko svobodo! Morda koga mika popustljivost, ki jo vidi zunaj skupščine, misleč da so v svetu bolj svobodni kot mi. V resnici pa je tisto, kar je v svetu videti kot svoboda, največkrat le neodgovornost. Če ne sužnjujemo Bogu, sužnjujemo grehu, to pa ima grenke posledice (Rimljanom 6:23; Galačanom 6:7, 8).
18.–20. a) Kako so nekateri postali ,sovražniki Kristusovega mučilnega kola‘? b) Kako so nekateri ,imeli svobodo za prikrivanje hudobije‘?
18 Pavel je v pismu Filipljanom napisal: »Mnogi se namreč vedejo — večkrat sem vam jih že omenil, zdaj pa jih omenjam jokaje — kot sovražniki Kristusovega križa.« (Filipljanom 3:18) Da, nekoč so bili kristjani, pa so postali sovražniki vere, morda odpadniki. Kako važno je, da jih ne posnemamo! Peter je še dodal: »Kakor svobodni, pa ne, kakor bi svobodo imeli za pokrivanje hudobije, ampak kakor božji služabniki.« (1. Petrovo 2:16, Jere, Pečjak, Snoj) Kako lahko nekdo s svojo svobodo prikriva hudobijo? Če resno greši, morda na skrivaj, pa se še vedno druži s skupščino.
19 Spomnimo se Diotrefa. Janez je zanj rekel: »Diotref, ki hoče biti med njimi [v skupščini] vodilni, nas ne trpi [od nas ničesar ne sprejema s spoštovanjem, NW]. . . . Sam ne trpi bratov, tiste, ki bi jih radi sprejemali, pa ovira in meče iz Cerkve.« (3. Janezovo 9, 10) Diotrefu je bila svoboda krinka za sebične cilje.
20 Učenec Juda je napisal: »Prikradlo se je namreč nekaj ljudi, ki so bili že davno zapisani tej obsodbi, brezbožneži, ki prevračajo v razuzdanost milost našega Boga in tajijo našega edinega gospodarja in Gospoda Jezusa Kristusa.« (Juda 4) Ti ljudje so se sicer družili s skupščino, vendar so jo kvarili (Juda 8-10, 16). V Razodetju beremo, da je pergamonsko in tiatirsko skupščino ogrožalo sektaštvo, malikovalstvo in nemorala (Razodetje 2:14, 15, 20-23). Kakšna zloraba krščanske svobode!
21. Kaj čaka tiste, ki zlorabljajo krščansko svobodo?
21 Kaj čaka tiste, ki zlorabljajo svojo krščansko svobodo? Spomnimo se, kaj se je zgodilo Izraelcem. Bili so Božji izbrani narod, vendar jih je Jehova končno zavrgel. Zakaj? Ker so s svojim odnosom z Bogom prikrivali hudobijo. Širokoustili so se, da so Abrahamovi sinovi, zavrnili pa so Jezusa, Abrahamovo Seme in Jehovovega izbranega mesija (Matej 23:37-39; Janez 8:39-47; Apostolska dela 2:36; Galačanom 3:16). ,Božji Izrael‘ se, gledano v celoti, ne bo izkazal podobno nezvest (Galačanom 6:16). Toda vsak kristjan, ki povzroča duhovno ali moralno onesnaženje, bo kaznovan ali celo obsojen. Vsi smo odgovorni za to, kako rabimo krščansko svobodo.
22. Česa se lahko veselijo tisti, ki krščansko svobodo rabijo za sužnjevanje Bogu?
22 Koliko boljše je sužnjevati Bogu in tako biti zares svoboden! Samo Jehova daje resnično svobodo. Pregovor pravi: »Bodi moder, moj sin, in razveseljuj moje srce, da bom mogel odgovoriti njemu, kibi me sramotil!« (Pregovori 27:11) Rabimo krščansko svobodo za opravičevanje Jehova! Če bomo delali tako, bo naše življenje smiselno, razveseljevali bomo svojega nebeškega Očeta, končno pa bomo med tistimi, ki bodo uživali slavno svobodo Božjih sinov.
Ali lahko pojasniš?
◻ Kdo je edini zares svoboden?
◻ V čem vse sta bila Adam in Eva svobodna in zakaj sta to izgubila?
◻ Kakšno svobodo so uživali Izraelci, ko so spolnjevali svojo zavezo z Jehovom?
◻ Kako svobodni postanejo tisti, ki sprejmejo Jezusa?
◻ Kako so nekateri v prvem stoletju izgubili ali zlorabili krščansko svobodo?
[Slika na strani 13]
Jezus je omogočil veliko boljšo svobodo od katerekoli svobode, ki bi jo lahko ponudil človek