Tulipan — roža z burno preteklostjo
OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ NIZOZEMSKE
»KO V Holandijo pride pomlad, je tako, kakor bi na tisoče hektarjev [. . .] oživelo,« pravijo v nizozemskem turističnem uradu. Nenadoma, v izbruhu barv, polja preplavijo žareče proge cvetočih tulipanov ter ustvarijo cvetno krasoto, ki privlači turiste z vsega sveta. Večina obiskovalcev meni, da so te ljubke in priljubljene vrtne rože ravno toliko holandske, kot so mlini na veter, sir in leseni čevlji. Toda ali ste vedeli, da tulipani v resnici izvirajo iz Turčije?
Holandski tulipani z orientalskimi koreninami
Botanik Adélaïde L. Stork omenja, da tulipane slikajo že turški ornamenti iz 12. stoletja, v evropski literaturi pa so tulipani prvič omenjeni v 1550-ih. Leta 1553 je popotnik iz Francije napisal, da »presenečeni tujci« na konstantinoplskih (istanbulskih) trgih kupujejo neznane »rdeče lilije z velikimi čebulami«. Domačini so rožo imenovali dülbend, kar v turščini pomeni »turban«, in ta beseda je, kot pojasnjuje dr. Stork, postala »etimološki vir besede ,tulipan‘ «.
Eden od tujcev, ki so ga te turbanom podobne rože prevzele, je bil Ogier Ghislain de Busbeck, avstrijski poslanik v Turčiji (1555–62). Nekaj čebulic je iz Konstantinopla prinesel na Dunaj, kjer so jih zasadili na vrtove habsburškega cesarja Ferdinanda I. Tam so tulipanove čebulice uspevale ob vešči negi francoskega botanika Charlesa de L’Éclusa, ki je bolj znan po svojem latinskem imenu Carolus Clusius.
Na Clusiusovo slavo je kmalu postala pozorna leidenska univerza v Nizozemski in ga je nagovarjala, naj postane skrbnik univerznih botaničnih vrtov. Oktobra leta 1593 je Clusius – skupaj s »skritimi tulipanovimi čebulicami« – prispel v Leiden. Čez nekaj mesecev, spomladi leta 1594, je Clusiusov novi vrt postal okolje za prvi tulipan, ki je sploh kdaj cvetel v Nizozemski.
Tulipanomanija – burno obdobje
Tulipanove živahne barve in eksotične oblike so Holandce očarale. Romantične pripovedi o pretirani vrednosti, ki so jo turški sultani pripisovali čebulicam, so povzročile, da so si vsi meščani, ki so kaj dali na družbeni položaj, zaradi njih zavidali. Kmalu so rastoče tulipanove čebulice postale donosen posel. In ko je povpraševanje pričelo presegati ponudbo, so cene čebulic hitro zrasle ter sprožile burno obdobje, ki ga holandski zgodovinarji imenujejo tulpenwoede ali tulipanomanija.
Tulipanomanija je višek dosegla v 1630-ih, ko so tulipanove čebulice postale najpriljubljenejša stvar. Umetnostni zgodovinar Oliver Impey pravi, da si si v tistih dneh laže privoščil nakup tulipanove slike, ki jo je naslikal Jan D. de Heem (veliki holandski slikar tihožitja v 17. stoletju), kakor pa nakup redke tulipanove čebulice. Ena čebulica je zadostovala za nevestino doto, s tremi so plačali hišo ob kanalu, za le eno samo tulipanovo čebulico vrste Brasserie pa so prodali cvetočo pivovarno. Trgovci s tulipanovimi čebulicami so na mesec lahko zaslužili po kakih 44.000 dolarjev (ameriških, po današnjem tečaju). V nekem viru je navedeno, da »so se po vsej Holandiji pogovori in transakcije v krčmah in javnih salonih sukali le okoli enega – čebulic«.
»Stalna rast cen je mnoge navadne srednjerazredne in revne družine zmamila v špekulacije na tulipanskem trgu,« dodaja The New Encyclopædia Britannica. »Zastavili so domove, lastnino in industrije, da bi lahko kupili čebulice ter jih preprodali po višjih cenah. Prodaja in preprodaja sta bili velikokrat opravljeni, ne da bi čebulice sploh vzeli iz zemlje.« Bogastvo se je, kot bi mignil, podvajalo. Revni ljudje so obogateli; bogati pa so postali superbogati. Trgovina s čebulicami se je spremenila v divji špekulacijski trg, dokler ni bilo leta 1637 nenadoma več prodajalcev kakor kupcev – in trg se je sesul. Na tisoče Holandcem je bogastvo skoraj čez noč propadlo.
Živo zanimanje se nadaljuje
Vseeno pa je živo zanimanje za tulipane preživelo posledice tulipanomanije in posel s tulipanovimi čebulicami je zopet zacvetel. Holandski tulipani so do 18. stoletja v resnici postali tako slavni, da jih je turški sultan Ahmed III. iz Holandije uvozil na tisoče. Tako so se po dolgem potovanju holandski potomci turških tulipanov vrnili k svojemu izvoru.
Danes je gojenje tulipanov v Nizozemski postalo glavno opravilo – ali lep posel, kot pravijo nekateri. Od 34.000 kvadratnih kilometrov, kolikor jih država obsega, na kakih 7700 hektarjih gojijo tulipanove čebulice. Vsako leto jih 3300 državnih gojiteljev v več kot 80 držav izvozi skoraj dve milijardi.
Kljub tulipanovi burni preteklosti, pa se človekovo živo zanimanje za tega vrtnega ljubljenca ni omajalo. Skozi stoletja je ta čudovita roža spodbujala umetnike, pesnike in znanstvenike, da so njene elegantne oblike ter izrazite barve lovili na platno in papir. Ko je znanstvenik Johann Christian Benemann iz 18. stoletja v Nemčiji na temo tulipan napisal monografijo, jo je poimenoval Die Tulpe zum Ruhm ihres Schöpffers, und Vergnügung edler Gemüther (Tulipan v slavo Stvarnika in veselje plemenitežev). Kot omenja Adélaïde Stork, temu znanstveniku in mnogim drugim pisateljem tulipan »ni samo predmet v vrtnarjevih rokah, ampak odseva Stvarnikovo veličastnost in slavo«. Ko boste to nežno cvetlico opazovali, boste temu le težko oporekali.
[Okvir na strani 18]
Kako naj gojite tulipane
PRIMERNA je skoraj vsaka vrsta zemlje, dokler ima le dovolj vode. Vendar pa bo sajenje morda lažje, če boste vrhnji plasti zemlje primešali pesek, šoto ali kompost.
Tulipanove čebulice sadite jeseni. Obstajata pa dva načina, kako to narediti: lahko skopljete jamo za vsako čebulico posebej ali pa skopljete semensko gredo ter vse čebulice posadite naenkrat.
Preskušeno pravilo za sajenje tulipanovih čebulic: Sadilna globina naj bi bila dvakrat globlja, kot je višina čebulice. To pomeni, da bi moral biti spodnji del čebulice (ploščati del) okoli 20 centimetrov pod površjem. Čebulice posadite približno 12 centimetrov eno od druge.
Čebulice pokrijte z zemljo iz izkopane jame in jih takoj zalijte, tako da lahko prično rasti. Ob hudi slani bo plast šote ali stelja listja ščitila čebulice ter preprečevala, da se ne bi zemlja izsušila. Spomladi, ko poženejo prvi poganjki, steljo odstranite.
Ko cvetni listi pričnejo veneti, rožam porežite glavice, drugače se bo rastlina zasemenila in čebulico oropala hrane, ki jo potrebuje za rast v naslednjem letu. Listje pustite naravno odmreti; odstranite ga, ko porumeni.
Namesto da čebulice sadite naključno tu in tam, zasadite po skupinah čebulice iste vrste in barve. Tako boste ustvarili krpe barv ter zelo uživali ob cvetni mojstrovini na svojem vrtu. (Mednarodno središče za čebulice rož, Holandija/National Geographic)
[Navedbe virov slik na strani 17]
Stran 16 spodaj: Nederlands Bureau voor Toerisme; levo zgoraj, na sredini in desno zgoraj: Internationaal Bloembollen Centrum, Holland; stran 17 spodaj: Nederlands Bureau voor Toerisme/Capital Press