Konec neke dobe — upanje za prihodnost?

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ NEMČIJE

MED letoma 1987 in 1990 so potresi z močjo 6,9 stopnje po Richterjevi lestvici ali še močnejši zatresli dele Armenije, Ekvadorja, Filipinov, Irana, Kitajske in Združenih držav. Umrlo je kakih 70.000 ljudi, desettisoče več jih je bilo ranjenih, stotinetisoči pa so ostali brez domov. Škoda je šla v milijarde dolarjev.

Še vseeno pa noben od teh potresov ni stresel toliko ljudi, ali tako močno, kakor drug potres, ki je v istem obdobju zamajal svet. To je bil politični potres, tak, ki je končal neko dobo. S tem pa je spremenil prihodnost milijonom ljudem.

Kaj je pripeljalo do takšnega izrednega dogodka? Kakšno bo njegovo povratno delovanje?

Glasnost in perestrojka

Mihail Gorbačov je bil 11. marca 1985 imenovan za generalnega sekretarja Komunistične partije Sovjetske zveze. Sovjetski državljani, pa tudi večina opazovalcev po svetu, med njegovo administracijo niso pričakovali nobenih večjih političnih sprememb.

Arkadij Ševčenko, nekdanji politični svetovalec sovjetskega ministra za zunanje zadeve in pet let podgeneralni sekretar Združenih narodov, je manj kot leto dni po tem s precejšnjim uvidom pisal: »ZSSR je na razpotju. Če se pritisk gospodarskih in socialnih problemov v bližnji prihodnosti ne bo zmanjšal, je nadaljnja erozija v njenem gospodarskem sistemu neogibna in tako dolgoročno ogroža njeno preživetje. [. . .] Gorbačov vsekakor vpeljuje nov stil [. . .] Toda ali bo njegovo upraviteljstvo za ZSSR odprlo novo dobo, bomo šele videli. [. . .] Spoprijema se s problemi, ki so skoraj nepremagljivi.«

Gorbačovu je tedaj njegov položaj dal politični vpliv, ki ga je potreboval, da je v sovjetsko družbo vpeljal politiko, o kateri je govoril že leta 1971. To je bila glasnost, ki pomeni »odprtost«, in je predstavljala politiko uradne odkritosti glede sovjetskih problemov. Zavzemala se je za odprtejšo družbo, tako, v kateri bi sovjetski državljani in tisk lahko imeli večjo svobodo izražanja. Sčasoma je glasnost odprla pot javnemu kritiziranju vlade in nekaterih njenih ukrepov.

Drug izraz, ki ga je Gorbačov dolgo uporabljal, je »perestrojka«, kar pomeni »prenova«. V eseju, ki je bil izdan leta 1982, je govoril o »potrebi po primerni psihološki prenovi« kmetijstva.

Potem ko je postal poglavar Sovjetske zveze, je postal prepričan, da je nujno prenoviti tudi gospodarsko vodenje. Vedel je, da to ne bo lahko, morda celo nemogoče, razen če bi prenovo spremljala politična sprememba.

Gorbačovova gorečnost pri izpeljevanju politike glasnosti in perestrojke ni pomenila, da je nameraval uničiti komunizem. Ravno nasprotno. The Encyclopædia Britannica pojasnjuje: »Njegov cilj je bil sprožiti revolucijo, nadzirano od zgoraj. Ni želel spodkopati sovjetskega sistema, temveč ga le narediti učinkovitejšega.«

Zaradi teh ukrepov so omejitve postale manj ostre. To pa nekaterim članom vodstva Sovjetske zveze ni bilo všeč. Podobno je bilo pri voditeljih nekaterih držav Vzhodnega bloka. Medtem ko so mnogi uvideli, da je treba gospodarstvo prenoviti, pa se niso vsi strinjali, da so potrebne oziroma zaželene tudi politične spremembe.

Vseeno je Gorbačov svojim vzhodnoevropskim zaveznikom dal vedeti, da lahko sami poskušajo s svojimi programi perestrojke. Medtem pa je Gorbačov posvaril Bolgarijo – in s tem v resnici tudi vse druge države Vzhodnega bloka – da so reforme res potrebne, vendar je pri tem treba paziti, da se ne zmanjša prevladujoče vloge komunistične partije.

Začetki slabitve

Z leti so komunizem v Sovjetski zvezi, pa tudi v državah Vzhodnega bloka, vse bolj kritizirali. Tako je na primer madžarski tednik HVG (Heti Világgazdaság) od zgodnjih 1980-ih let napadalno izzival ortodoksna komunistična gledišča, čeprav same komunistične partije ni neposredno kritiziral.

Solidarnost, prvi neodvisni sindikat, ki je obstajal v Vzhodnem bloku, je bila ustanovljena na Poljskem leta 1980. Njene začetke pa bi lahko našli v letu 1976, ko je skupina disidentov ustanovila Odbor za obrambo delavcev. Do začetka leta 1981 je bilo vanjo včlanjenih kakih deset milijonov delavcev. Prizadevala si je za gospodarske reforme in svobodne volitve. Občasno je svoje zahteve podkrepila s stavkami. Poljska vlada je zaradi nevarnosti sovjetskega posega popustila in nazadnje sindikat razpustila, a je podtalno še naprej deloval. S stavkami so zahtevali, da vlada sindikat zopet prizna, zato je bil leta 1989 spet legaliziran. Svobodne volitve so bile junija 1989 in izvoljenih je bilo mnogo kandidatov Solidarnosti. Avgusta, prvič v kakih 40 letih, je na Poljskem služboval nekomunistični ministrski predsednik.

Glasnost in perestrojka, pa tudi problemi v komunističnem svetu, sta jasno preoblikovali ves Vzhodni blok.

Politična perestrojka vodi v revolucijo

»Do julija 1987,« piše Martin McCauley z londonske univerze, »se je zdelo, da gre vse tako, kot je nameraval Mihail Gorbačov.« Še celo junija 1988, na 19. konferenci Komunistične partije v Moskvi, je Gorbačov baje dobil »veliko, čeprav občasno mlačno podporo svojih programov«. Toda bilo je očitno, da se pri prenavljanju komunistične partije in sovjetske vlade srečuje s težavami.

Leta 1988 je bilo zaradi organizacijskih sprememb mogoče obstoječi vrhovni sovjet nadomestiti s kongresom ljudskih odposlancev ZSSR. Njegovih 2250 članov so izbrali leto dni kasneje na svobodnih volitvah. Ti odposlanci so nato izmed svojih članov izbrali dvodomni zakonodajni zbor, vsak del je imel 271 članov. Boris Jelcin je postal vpliven član tega zbora. Kmalu je opozarjal na neuspeh perestrojke in usmerjal pozornost na reforme, za katere je menil, da so nujne. Tako se je nasprotovanje Gorbačovu, čeprav je bil leta 1988 izvoljen za predsednika – na položaj, ki ga je hotel prenoviti in ojačati – še naprej krepilo.

Medtem sta supersili, Sovjetska zveza in Združene države, dosegli več večjih prebojev glede zmanjšanja vojaških sil in tako omilili jedrsko nevarnost. Vsak dogovor, ki sta ga sklenili, je razpihal nanovo oživljeno upanje, da se svetovni mir more doseči – in to tako zelo, da je pisec John Elson septembra 1989 dejal: »Mnogi poročevalci menijo, da so zadnji dnevi osemdesetih let neke vrsta zbogom orožje. Zdi se, da je hladna vojna domala končana. Videti je, da marsikje po svetu poganja mir.«

Nato je prišel 9. november 1989. Berlinski zid, čeprav fizično še nepoškodovan, je bil po kakih 28 letih odprt in naenkrat ni bil več simbolična pregrada med Vzhodom in Zahodom. Vzhodnoevropski narodi so drug za drugim hitro opustili socialistično vlado. David Selbourne v svoji knjigi Death of the Dark Hero​—Eastern Europe, 1987⁠-90 to imenuje »ena največjih zgodovinskih revolucij: demokratična in v bistvu antisocialistična revolucija, katere učinki bodo trajali še dolgo po tem, ko bodo njeni udeleženci in opazovalci zginili s prizorišča«.

Ko je dosegla višek, je bilo mirne revolucije hitro konec. Neki napis v Pragi na Češkoslovaškem je stvar povzel takole: »Poljska – 10 let, Madžarska – 10 mesecev, Vzhodna Nemčija – 10 tednov, Češkoslovaška – 10 dni. In potem, po tednu groze, Romunija – 10 ur.«

Končevanje hladne vojne

Pisec Selbourne pravi: »Vzorec razpada vzhodnoevropskega sistema je bil izredno konstanten.« Nato dodaja: »Katalizator je bilo očitno to, da je Gorbačov marca 1985 v Moskvi prevzel oblast in da je končal ,doktrino Brežnjeva‘. To je vzhodnoevropske režime pogubno prikrajšalo za jamstvo sovjetske pomoči in intervencije pri takrat zelo razširjenih vstajah.«

The New Encyclopædia Britannica Gorbačova imenuje »edini najpomembnejši pobudnik niza dogodkov proti koncu leta 1989 in 1990, ki je preoblikoval politično strukturo Evrope in označil začetek konca hladne vojne«.

Seveda pa Gorbačov hladne vojne ne bi mogel končati sam. Britanska ministrska predsednica Margaret Thatcher je – kar je kazalo na to, kaj bo kmalu sledilo – potem ko se je z njim prvič srečala, dejala: »Gospod Gorbačov mi je všeč. Lahko sklepava posle.« Poleg tega ji je edinstven osebni odnos, ki ga je imela z ameriškim predsednikom Reaganom, omogočil prepričati ga, da je z Gorbačovom modro sodelovati. Gail Sheehy, avtorica knjige Gorbachev​—The Making of the Man Who Shook the World, sklepa: »Thatcherjeva bi si lahko čestitala, ker je bila ,v pravem pomenu besede botra odnosa Reagan-Gorbačov‘.«

Kot se v zgodovini pogosto dogaja, so bili ključni ljudje na položaju ob prikladnem času, da so lahko izpeljali spremembe, do katerih sicer morda ne bi prišlo.

Na obzorju temni oblaki

Čeprav sta se Vzhod in Zahod veselila, da se je hladna vojna končevala, so se grozeči oblaki kopičili drugje. Svet se je le malo menil za vesti, ki so leta 1988 prišle iz Afrike, da je bilo v Burundiju v izbruhu etničnega nasilja ubitih nekaj tisoč ljudi. Niti ni bil kaj prida pozoren, ko so aprila 1989 iz Jugoslavije poročali, da je tam etnično nasilje izbruhnilo huje ko kdaj po letu 1945. Medtem je v Sovjetski zvezi zaradi očitno večje svobode prihajalo do obsežnih državljanskih nemirov. Nekatere republike so se tudi poskušale osamosvojiti.

Avgusta 1990 so se iraške čete premaknile v Kuvajt in ga osvojile v dvanajstih urah. Medtem ko so Nemci manj kot leto dni po padcu berlinskega zidu praznovali združitev Nemčije, se je iraški predsednik bahal: »Kuvajt je iraški in nikoli se mu ne bomo odpovedali, četudi bi se morali zanj bojevati tisoč let.« Novembra so Združeni narodi takoj ukrepali in Iraku zagrozili z vojaško akcijo, če se iz Kuvajta ne umakne. Svet se je zopet zibal na robu mogoče nesreče, glavna sporna zadeva pa je bil nadzor naftnih zalog.

Ali so bili torej upi na mir in varnost, ki so se prižgali s koncem hladne vojne, na tem, da zamrejo, preden se spolnijo? O tem si preberite v naši naslednji številki, v članku »,Novi svetovni red‘ – z majavega starta«.

[Slika na strani 15]

Berlinski zid naenkrat ni bil več simbolična pregrada med Vzhodom in Zahodom

[Navedba vira slike na strani 12]

Gorbačov (levo) in Reagan: Robert/Sipa Press